Skozi Prešernovo in Jenkovo biografijo se je Kranj zapisal v slovensko literarno zavest kot prostor pesnikove smrti. Veljavnost tega turobnega slovesa je bilo treba preveriti še ob drugih besedilih z dogajališčem v Kranju in okolici. Izčrpen popis dogajalnih prostorov je trenutno mogoč le za žanr zgodovinskega romana in povesti (Hladnik in Jakopin 1999). Od tod sem izbral za obravnavo naslednja s Kranjem povezana besedila: Luteranci Antona Kodra (1883), Pod krivo jelko Petra Bohinjca (1923), Bogovec Jernej (1923) in Šmonca (1924) Ivana Preglja, Zadnji rokovnjač Gustava Strniše (1933), Dimež (1940) Antona Danila in Pesnikov nokturno (1992) Mimi Malenškove. Povezujejo jih glavne osebe, ki so praviloma problematične: krive vere kot strastni protestantski predikant Jernej Knafelj (pri Kodru in Preglju), družbeno uporne (rokovnjač Veliki Groga pri Bohinjcu in Strniši, Dimež pri Danilu) ali zdvomljene (pesnika Prešeren in Jenko pri Malenškovi in Preglju). Rojeni Kranjčan je bil med avtorji samo Gustav Strniša, iz širše kranjske okolice sta bila Anton Koder in Peter Bohinjec, Ivan Pregelj in Mimi Malenšek pa sta v Kranju le nekaj časa živela. Za kvalitetno velja le Pregljevo pisanje. Čeprav gre večinoma za nestremljive izdelke, domala vse glavne osebe žalostno končajo, še več, avtorje zanima prav njihovo umiranje in smrt. V naštetih literarnih delih dobiva Kranj povrhu status legla luteranstva in rokovnjaštva. Tudi najvidnejši sodobni roman s kranjskim dogajališčem, Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler, mestu ne odvzema bremena negativnega prostora.
Pri tehtanju literarnih prispevkov v seriji dosedanjih osmih Kranjskih zbornikov se je težko znebiti občutka, da literatura za identifikacijo Kranja ni osrednjega pomena. Med desetinami prispevkov se z literaturo ukvarjajo le posamezni, kar je na ozadju splošnega prepričanja, da smo Slovenci nacija, ki se je utemeljevala v literaturi, malo. Glavni razlog je v relativno skromni količini kranjske literarne dejavnosti, ki je posledica dejstva, da je Kranj pač preblizu slovenskemu literarnemu središču Ljubljani, kjer so se koncentrirali nacionalne ustvarjalne energije, založniška in tiskarska podjetja. Leposlovne izdaje kranjskih založnikov in tiskarjev v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja Viljema Požgaja, Pavleta Blaznika, Ivana Lampreta in drugih izkazujejo naslove prevedene pustolovske literature (Rešitev o pravem času, 1885, Sin morskega razbojnika, 1908, J. F. Cooperja Naseljenci, 1901), spremlja jih trdoživa serija sanjskih knjig in le izjemoma izvirna stremljiva dela, kakor sta ponatisa Prešernovih Poezij (1902) ali Pregljevega romana Plebanus Joannes: Vikar Janez (1925). Dosedanji Kranjski zborniki so lokalne avtorje v dobršni meri že obdelali. Največkrat so se, razumljivo, posvečali Prešernu, vendar (kar je manj razumljivo) brez neposredne zveze s Kranjem (Boris Paternu 1960 in 2000). Marja Boršnikova je pokrila Tavčarjevo in Mencingerjevo kranjsko obdobje, Paternu in France Bernik Simona Jenka, Jože Pogačnik reformatorje, zlasti Knaflja, Marjan Dolgan Ivana Preglja (Pregelj je za razliko od drugih v Kranju napisal svoja najboljša dela in eno tu v ponatisu celo izdal), Stanko Šimenc je opravil pregled vse literarne dejavnosti do sodobnosti, France Pibernik je poiskal emigrantske avtorje, Tomaž Kukovica je proslavil pesnika Marjana Štancarja – Monosa in Gregor Kocijan se je oddolžil Ivu Šorliju. Na seznam bi bilo komaj mogoče še koga dodati (npr. Alfonza Pirca, 1860–1909, in Marijana Pušavca, 1962-), ostaja pa seveda še veliko možnosti za natančnejše analize izbranih avtorskih opusov. Čeprav se je Pregelj o Kranju patetično izrazil kot o slovenskem Weimarju, bi pojem "kranjske književnosti" zelo težko prepričljivo utemeljevali. Najdlje v to smer je šel koledar za leto 2001 z vprašljivo selekcijo 12 kranjskih literatov: Ivan Pregelj, Joži Munih-Petrič, Matija Valjavec, Janez Mencinger, Vida Jerajeva, Franci Zagoričnik, Josipina Turnograjska, Janez Puhar, Fany Hausmann, Simon Jenko, Janez Bleiweis, France Prešeren.
Nekam nerodno prvenstvo se je pritaknilo Kranju v zvezi z začetki slovenske posvetne poezije. Notranjski učitelj, organist in mežnar Pavel Knobl (1765–1830), ki je služboval po različnih krajih, je v času svojega bivanja v Kranju natisnil Shtiri pare / kratko - chásnih / NOVIH PESMI, / Od Paula Knobelna skovane, / Inu Krainzam sa spomin dane. / Pervizh vun dane. / V' KRAINI, / per Ignaz Kremshari. 1801. Zbirka vsebuje tudi opolzke verze pod pomenljivimi naslovi Od prdca, Taisti, kateri se tujih žen dejležni sture, Taistim ženam, katere nejso iz enim možam zadavolne, Jamranje enga zastarenga in zarjavenga dekliča itd. Ker gre neuradno za prvo slovensko pesniško zbirko, je bila iz razlogov pesniške konkurence pričakovana in razumljiva reakcija Valentina Vodnika, ki je po šolskem prepričanju avtor prve slovenske pesniške zbirke Pesme za pokušino leta 1806. Na platnice svojega izvoda Knoblove knjižice je Vodnik koncipiral epigram
Bukve jiz Kranja
Polne drekanja:
Nikdar nezdeli ga,
Pusti mu celiga!
ki je očitno prišel do avtorja, saj je ta prenehal z izdajanjem posvetnih pesmi. Zdi se, kot da verzi samo utrjujejo podobo, ki jo je mestu dala Trubarjeva pesem čez razvratnega župnika Matijo Mrcino v knjigi Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagami (1579):
V Krajnj je zdaj en papežnik,
tiga hudiča vučenik,
[...]
on tak duhovni stan pela,
koker vsaki kurbar dela,
ki so ga meščani zaradi zdraharstva in drugih grdih lastnosti leta 1584 izgnali iz službe in iz mesta.
Drugi nerodni kranjski ponos je Prešernov pesemski pridelek v zadnjih dobrih dveh letih življenja, ki jih je pesnik prebil v Kranju, preden so se mu odprla "groba vrata". Pomembnih besedil po preselitvi iz Ljubljane ni več pisal: "V Kranju je mogel zlagati samo drobne verzificirane domislice erotične in satirične vsebine, ki pa so se mu porajale s podobno lahkotnostjo, s kakršno je pisal v dijaških letih prve verze. Kazal pa tudi recitiral je te glose po krčmah, doma pa jih je spravljal v poseben predal, katerega ključ je vedno nosil s seboj." (Slodnjak 1965: 288). Pogosto omotičen je pisal večidel zabavljice in prešernoslovje še danes ni pripravljeno teh nespodobnih verzov, kakor so se ohranili v spominu sodobnikov, brez rezerve priznati za Prešernove (Tominšek 1950: 623–24; Zorec 1964). S to poezijo je povezana zgodba o domnevnem požigu Prešernove zapuščine, o čemer po zaslugi Frana Levca in Toma Zupana obstaja vrsta pričevanj, najpomembnejši sta pač tisto kranjskega trgovca Viljema Killerja in tisto kovača Franca Gogale, ki ju izčrpno povzema Črtomir Zorec (1987). Priložnostnih verzov je največ nastalo v gostilni Janeza Nepomuka Mayrja pri Stari pošti, nekateri tudi pri Jelenu in v Khislsteinu. Posvetil jih je gospodarju Mayrju, gospodinji in njuni hčerki Cilki. Natančno so popisani v moji razpravi Apokrifni Prešeren (Hladnik 2000), na tem mestu pa je primerno navesti le štiri stihe na račun gostilničarjevega patrona Janeza Nepomuka, ker je njihov značaj pač čisto drugačen od značaja vodnjaka, ki ga je kipar Franc Berneker (1874–1932) posvetil istemu svetniku in zaljša južni zid cerkve sv. Kancijana v Kranju:
Zakaj je moral Nepomuk
v vodo smuk?
Ker ni povedat hotel,
kdo je kraljico fuk.
Legenda pravi, da je češki kralj Venčeslav IV. leta 1393 Janeza Nepomuka najprej lastnoročno zažgal, potem pa zvezanega dal vreči v Vltavo, ker se je duhovnik strogo držal spovedne molčečnosti in mu ni hotel izdati izpovedanih skrivnosti njegove žene Ivane. Izbira Nepomukovega svetniškega imena ni bila ne slučajna ne nedolžna, saj so jezuiti na Češkem v 17. stoletju iz protireformacijskih razlogov uvedli kult tega svetnika in je bil torej Prešernov epigram naperjen (kakor tudi vrsta drugih Prešernovih) proti redovništvu.
Imena Kranj ali Kranjec Prešeren sicer pogosto uporablja, vendar vedno v pomenu dežele ali Slovencev. Kot mesto je izrecno zapisano samo v njegovi zbadljivki na račun Nakla. V Novicah 1. marca 1848 je na strani 34 pod naslovom Od konjskiga mesa izšla od poročevalca s Primskovega, ki se zavzema za koristno, vendar tedaj za kmete še preveč novatorsko uporabo konjskega mesa v kulinarične namene, naslednja notica: "Stara govorica je v Krajnji: V Naklim so konja zaklali, v Kranj pa koline poslali. Zdaj pa pravi naš slavni pesnik Dr. Prešerin, bomo rekli: V Krajnji smo konja pobili, v Naklo pa koline vernili."
Prešernova poezija je bila s Kranjem povezana tudi že dobro desetletje prej, vendar spet brez umetniških ambicij. S posvetilnimi verzi je leta 1834 opremil veliki zvon v romarski cerkvi na sv. Joštu nad Kranjem:
MOJ BRON JE NAJDEN BIL V DNU MÓRJA. KO TURZHÍJE
KRALJESTVO V HELADI KONZHÁL JE NAVARIN,
GA KUPI ROMAR, GA SAMASSA V SVON PRELIJE,
GLASÍM SDAJ BOZHJO ZHAST IS SVÉT'GA JOSHTA LIN.
Dve leti za tem je nastal napis za nagrobni kamen na cerkvenem zidu levo od vhodnih vrat v Stražišču pri Kranju. Na nagrobniku duhovniku Francetu Julianiju (umrl 14. dec. 1836) stoji:
Opasal vere je oroshje
Sa boshjo zhast vojshak gorezh,
Bil svitel svezhnjek zerkve boshje,
Je pridgar, spov'dnik slovezh.
De brez mozhi bi nozh bla huda,
Zhuvàl je romarjov pastir;
Tam Bog mu daj plazhilo truda
V nebesih ushivat' vezhni mir!
Zunaj cerkve je na plošči blizu vhoda vklesan Prešernov napis za nagrobnik župnika Jurija Kalana (umrl 17. febr. 1844):
Salshal zerkve vidijózhe
Prebivalsha je Boga,
De bi bolj molitve vrózhe
Shle v nebésa is serzá,
Bóg bogastvo je pogméral,
Zhast povernil mu s'zhastjó.
Shiv rad vboge je podpéral,
Kar zapustil je, njih bó.
Spolnil rad je vsak'mu shelje,
Dur odperl mu in serze;
Bil perjatlov je veselje
Njim ozhi po njim rosé.
Fara vsa po njim shaluje,
Bil je njeni svest pastir;
Bog, ki déla vse plazhuje
Naj mu dá nebeshki mir!
Ti verzi so nekatere prešernoslovce (Ivana Vrhovnika, Toma Zupana, Janka Šlebingerja) napeljali k misli, da je njegova tudi pesem na hrbtni strani podobice Svetih šteng (Heilige Stiegen) sv. Jošta pri Kranju iz 30. let, splošno sprejeta pa ta domneva ni:
Ne daj se od greha nigdar oslepiti,
premisli, de kmalo veselje mini. -
Kaj prida ti je le cel svet perdobiti,
če duša pa večno v breznu terpi.
Po tihih samotah se rajši perkrivaj:
boječa nedolshnost se v njih veseli;
in grenke solzice pokore prelivaj,
de v Tebi svetost ino mir oshivi.
Ne čakaj, preljubi ino gadove svitke
od ranjenga serca pogumno odvi,
sovraži peklenske, preslastne ožitke,
od ktirih nedolžnost v tebi kopni.
Leta 1938 je Josip Lavtižar v samozaložbi izdal biografsko pripoved Šentjoški gospod Šimen in njegovi sodobniki, o jezuitu Šimnu Vačavniku (1691–1765), ki je dal zgraditi troje svete štenge na Slovenskem: poleg teh na Joštu še v Mokronogu in Novi Štifti. Svetim štengam na Joštu pa je posvetil celo samostojno brošuro.
"Historičen roman" Luteranci, napisan za celovški časopis Kres 1883, je posrečeno delo Antona Kodra, čeprav trdi literarni zgodovinar Anton Slodnjak o njem vse najslabše: da je grešil zoper literarni okus in zoper zdravo pamet, da je "pripovedoval brez daru in okusa, predrzno zamenjujoč realizem in zgodovinsko ozračje ter barvitost s surovimi poboji, plitvimi spletkami in s skrajno izrazno nekultiviranostjo", da je pretiraval Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico do nesmiselnosti in je zlasti v dvogovorih nakopičil robatih groženj in gnusnih psovk in grešil s tem ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet, da je "slovstvena zabloda", da "ni imel pripovedniškega čuta in daru" itd. S to diskvalifikacijo je samo prikimal Mencingerjevi parodiji na Kodrovo pisanje z naslovom Cmokavzar in Ušperna, objavljeni sočasno v konkurenčnem časopisu Ljubljanski zvon, po kateri je Anton Koder danes žal sploh poznan. Kritika na Kodrov račun je bila absolutno pretirana. Literarni zgodovini pride očitno prav, če si v vsakem obdobju lahko izbere kakšnega grešnega kozla in na njem izživi svoje polemične strasti in potrebe, pravično pa to početje ni. Kdor je Kodra sam prebiral, bo verjetno lahko pritrdil sodbi, da ni pisal slabo. Bil je začetnik planinske povesti in idile in tudi v zgodovinskem romanu je bil motivno svež, saj sta se luteranstva pred njim lotila le Mandelc in Jurčič, kmečkih uporov pa v obliki romana nihče. Najbolj so ga prijemali zaradi sloga, vendar ponovno branje pokaže, da nima izraznih grobosti nič več, kot jih je v Desetega brata prispeval Krjavelj. Pri najhujših sta "ti smrt oslovska" in "pasjedlakec", kar je za današnjo literarnojezikovno izkušnjo naravnost nedolžno. Tudi pet pretepov in trije napadi (sem sodi tudi to, da na začetku in na koncu vržejo predikanta v reko – tako kot svetega Janeza Nepomuka!) nikakor ne segajo čez horizont pričakovanj, ki jih glede deleža agresivnih dejanj goji bralec zgodovinskega romana, in njihov verizem je prepričljiv:
Ta boječnost pa je bila le videzna. Komaj je bil namreč stopil zadnji pogrebec na pokopališče, zaprl je neki kmet za njim železna vrata, množica pa se je razvrstila za pokopališčnim ozidjem. A ondi je bila cela groblja nanošenega kamenja in kakor navlašč za boj pripravljena. Kajti ko je oni možak, ki je bil vrata zaprl, potem zažvižgal na prste, vsula se je cela toča kamenja izza ozidja na pogrebce.
Nepopisljiva zmešnjava je nastala zdaj ondi. Krik, stok in jok se je mešal med strašno kletev in grozitev. Tek, dirjanje in letanje od zida v zid razlegalo se je kakor iz zverinjaka, kjer si išče zaprta zverina med divjanjem izhoda.
Ko je bila že ranjena skoro četrtina pogrebcev, med temi tudi nekaj kmetskega ženstva in otrok, ki so se bili od same radovednosti pomešali med grajske hlapce, objel je strah tudi najbolj pogumne. Mrtvaško trugo so vrgli na tla in zagnali se v jezi in obupu proti zidu, kjer je bil najnižji, ter poskakali in zlezli čez-nj. Marsikak kamen je še priletel na pleča počasnemu skakalcu, in stoprav ko je bilo pokopališče popolnoma izpraznjeno, ponehala je kamena toča. A ko so bili pogrebci na vse strani raztepeni in razpodjeni, hiteli so kmetje na pokopališče, zgrabili ondi mrtvaško trugo in jo vrgli črez zid na grobljo kamenja. (286, 287)
Zgodba je takale. Jeseni 1554 se protestantski predikant Jernej Knafelj pred katoliškimi preganjalci zateče na grad Strmol kot kočijaž Lavre Koronini, ki prijateljuje z brdsko graščakinjo Valerijo. Prijateljstvo preraste v ljubezen in Knafelj gospodični prizna, kdo je v resnici. Knafelj svojim ljudem ni več dovolj goreč, posebej njegova bivša ljubica, lepa vdova Katarina Stobe, zaradi katere je bil prestavljen v Kranj, mu na shodu v Cerkljah očita odpadništvo. Z ljubico se pripravlja na pobeg, a ga fanatični luteran Matija Goriček izda, za kazen pa v boju s kamniškim sodnikom Kramarjem tudi sam podleže. Lavra preoblečena v stražarja neuspešno poskuša rešiti luteranca Arniča, ki ga potem obesijo, Knafelj pa pobegne v tujino. Luteranstvo je razcepljeno v zmerno Knafljevo smer (ob strani mu vedno stojita mogočni kovač Juri Gogala in srboriti krojač Kriškar) in fanatično Stobejkino smer. Lavra gre v mekinjski samostan med klarisinje, Gogala jo po Knafljevem naročilu skuša ugrabiti, pa akcija ne uspe. S pomočjo kamniškega pisarja Nagliča ugrabijo sodnika Kramarja, ki pa kmalu uide. Kramar umre, Lavra postane opatinja. Knafelj se vrne in zahaja k Lavri, dokler je ne odstavijo. Zaradi medsebojnih prepirov luteranstvo opeša. Knafelj sklene oditi v Nemčijo, pa je prej žrtev Stobejkinega in Nagličevega maščevanja. Utone v Bistrici, Stobejka v ječi napravi samomor, Kriškar gre v Nemčijo, Gogala se vrne h kovačiji, Lavra pa umre v Trstu.
Koder je dogajanje motiviral enkrat z verskim fanatizmom, drugič z ljubeznijo. Ljubezen se izživi na prepovedanih potih, fanatizem pa povzroči propad protestantizma in smrt njegovih nosilcev. Luteranstvo ne propade toliko zaradi močnega katoliškega nasprotnika kot bolj zaradi konfliktov v samem sebi. Knafelj ni kakšen fanatičen luteranec, saj je pristopil k novi veri le zaradi ljubezni s Stobejko. Lastnega luteranstva mu je naravnost žal, ampak nazaj ne more več. Koder s kritiko ne prizanaša niti luteranskemu niti katoliškemu fanatizmu, ki je "najbolj silna in nepremagljiva moč na svetu, ki miruje le tedaj, kedar je zadušil [...] vse svoje nasprotje ali pa se uničil [...] sam [...] v svojej slepej strasti. Fanatisem v priprostem ljudstvu pa je erynija." Za vznik protestantizma je po njegovem v veliki meri kriv prav katoliški fanatizem. Pipovedovalec je zgodovinopisnim zahtevam plačal davek samo v tretjem poglavju, ki ga je v celoti namenil pojasnilom o slovenskih verskih bojih med protestanti in katoliki in o spopadih med protestantskimi sektami, npr. kako je že aprila 1555 škof Urban Tekstor v Kranju izobčil protestante Knaflja, Arniča in Rokavca iz cerkve, vseh preostalih 29 poglavij pa pripoveduje, tako kot je za zgodovinski roman običajno, o junakovih ljubezenskih razmerjih.
Anton Koder (1851–1918) se je rodil v Radomljah pri Kamniku, si po dokončani gimnaziji večji del v nemških deželah služil kruh kot poštni uradnik in se šele po upokojitvi preselil v Ljubljano. Bil je prvi pripovednik v časopisu Kres, kratko prozo je objavljal tudi v drugih slovenskih časnikih in časopisih, celo v elitnem Ljubljanskem zvonu, in jih zalagal s številnimi članki in novicami. Pri tem se ni nič oziral na strankarski profil periodike in tako ponovno dokazal visoko stopnjo nazorske tolerance. Škoda, da marsikaj njegovega leposlovnega nikoli ni bilo natisnjeno. Pokopan je v Cerkljah.
Predikant Jernej Knafelj je zanimal tudi Kodrovega sošolca Ivana Tavčarja. V zgodovinski pripovedi Grajski pisar (1889) je vlogo namenil predikantovemu sinu Juriju, mimogrede pa nastopi tudi Jernej sam. Zgodba se ne dogaja v kranjski okolici.
Edino antološko besedilo na temo kranjskega protestantizma je Bogovec Jernej Ivana Preglja, ki je bil pogosto predmet literarnozgodovinske analize. Delo je najprej izhajalo leta 1922 in 1923 v družinski reviji Dom in svet, knjižno pa je izšlo v avtorjevih Izbranih spisih pet let pozneje in šele tu dobilo podnaslov roman; obseg pod 50.000 besedami je bil namreč za podnaslov roman v teh letih že rahlo vprašljiv. Avtor ga je štel med svoja najboljša dela. Čas dogajanja je pičlih nekaj mesecev (29. nov. 1600 – febr. 1901), "kakor v drami", prostor dogajanja pa kranjska župnijska cerkev in grad Brdo (soba na gradu in koča na grajski posesti). Pregelj je zgodovinsko snov črpal iz dveh zgodovinopisnih virov: iz članka Janeza Parapata v Letopisu Matice slovenske 1870 in iz razprave Luterani v Kranju A. Koblarja v časopisu Gorenjec 1914. Preglja je pri Knaflju zanimalo prav to, česar iz zgodovinopisja ni mogel razbrati, namreč Knafljevo umiranje. Ker Knafljeva letnica smrti ni znana, kakor tudi ni znano, kako je umrl, si je Pregelj dovolil, tako kot pred njim tudi že Koder, v svojem "verskem psihološkem romanu" njegovo življenje skleniti s smrtjo: Knafelj umre zaradi izmučenosti in starosti. Izmučila ga je stalna bitka med duhovno (religiozno) in telesno strastjo (erotiko). Bogovec Jernej je roman o predikantovih religioznih in erotičnih predsmrtnih blodnjah. V tem razponu je tudi njegov konfliktni odnos do ženske: po eni strani goji kult device Marije, po drugi ga privlači kot vlačuga. Napetost se razreši, ko pred smrtjo v ženski ugleda mater. Smrt razreši tudi konfliktno razmerje med očetom in sinom, vseskozi (tudi v drugih Pregljevih delih) ilustrirano s sinovim odpadništvom od vere očeta.
Bogovec Jernej je naporno besedilo, ki od bralca zahteva poznavanje svetega pisma, nemščine in latinščine, ki avtor z njimi obilno garnira besedilo, oziroma ga usmerja po pomoč v slovar manj znanih besed ali v stvarne opombe. Besedilo je težko tudi zaradi številnih motivov nasilja, kršitev prepovedi in smrti: posilstvo, prepovedano spolno razmerje, samomor, pijanost, incest, umor, nesreča. Umre večina oseb, s katerimi je Jernej povezan, in po številu smrti bi Pregelj lahko tekmoval s Kodrovimi Luteranci. Kakšnemu namenu je sledil avtor s tem romanom, iz nasprotujočih si avtorjevih izjav ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Po eni je v njem marsikaj avtobiografskega, "skoraj patološkega", po drugi pa je bil njegov cilj ponazoriti čas. Če vzamemo zares Pregljevo opombo, da "ustaljena katoliška verna duša slovenska ne prenese tujega duha", oz. verjamemo Knaflju zvestemu učitelju Ivanu Dachsu (ki je poleg Knafljevega spremljevalca Žige Wassermanna zgodovinsko izpričana oseba), ki pravi: "Kar smo mi sejali, ni bilo naše seme", gre za apologijo katolištva, ki pa jo je težko spraviti skupaj s Pregljevim pojasnilom, da je za razliko od Tavčarja pri obravnavi protestantske tematike hotel biti pravičen. Knafljeva smrt je sicer prispevala k umetniško prepričljivemu koncu romana, ni pa v skladu z zgodovinopisnim podatkom, da se je Knaflej leta 1599 preko Tržiča izselil na Koroško. Nedokumentirana je tudi informacija, da se je Knafljevemu luteranstvu izneveril njegov sin Jurij. Najbrž so take podrobnosti zmotile Josipa Vidmarja, največjo kritiško avtoriteto svojega časa, da je Pregljev zgodovinski roman ob ponatisu diskvalificiral z izrazi "umetniška nedostatnost", neprepričljivo, nerazumljivo in nejasno, neplastično, neživo, izjalovljeno itd. (Ljubljanski zvon 1929, 244–45).
Poleg Jerneja Knaflja je v Kranju deloval še predikant Gašpar Rokavec, ki pa ni postal predmet literarnega zanimanja, medtem ko drugi znameniti predikant, ki so ga obravnavale slovenske povesti, Peter Kupljenik, s Kranjem ni imel neposrednega stika. Trubarjevega kranjskega obdobja se dotakneta še biografska pripoved Josipa Lavtižarja Primož Trubar (1935) in Mimi Malenšek Plamenica (1957), protireformatorja Tomaža Hrena, ki je zatrl protestantizem v Kranju, pa obravnava njen roman Inkvizitor (1964; v kratki pripovedi Kranjski apostol v Koledarju Mohorjeve družbe 1913 je Hrenova usoda zanimala tudi Ivana Preglja); ni se odveč spomniti, čeprav imamo ta podatek gotovo v zavesti iz televizijske nadaljevanke o Trubarju, da je bila Trubarjeva prva žena Barbara Sitar doma iz Kranja.
Najprivlačnejše delo o gorenjskih rokovnjačih je izpod peresa Petra Bohinjca (1864–1919). Avtor se je rodil na Visokem pri Kranju in kot duhovnik služboval po različnih krajih, nazadnje v Dupljah. Srednješolci slišijo njegovo ime danes le v zvezi z romanom S poti Izidorja Cankarja (1919), iz odlomka, v katerem se ta umetnostni zgodovinar, esejist in diplomat ponorčuje iz slovenskih pisateljev, ko razglabljajo, kako je prišel Romeo od Julije z visokega balkona nazaj na ulico. Ivan Cankar in Ksaver Meško pravita v značilnem slogu, da ga je spravilo tja gor in tudi dol hrepenenje, Oton Župančič napravi iz scene dovtip, Franc S. Finžgar se sklicuje na Romeovo mladeniško športno spretnost, Peter Bohinjec pa je z razlagami kolegov nezadovoljen in obsedeno ponavlja, da bo treba pogledati v arhive. Scena pričuje prej o Bohinjčevi deklarirani potrebi pisati povesti, ki ne bodo v neskladju z zgodovinsko resnico, kot o kaki pretirani izrabi in osamosvojitvi zgodovinskih virov, čeprav sta mu kritika in literarna zgodovina zamerili prav to.
Bohinjčeva "povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem" z naslovom Pod krivo jelko je izhajala najprej kot podlistek v Domoljubu 1922/23 (tu je imela podnaslov "povest iz Meternikove dobe"), v knjižni obliki pa je prišla na dan pri ljubljanskem založniku Antonu Turku leta 1923. Opisuje življenje rokovnjačev in gorenjskih kmetov v 30. letih 19. stoletja. Rokovnjaški vodja Veliki Groga poroči svojo hčer Mico kar z nekaj svojimi kapitani, da bi pomladil in okrepil rokovnjaško druščino, vendar njegovi zeti vsi po vrsti izgubijo življenje v bojih z oblastjo ali pa pristanejo v ječi. Rokovnjaško gibanje je obsojeno na propad. Avtor za nastanek rokovnjaških združb krivi tedanjo oblast. Literarna zgodovina knjigi leposlovnega značaja ni bila pripravljena kar tako priznati in jo je Slodnjak označil celo kot "sociološko monografijo", misleč najbrž na avtorjevo razlago, da je rokovnjaštvo posledica Metternichovega režima, njegova ideologija pa slovenska varianta saintsimonizma. Bohinjec je knjigo napisal z namenom radovednim bralcem pojasniti pojav rokovnjačev in je pri tem od časa do časa pozabil na zakonitosti leposlovja. Etnološko in jezikoslovno so zanimivi citati rokovnjaških pesmi in žargona:
Halo, na finfranje!
Šraci, golcovno pritragajte!
Makarone bomo pahal'
z judovno zamahnene.
Če v kočarsko privolhamo,
lufte prefalakamo,
kumše jim zafinframo,
blinke jim pokumamo.
Rufa nas dernica:
karnovo veštro sem spalala!
Karnova veštra je bonova,
oj bonova!
kar bi se v Bohinjčevem prevodu glasilo "Halo, na veselico! / Otroci, drv prinesite! / Žgance bomo kuhali, / s slanino zabeljene. // Če v vas pridemo, / ljudi pretepemo, /hiše jim zapalimo, / denarje jim pokrademo. // Kliče nas deklica: Mesno juho sem skuhala! / Juha je dobra, / oj dobra!" Zmerjalo se je po rokovnjaško takole: "Ti lobov kumerč, da ti je prefak upetov!" (Ti slabi človek, da ti je duhovnik ubežal!)
Prav v mestu Kranju se ne dogaja veliko rokovnjaškega, pač pa po okolici: Naklo, Suha, Tenetiše, Tatinec, Poženk, Duplje, Udinboršt, Jošt, Strahinj, Nasovče itd. Od zgodovinsko izpričanih oseb so tu rokovnjač Veliki Gorga (Prvotni naslov knjige je bil Veliki Groga in drugi), omenjen je Andrej Smole, komisar Pajk, kaplan Kajetan Huber z Brnika. Veliki Groga se je nazadnje pobotal z oblastjo in je do leta 1855, ko je pri petindevetdesetih umrl, delal kot cesarsko-kraljevi cestar. Spomin nanj neguje turistično društvo v Dupljah, ki si je nadelo ime po rokovnjaškem taboru Pod krivo jelko in prirejaedin pomladno rokovnjaško finfranje; domačini so leta 1998 Bohinjčevo povest o Velikem Grogi tudi ponatisnili.
Tako kot je Anton Koder s povestjo Rokovnjaška ljubica mimogrede posegel po rokovnjaški snovi, se je Peter Bohinjec mimogrede dotaknil tudi gorenjskih luterancev. Njegova "povest iz leta 1615" z naslovom Zadnja luteranka, ki je izhajala v podlistku Gorenjca leta 1915, tako po kračini kot izbiri teme spominja na Jelo Valentina Mandelca iz leta 1859, eno prvih slovenskih zgodovinskih povesti. Ker je čas protestantizma že minil, je boj luterancev za versko enakopravnost s katoliki seveda neuspešen. Naslovna junakinja Klara Štantmanka raje zapusti svoja otroka, imetje in domovino, kot da bi se odpovedala svoji veri, in za svojo veliko ljubeznijo, protestantskim pridigarjem Boštjanom Semeničem, odide v tujino. Znano je, da so bili taki primeri v resnici zelo redki.
Povesti Gustava Strniše Francozi in rokovnjači (1930) in Zadnji rokovnjač (1933) sta izhajali kot podlistek v ljubljanskem časopisu Domovina, kjer je leposlovju dajal ton pripovednik Jožef Urbanija z množico srednje dolgih psevdozgodovinskih povesti. Dogajata se v času francoske zasedbe slovenskega ozemlja v 19. stoletju. V prvi, ki ima naravnost romaneskno dolžino, je prečesal rokovnjaško izročilo v krajih okrog Brnika in Velesovega, kjer so rokovnjaški tatovi pustili spomin. Osrednji zgodovinski dogodek je rop francosko vojne blagajne v Črnem grabnu, v ospredju pa je ljubezenska štorija med rokovnjačem Matevžem Bolharjem in služkinjo Urško s preddvorskega gradu. Najpomembnejša zgodovinska oseba v drugi povesti je spet naslovni rokovnjač Veliki Groga.
V Francozih in rokovnjačih francoski vojaki na kranjskem sejmu ujamejo postavnega in iznajdljivega rokovnjača Matevža, ki jim ga je izdal tekmec za srce lepe Urške. Matevž že naslednje jutro stoji pred vojaškim sodiščem z zavestjo, da bo umrl, saj imajo Francozi zelo hude kazni za rokovnjače. Ko ga že nameravajo odpeljati, jih preseneti nenaden obisk samega Napoleona, kateremu drzni Kranjec ugaja in ga pomilosti. Matevž mora obleči vojaško suknjo. Življenje v rokovnjaškem taboru teče dalje in vsak dan se pripeti kaj novega: tekmovanje za cekine v visokem mlaju, sprejemanje novih članov ipd. V Urško se zaljubi tudi rokovnjač Mahne. Kljub silnemu prigovarjanju ona ne popusti. Izdajalski prijatelj tudi Mahneta zvabi v francosko zasedo, njemu pa poglavar Dondež pripravi mučno smrt na mravljišču. Poglavar sam klone pod težo vesti zaradi številnih smrti, ki jih je povzročil, in se v spletu nerazrešljivih okoliščin odloči za samomor. Matevž se kot francoski vojak vrne iz Rusije in najde Urško na osamljeni kmetiji, kjer gospodarita z očetovim prijateljem kot oče in hči. Srečnemu snidenju sledi poroka. Nenavadno je glede na nazorsko zaledje Domovine, da iz zgodbe bode liberalsko prepričanje, da so bili Francozi v času Ilirskih provinc naši dobri prijatelji.
Gustav Strniša (Kranj 1887 – Ljubljana 1970) je otroštvo preživel v Kranju, sicer pa je živel precej neurejeno življenje od ene zasilne službe do druge: bil je pisar, prodajalec, urednik, žurnalist, igralec, pesnik in pisatelj, zlasti mladinski, in seveda oče pesnika Gregorja Strniše. Več svojih del je izdal kar v samozaložbi.
Igralec je bil tudi naslednji avtor rokovnjaške povesti Anton Cerar z umetniškim imenom Danilo (Ljubljana 1858–1947). Kot edini profesionalni gledališki igralec je nastopil v drugem slovenskem celovečernem filmu Triglavske strmine leta 1932, za katerega je scenarij napisal Janez Jalen. Alojz Gradnik se mu je ob smrti poklonil z naslednjimi verzi, ki so bili prvič objavljeni šele leta 2003 v 4. knjigi Gradnikovega Zbranega dela:
Kako je bilo že, gospod Danilo?
Z izleti v Brda, Fojano, Števerjan?
A, kdaj se, kdaj se je že to zgodilo!
A zdi se, da je včeraj bil ta dan.
Ko duša se mi vrača v galerijo
spominov, ki jo čas je izgradil:
Gorico vidim ... oder – vsem žarijo
obrazi – a na odru, ko da živ
zares je sredi vitezov in halj
blestečih, Arhibald, dveh kraljev kralj.
Potem ropot in ploskanje in vzkliki,
šum, kot da je v dvorano vdrl vihar.
Še si v spominu vsem po tisti sliki,
kaj si želiš še več, ti src vladar!
Kratko "zgodovinsko povest iz preteklega stoletja" Dimež je dal natisniti enkrat med drugo svetovno vojno, o čemer priča nemški kolofon, letnica pa ni zapisana. Gre za zadnjo v seriji predelav ljudske snovi, ki so jo najprej izvedli kot ljudsko igro Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain, ki jo je leta 1863/64 napisal Jakob Alešovec. Danilo jo je leta 1911 priredil za slovenščino pod naslovom Dimež, strah kranjske dežele, ljudska igra s petjem v šestih slikah, in jo izdal v 17. zvezku Zbirke ljudskih iger, čez desetletja pa jo je predelal še v povest. Ta zajema čas druge četrtine 19. stoletja, ko se je med Ljubljano in Gorenjsko, po Bitnjah in Šmarjetni gori potikal ropar Sicherl, po domače Dimež, rojen na Gorenji Savi. Leta 1851 Bachovi žandarji polove blizu 80 rokovnjačev in jih precej tudi obesijo, Dimež pa konča deset let pozneje, leta 1862. Danilo je predstavil Dimeža v romantični luči. Sposobni lepi mladenič, ki so ga imela dekleta rada, ni zdržal pri vojakih in je raje pobegnil med rokovnjače ter postal njihov poglavar. Revnih ni ropal, ampak samo bogate. Pred očetovimi očitki se takole brani: "Oče, jaz nisem razbojnik in ubijalec! Kmeta in reveža ščitim, jemljem pa tam, kjer je na škodo drugih preveč dobrot!" Pojavi se kot strela z jasnega v sovražni druščini, počne z njo vragolije, jo osramoti in odide. Jezikovno je Danilova knjiga precej obupna, etnološko vrednost pa ji dajejo citati pesmi, tudi rokovnjaških, ki sodijo že med standardni okras roparskih biografij:
Kjer je glajs, taj smo mi!
Kjer korizna, taj smo mi!
Kjer merkat, taj smo mi!
Kjer šronca, taj smo mi!
Srečenca pa za nas ni! ...
(Kjer je grad, tam smo mi! / Kjer je cerkev, tam smo mi! / Kjer je semenj, tam smo mi! / Kjer ženitev, tam smo mi! / Ječa pa za nas ni! ...)
Ni jasno, ali Danilo prave usode Dimeževe ni poznal in je črpal bolj iz ustnega izročila ali pa mu zgodovinskih podatkov ni bilo mar, njegova zgodba se skratka v marsičem razlikuje od "uradne": Dimežu je ime Janez (v resnici Franc), Dimeževi nevesti je ime Katrca (v resnici je bila Mica), razbojnik umre, ko ga preganjalci zažgo skupaj z bajto, v kateri se je skrival (v resnici so ga za 18 let zaprli, iz ječe v Osijeku je po enem letu ušel in umrl po svoji neprevidnosti zaradi zadušitve z dimom). Danilo ni izrabil ne govorice o Dimeževem plemenitem izvoru ne zanesljivejšega pričevanja, da je bila njegova mati znana rokovnjaška nevesta, in samovoljno je preselil Dimeža z Gorenje Save v Bitnje.
Dimež je še vedno vabljiva oseba v ljudski kulturi. Iz zadnjega časa je polka Rokovnjač Dimež narodnozabavnega ansambla Obzorje (ansambel eksploatira tudi druge slovenske zgodovinske ali folklorne teme od Martina Krpana do celjskih grofov). Hvaležni odjemalec rokovnjaškega mita so lokalne skupnosti, ki so se v skrbi za turistično prepoznavnost svojega kraja spomnile na rokovnjaški del zgodovine. V Besnici prirejajo "kostanov piknik" pod zaščitnim znakom rokovnjača Dimeža. Spomin na rokovnjače ohranjajo zlasti v Lukovici, kjer imajo rokovnjača celo v občinskem grbu.
Da rokovnjaška snov nikakor ni bila zanemarljivi predmet slovenske književnosti, dokazuje precej obširen odstavek, ki ga rokovnjačem posveča ena prvih slovenskih literarnih zgodovin, rokopisno Slovensko slovstvo Frana Levca iz leta 1871/72. Gre za zanimiva Levčeva predavanja na goriški gimnaziji in tam beremo v komentarju Prešernovega verza "Tat, rokomávh govori jezik drugim neuméten" (verz je iz pesmi Novičarjem; njegovo zadnjo besedo bi v današnji slovenščini zapisali kot "neumeven") naslednje:
"Rokomavh". Od l. 1820–50 so živeli po Gorenjskem "rokovnjači" ali "rokomavhi", t.j. deserterji, ki so ušli iz zaporja ali pa od vojakov i kmetovski fantje, katerim se nij ljubilo doma delati. Njih glavno ležišče je bilo med Kranjem, Kamnikom i Teržičem, zlasti v "Udnem boršti" nad Kranjem. Bili so ondi največ iz bližnjih vasi doma. Kmetu nijso ničesar storili, ropali so pa bogatinom i cirkvam. Prišli so k premožnim posestnikom, ko so vedeli, da je malo varuhov doma, so tirjali toliko te, toliko one reči, žugaje, da bodo hiše zapalili, če ne dobó, kar želé. Bili so pravi kranjski komunisti, imeli so veliko deklet pri sebi, i ženili so se, kar križem med seboj. Njih starašina "stari Groga" je poročal pod staro jelko rekoč: "In nomine patre, vzemi jo na kvatre, če bolje dobiš, pa to zapustiš". Absolutizem i žandarmi so vničili rokovnjače. Nekateri so zbežali na Hrvatsko, mislé, da bodo ondi svoje rokodelstvo nadaljevali, a bili so postreljeni i pobešeni. Udni boršt se po nemški imenuje "Herzogen – Forst". Udni je torej = vojvodni. Morda je bil ta gozd kedaj lastnina kranjskih vojvod. Stari Groga je potem, ko so njegovo čedo razkropili, beračil okrog ljudij, katere je pred na lep način ropal i slačil. Umrl je pred kakimi desetimi leti. Njegov nekrolog je bil v Novicah. Rokovnjači so v kranjski i kamniški okolici v jako dobrem spominu, ljudje vedo veliko o njih povedati. Njihovi glavarji so hodili lepo oblečeni, lepše nego domači fantje od najboljih hiš. Tudi so mnogo občevali z vaščani. Sploh je čudno, da se je mogla sredi največih vasij osnovati tatinsko-roparska, dobro osnovana in vladana država. Najhuji preganjalec rokovnjačev je bil Kajetan Huber, kaplan v Komendi (nabral je tudi nekoliko slovenskih narodnih pesnij), originalen pop, ki je hodil s pušo nanje. Enkrat so jih kmetje pod kaplanovim vodstvom tako natepli, da so pomerli. Ker je bil Huber v Komendi vedno v smrtni nevarnosti, šel je k ljubljanskemu polku za vojaškega kaplana. V boji je bil hraber i prijel zlati križ. Pisal je več v Novice o polkovniku Čehovinu, Kraševcu i Vegi, ker pozneje je bil prestavljen za fajmoštra v Čemšenik, blizu rojstnega kraja Veginega. Zibeljko v kateri so Vego zibali, je tudi Huber kupil.
Prešeren je v isti pesmi uporabil tudi izraz rokovnjáški in v Novi pisariji izraz gorjačarji, ki se je uredniku Poezij Antonu Slodnjaku zdel vreden pojasnila: 'gorenjski rokovnjači'.
Roparska snov je zanimala tudi Josipa Jurčiča in Janka Kersnika (Rokovnjači, 1882), Frana Govekarja, ki je Jurčič-Kersnikovo povest dramatiziral, zgodovinarja Augusta Dimitza in Josipa Benkoviča; slednji je črtice o rokovnjačih objavljal v Domu in svetu leta 1890. Bolj ali manj plemeniti roparji nastopajo v vrsti povesti, prevedenih ali prirejenih za slovenščino. Leta 1907 je v založbi ljubljanskega knjigarnarja Turka izšla "zanimiva roparska povest" Rinaldo Rinaldini in bila kmalu trikrat ponatisnjena. V žanru mu delajo družbo še Musolino, glasoviti ropar Kalabrije, "povest iz roparskega življenja" Fra Diavolo, Črni bratje, Roparsko življenje, Banditova nevesta (vsi večkrat ponatisnjeni) in Tolovajski glavar Jurij Skopec. Junak roparske povesti je družbeni izobčenec, sovražnik države in celo zločinec. Na koncu ga sicer dobijo, vendar dotlej omogoča bralcu, da se identificira z njegovo svobodo in sposobnostjo, da sam kroji svojo usodo in jemlje pravico v svoje roke ter po rokovnjaško popravlja krivično urejeni svet.
Rokovnjači so slovenska ustreznica drugim nacionalnim ljudskim junakom: tirolskemu Andreju Hoferju, angleškemu Robinu Hoodu, slovaškemu in poljskemu Janošiku, srbskim hajdukom, Fra Diavolu itd. Bili so tesno povezani z lokalnimi prebivalci, ki so se nemalokrat tudi sami prelevili v roparje tujih trgovcev in mogočnikov. Najbolj so se razmnožili v drugi četrtini 19. stoletja, ko jih je bilo na Gorenjskem blizu štiristo. Mladci so šli med rokovnjače večinoma zato, da bi se izognili vojaški suknji, saj je vojaščina trajala celih 14 let. V času francoske okupacije so avstrijske oblasti rokovnjače celo podpirale, da so napadali manjše francoske enote, vendar so rokovnjači ostali tudi še po tem, ko so se Francozi že davno umaknili. Napadali so vzdolž deželne ceste skozi Črni graben, zloglasno rokovnjaško območje je bila cesta med Dobravo in Trzinom. Poznani so bili tudi pod imeni šteklačarji (ime so dobili po okovanih gorjačah), špehmalharji in plašarji.
Slovenska literatura je od samega začetka polna junakov, ki se ne razumejo z oblastjo: tak je Pavliha in taka sta oba Erazma, Predjamski in Tattenbach. Erazem Predjamski je junak prve daljše zgodovinske povesti (Franc Malavašič, Erazem iz Jame, 1845), Erazem Tattenbach pa junak prvega izrecnega slovenskega zgodovinskega romana, Jurčičevega Erazma Tattenbacha iz leta 1873 in junak še drugih zgodovinskih romanov, tudi nemških. Uporni in neprilagojeni junaki so bili pripovedno zanimivejši od konformnih, vendar so nastopili tudi zato, da bi izrazili bralčevo potlačeno osebno, socialno in nacionalno nelagodje. Skoznje smo se bralci navadili na to, da bomo v literaturi vedno srečali junake, ki bodo dali duška našemu nezadovoljstvu z obstoječim družbenim redom, se tako potolažili in oborožili s potrpljenjem za prenašanje nadaljnjih vsakdanjih tegob.
Ivan Pregelj se je lotil popisa življenja Simona Jenka (1835–1865) v povesti Šmonca v Domu in svetu leta 1924. Pod nekoliko povednejšim naslovom Simon iz Praš je bila ponatisnjena v avtorjevih Izbranih spisih leta 1933. O zgodbi bi težko govorili. Dogaja se v krajih pesnikovega bivanja in delovanja: Sorško polje, Kranj, Dunaj, Ljubljana, Novo mesto. Kritiki z besedilom niso vedeli kaj pametnega početi. To je psihološka in lirska pripoved, ki ji težko najdemo zgleda v pripovedni tradiciji; zadnje poglavje je fiktivna pesnikova avtobiografska izjava. — V krajšem delu Na vakance (Mladika 1927) si je Pregelj izvolil za glavno osebo izbrati še enega kranjskega pesnika in jezikoslovca, Matijo Valjavca.
Mimi Malenšek (1922-) je biografski roman Pesnikov nokturno, v katerem popisuje zadnja dva meseca Prešernovega življenja in smrt 8. februarja 1849, izdala v zbirki Družinske večernice pri celovški Mohorjevi družbi leta 1992. V knjigi, ki je je za tri povprečne romane, poleg Franceta Prešerna nastopajo še Janez Bleiweis, Miha Kastelic, kaplan Dagarin, sestra Katra, gostilničarka Ana Jalen, Lovro Toman, v pominskih scenah Andrej Smole in Matija Čop, Neti oz. Ana Jelovšek itd. Pripoved je razčlenila v pet poglavij, ki naj spominjajo na pet dejanj tragedije in prikažejo življenje velikega pesnika kot tragedijo, in se izognila tematizaciji vedrih plati v njegovem življenju, o katerih je kar nekaj poročil in je pustilo sled v prgišču priložnostnih zabavnih in opolzkih verzov. V skladu z mohorjansko pripovedno doktrino se je izognila opisa pesnikovega poskusa samomora, pogrešamo pa tudi njeno pisateljsko interpretacijo dogodkov ob Prešernovi smrti, ki še danes razdvajajo Slovence, namreč izročila o požigu pesnikove pesniške zapuščine.
To je že tretji biografski roman o Prešernu. Pred Malenškovo sta se Prešernovega življenja, vključno z njegovim kranjskim obdobjem, lotila Ilka Vašte (1891–1976) v Romanu o Prešernu (1938) – izdala ga je kar v samozaložbi – in Anton Slodnjak v romanu Neiztrohnjeno srce (tudi leta 1938!), ki je najdaljši slovenski zgodovinski roman sploh.
Zaradi Kranja smo dolžni obuditi še spomin na "zgodovinsko povest iz 14. stoletja" Mlin nad Savo, ki jo je Mimi Malenšek skozi tri leta (1937–39) pisala za list Naša moč, glasilo Krekove Vzajemne zavarovalnice, in ga ne moremo pripeti ne na luteransko, ne na roparsko in ne na pesniško tematiko. Povest je postavljena na Okroglo pri Kranju in se dogaja v letih 1448 in 1449, ko so deželo strli potres, kuga, verski fanatizem bičarjev, pregon Židov. Avtorica, ki je tedaj nosila še dekliški priimek Konič, je bila stara komaj 18 let, zato ji je treba odpustiti, da je leto 1448 imela za 14. stoletje, da besedilo poka od čustvenosti in baladnosti in da so dogodki motivirani z usodnostjo, prerokbami, sanjami in znamenji na nebu.
Mlinar Jurko živi skupaj z bolno materjo Jerco, ki jo muči greh iz preteklosti, ker je pustila lepega tovornika Venclja. Ženi se pri lepi Minci, v katero je zaljubljen tudi sin grajskega oskrbnika Oton, čeprav njegov oče ni navdušen nad zvezo. Rivala se spopadeta in Jurko ponevedoma ubije Otona. Zločin ga muči, da ni za nobeno rabo in se slednjič obesi, potem ko kuga pobere Minco in mater, veseli Jurkov brat Tine pa utone v Savi. Osrednji zgodovinski dogodek je potres, ki je podrl tudi Dobrač na Koroškem in goro Korošico nad Ljubeljem. Zgodovinsko izpričane osebnosti, npr. Albreht Hromi, lastnik gradu Albert Ortenburški in lastnik gradu v Stražišču, so samo omenjeni.
Kar nekaj romanov z dogajališčem v Kranju ima oznako biografskega romana ali pa je zaradi izbire znamenitega prednika za glavno osebo biografski pripovedi vsaj blizu. To opažanje ni nič presenetljivo, če pomislimo, da je biografski roman eden najobsežnejših žanrskih tipov zgodovinskega romana, saj naštejemo lahko več kot 50 takih slovenskih del, kar je približno šestina vseh zgodovinskih romanov. Od tistih, ki obravnavajo znamenite osebnosti, ki so vsaj nekaj časa preživele v Kranju, pa niso bili rokovnjači, luteranci ali pesniki, je treba omeniti še deli Jožeta Hudalesa (1937–97) Orel z razprtimi krili (1974) in General (1981), romana o Rudolfu Maistru, ki je četrti letnik gimnazije delal v Kranju; povrhu je bil Maister v mladih letih tudi pesnik. Tita Kovač Artemis (1930-) je leta 1990 pri Amaliettiju izdala obsežno Bleiweisovo biografijo pod naslovom Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis. Znameniti urednik Novic je bil iz kranjske trgovske družine. Ker ga danes nepremišljeno prištevamo med Prešernove nasprotnike, je treba pripomniti, da ga je Prešeren vendarle cenil, sicer mu ne bi zaupal svoje pesniške ostaline. Knjiga je jezikovno precej površna in formalno nedomiselna. Avtorica je gradivo v veliki meri črpala iz Novic in knjigo dokumentirala s fotografijami. O požaru v Kranju 20. avg. 1749 mimogrede pripoveduje roman Ilke Vašte Umirajoče duše (1929), ki sicer govori o življenju kiparja Francesca Robbe. Seznam kranjskih dogajališč ne bi bil popoln brez omembe Pregljeve povesti Zapiski gospoda lanšpreškega (1929). Zadnje poglavje te knjige ima naslov Bičanje v Kranju in pripoveduje o Joštu Polajnarju, ki so ga starši poslali v samostan, da bi se tam izšolal. Ko ga nekoč oče obišče, igrajo na kranjskih ulicah pasijonsko igro, v kateri je Jošt birič, ki preganja Kristusa. Oče vzame igro zares in ga zaradi vloge hudo ozmerja.
Kakor je iz zadnjih naslovov razvidno, čisto vsi romani z dogajališčem v Kranju vendarle ne potrjujejo zlega slovesa mesta. Ivan Tavčar je npr. tako kot Ivan Pregelj v Kranju ustvaril svoja pomembna dela. Razglasitev mesta kot negativnega prostora, nenaklonjenega pesniškemu ustvarjanju, sodi v romantični mit genialnega ustvarjalca, čigar enkratnost in izjemnost se najlepše lahko pokažeta v razmerju do nekulturnega, rovtarskega, malomeščanskega, sebičnega, sejmarskega in višjim človeškim vrednotam nenaklonjenega okolja. Opozicija med genialnim umetnikom in purgarsko publiko je stereotipna in zato zlasti mestu nepravična, čisto izmišljena pa seveda ni in z vedno novimi avtorskimi izkušnjami te vrste ohranja svojo regenerativno moč.
Marja Boršnik: Tavčar in Mencinger v Kranju. Kranjski zbornik 1960. 270–93.
Marjan Dolgan: Kranj v Pregljevem pripovedništvu. Kranjski zbornik 1990. 94–97.
Miran Hladnik in Primož Jakopin: Slovenski zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgrom/. 1999.
Miran Hladnik: Apokrifni Prešeren. Prešernovi dnevi v Kranju: simpozij ob 150-letnici smrti dr. Franceta Prešerna. Ur. Boris Paternu idr. Kranj: Mestna občina, 2000. 115–48; http://www.ijs.si/lit/pres:ap.html-l2.
Jelka Jamnik: Založniki in tiskarji v Kranju. Ljubljana: slovenistična diplomska naloga. Ljubljana, 1998.
Knobliana. Slava 1997/98, št. 2. 181–216.
Gregor Kocijan: Kratko pripovedništvo Iva Šorlija. Kranjski zbornik 2000. 122–27.
Tomaž Kukovica: Razkrivanje mita o Monosu. Kranjski zbornik 1995. 254–64.
Fran Levec: Slovensko slovstvo. Gorica: 1871/72. Http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/levec.html.
Boris Paternu: Problem katarze pri Prešernovem Pevcu. 900 let Kranja, 1960. 226–49.
Boris Paternu: Jenkova filozofska lirika. Kranjski zbornik 1970. 324–34.
Boris Paternu: Prešeren danes. Kranjski zbornik 2000. 9–12.
France Pibernik: Zamolčani književniki Gorenjske. Kranjski zbornik 1995. 244–49.
Pisci Kranja in okolice [koledar]. Kranj: KUD SLA/P/ARS, 2001.
Jože Pogačnik: Jenkov problem. 900 let Kranja. 1960. 255–69.
Jože Pogačnik: Reformacija v Kranju. Kranjski zbornik 1980. 125–38.
Anton Slodnjak: Prešernovo življenje. Ljubljana: MK, 1954.
Anton Slodnjak: Zgodovina slovenskega slovstva, 3. Ljubljana: SM, 1961.
Gorazd Stariha: Dimež in njegovi: o Kranjskih Janezih, ki so služili cesarju najraje kar v domačih gozdovih, ali: oporečniki po kranjsko. Zgodovinski časopis 1997, št. 4, 483–516.
Stanko Šimenc: Kranj in slovenska beseda: literarnozgodovinska kronika skozi stoletja. Kranjski zbornik 1970. 121–35.
Stanko Šimenc: Povojna literarna podoba Kranja. Kranjski zbornik 1990. 68–86.
Josip Tominšek: O Prešernu v Kranju. Nova obzorja 1950, 623–24.
Črtomir Zorec: Po Prešernovih stopinjah v Kranju. Panorama 1964, št. 31 in 33.
Črtomir Zorec: Po Prešernovih stopinjah: o življenju pesnika Franceta Prešerna od leta 1846, ko se je naselil v Kranju, do njegove smrti 8. februarja leta 1849. Kranj: Glas, 1987. 84.
Pripravljeno za objavo v Kranjskem zborniku 2005, postavljeno na http://www.ijs.si/lit/kranjskizb.html 20. junija 2005, obnovljeno 11. okt. 2005.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco