Slovenski slavistični kongres 2006 v Zagrebu

Z letom 2006 začenjamo serijo slovenskih slavističnih kongresov zunaj domačih meja: v Zagrebu, Trstu in Celovcu. Na simbolni ravni pomeni ta ekspanzija odpiranje vrat varnega zavetja "svojega prostora", izstop iz samozadostnosti in odpoved določenosti nacionalne filologije z državnim teritorijem. Utemeljujejo jo potreba po promociji slovenistike na univerzah sosednjih držav, nuja po ekspanziji slovenščine kot drugega ali tujega jezika, potreba po mednarodni vpetosti in soočanju z alternativnimi strokovnimi pogledi in praksami in priložnost artikulacije tistih jezikovnih, literarnih in nacionalnopolitičnih tem, ki so povezane s kongresnim dogajališčem, v zagrebškem primeru zlasti ilirizma ter zagrebških Slovencev S. Vraza, Z. Kveder, F. Petreta, J. Pogačnika itd. Ob njih bodo referenti med drugim lahko preverili arbitrarnost kulturnih odločitev: koliko je jezikovna, literarna in kulturna identeta rezultat starih upravnih dogovorov, koliko pa posledica jezikovnih danosti.

Letos se je slovenski slavistični kongres prvič dogajal zunaj Slovenije. Kako je prišlo do te na videz nenavadne odločitve? Med banalne povode sodi dejstvo, da se je del vsakoletne kongresne publike naveličal vedno istih dogajališč (kongresni centri Bled, Maribor, Ljubljana) ali podeželskih lokacij (Lendava, Krško, Novo mesto) in je to svojo naveličanost tudi glasno izrazil. Drugi banalni razlog je, da nobeno od pokrajinskih društev, ki bi bilo na vrsti za organizacijo, ni bilo pripravljeno na prevzem te odgovornosti (zaradi pomanjkanja kadra, ker nimajo hotela, ker nimajo dvorane, ker se boje stroškov in izgube).

Pri iskanju alternativnega dogajališča prav velike izbire ni bilo, saj velikih mest v bližini ni na pretek. Najprej smo pomislili na Trst, kamor so v okolico že vodile ekskurzije kongresov, organiziranih ob slovenski zahodni meji. Trst je mikal zato, ker bi bil kongres tam dokaz, da skupni evropski (s tem tudi skupni slovenski) prostor funkcionira. Trst je bil v 19. stoletju največje slovensko mesto, je univerzitetno mesto z razvito slovenistiko, pomemben prostor za slovensko literaturo in sedež slovenskih manjšinskih organizacij v Italiji. Misel na tako simbolično izpostavljeno lokacijo je rodila ambiciozni interes, da bi obenem proslavili 400-letnico Sommaripovega italijansko-slovenskega slovarja, in to je tržaškemu kongresu rezerviralo leto 2007. Naslednje urbano jedro slovenskih in slovenističnih dejavnosti je Celovec, ki ima do leta 2008 dovolj časa za priprave, morda skupaj s koroškimi slovenisti na slovenski strani meje.

Med vsebinske pobude za selitev kongresa preko državne meje je spadala želja, osmisliti pretekli slavistični kongres v Lendavi 2005. Ta je s svojo (ob)mejno tematiko in konceptualizacijo periferije nagovarjal k umestitvi tudi bodočih kongresov na slovenske etnične robove in preko meja. S pritegnitvijo sodobnih konceptov multikulturnosti in dvojezičnosti odločitev za prestop meje izgublja svoj eksotični in provokativni značaj in se umešča skorajda že med trendovske opcije.

Hudo pretirano bi se bilo hvaliti, da so se slovenski slovenisti tokrat prvič zbrali na strokovno srečanje zunaj Slovenije. V okviru ameriškega slavističnega kongresa je npr. vsako leto tudi več slovenističnih sekcij in do zdaj so se izključno slovenistične teme predstavljale v različnih kongresnih centrih v ZDA. Referenti so bili Slovenci, poslušalci so bili Slovenci ali tuji slovenisti z dobrim znanjem slovenščine, pot in dnevnice je plačalo slovensko ministrstvo za znanost, jezik referatov in diskusije pa je bila angleščina. Doma smo predstavljali ta svoj kongresni turizem kot promocijo slovenistike v tujini in naciji je to godilo, posebej če se je o nastopih poročalo še v kakšni časopisni rubriki, seveda brez žalostne podrobnosti, da so neredko referenti brali samo svojima dvema soreferentoma (s katerima bi si vse lahko povedali že v kakšnem ljubljanskem bifeju), predsedniku omizja in morebiti še koreferentu oziroma diskutantu.

Predlog za kraj slovenskega slavističnega kongresa 2006 smo že leto prej dali v diskusijo in upoštevali večinsko pozitivne odzive (http://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/20051115/001383.html in sl.; glej tudi Kroniko Slavističnega društva Slovenije 1. dec. 2005 – http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/kronika59.pdf). Nekateri člani SDS so bili proti selitvi kongresa za državne meje, če pa že, potem ne bi smeli začeti z Zagrebom. Domnevam, da so taka mnenja oblikovali razlogi politično prestižne narave, domnevam zato, ker pač nikoli niso bila natačneje pojasnjena; negativna stališča do Zagreba so bila dodatna pobuda za kritično refleksijo. Večinoma je za skepso v razmerju do Zagreba tičala skrb, da bi se zborovanje v Zagrebu razumelo kot pristajanje na koncept Croatia Alpestis (to je izraz Valvasorjevega sodelavca Pavla Ritterja Vitezovića iz leta 1700), ki ga je v 19. stoletju prevzel Ljudevit Gaj, najbolj pa so ga promovirali Slovenci sami. Gre za enega od številnih zedinjevalnih konceptov, ki je dvomil v smiselnost samostojne nacionalne eksistence Slovencev in bi jih videl raje kot planinske Hrvate. Nenavadna se zdi trdoživost tega strahu na Slovenskem, kljub dejstvu, da danes ni nobenega resnega hrvaškega politika ali kulturnika, ki bi se zavzemal zanj, ampak funkcionira le na ravni navijaških gesel v športu. Na tovrstne pomisleke smo organizatorji odgovarjali s prepričanjem, da je naloga slovenskih slavistov v pomirjanju, ne pa v negovanju političnih in kulturnih konfliktnih razmerij.

Seveda kongresa v Zagrebu ne bi mogli izpeljati tako, kot je bilo zamišljeno, če ne bi bilo takojšnje prijazne pripravljenosti zagrebških slovenistov, zlasti Zvonka Kovača, sprejeti velik del organizacijskega bremena na svoja ramena, in velikodušne ponudbe dekana Filozofske fakultete Miljenka Jurkovića, da kongresu odstopi prostor.

Na simbolni ravni gre pri selitvi kongresnega dogajališča preko meje za ekspanzijo, ki pomeni odpiranje vrat varnega zavetja "svojega prostora", izstop iz samozadostnosti in odpoved določenosti nacionalne filologije z državnim teritorijem. Ekspanzijo utemeljuje potreba po promociji slovenistike na univerzah sosednjih držav, potreba po mednarodni vpetosti in soočanju z alternativnimi strokovnimi pogledi in praksami ter priložnost artikulacije tistih jezikovnih, literarnih in nacionalnopolitičnih tem, ki so povezane s kongresnim dogajališčem, v zagrebškem primeru zlasti ilirizma ter zagrebških Slovencev Stanka Vraza, Matije Valjavca, Ferda Kočevarja, Frana Celestina, Frana Erjavca, Zofke Kveder, Frana Ilešiča, Alojza Gradnika itd. Zagrebško dogajališče referente nagovarja k razmisleku o arbitrarnosti kulturnih odločitev: koliko sta literarna in kulturna identiteta rezultat jezikovnih danosti, koliko pa zgolj posledica starih upravnih razdelitev in ekonomske logike.

Med 14. in 16. stoletjem je slovenske in hrvaške dežele povezovalo kmečko trgovanje, za politično povezovanje so skrbeli Celjski grofje, v 15. stoletju Matija Korvin oziroma "naš" kralj Matjaž in od 16. stoletja dalje skupna vključenost pod habsburško krono. Več je nudila dela Hrvaška Slovencem kot narobe: tako gozdarjem kot profesorjem, služkinjam kot gledališčnikom, uradnikom, oficirjem in podjetnikom. Za Slovence je bil Zagreb vedno zanimiv tudi kot univerzitetno središče; tja (ali pa v Prago) so šli študirat tisti, ki jim je slovansko čustvovanje odsvetovalo vpis na graško ali dunajsko univerzo. Ljubljanski literarni zgodovinarji so Zagrebu vedno zavidali t. i. zagrebško literarnovedno šolo – nezanemarljivo število slovenskih univerzitetnih filologov si je pridobilo zagrebško doktorsko diplomo.

Zagreb (prvi so se nanj spomnili mariborski kolegi) je imel pri odločanju o primerni kongresni lokaciji prej status velikega mesta kot izpostave slovenstva ali slovenistike oz. kot enega od alternativnih slovenskih kulturnih centrov in začetnih žarišč slovenske literature. Čeprav je proti Zagrebu gravitirala populacija celega slovenskega jugovzhoda in je v 30. letih prejšnjega stoletja v Zagrebu živelo okrog 25.000 Slovencev ali kar ena sedmina mestnega prebivalstva, Zagreba v nacionalnem pogledu ne obravnavamo na enaki ravni s Trstom in Celovcem. Zase lahko rečem, da mi je pozornost na Zagreb vzbudila izkušnja s študijem slovenskih avtorjev, pisateljev ali literarnih zgodovinarjev, ki so delovali v Zagrebu. Nad njimi in njihovimi teksti je namreč obvisela nekakšna stigma, šli so v pozabo oziroma so si morali za vpliv v slovenskem prostoru prizadevati veliko bolj kot kolegi doma. Pomislimo samo na Prešernovemu Krstu konkurenčno pesnitev Sedem sinov Jožefa Žemlje iz leta 1842, na Kočevarjevega Mlinarjevega Janeza, 1859, ki je ogrožal junaško prvenstvo Levstikovega Martina Krpana, in na satirično noveleto Dijak v Luni Andreja Volkarja, 1871, ki je zgodnji zgled daljše fantastične proze. Oboje, stigmo in pozabo, je mogoče pripisati strahu, da bi priznanje alternativnih kulturnih skupin in konceptov utegnilo ogroziti centralno in združevalno vlogo Ljubljane. Žemlja se je kar sam odpovedal svoji zagrebški knjigi in je šel raje skozi vrsto cenzorskih zapletov, samo da je lahko leto pozneje isto knjigo izdal v Ljubljani. Ferda Kočevarja, ki je veljal za enega najpametnejših Slovencev svojega časa (imel je visoko funkcijo računovodje zagrebške univerze in akademije), pa je kritika ostro zavrnila zaradi jezika, ki ga je avtor hotel približati štajerskim in kajkavskim bralcem.

Neenakopravnost Zagreba lepo ilustrira Josip Stritar, ki je sinu, ki je hotel tja kot učitelj takoj po prvi svetovni vojni, Zagreb odločno odsvetoval; do selitve z Dunaja potem ni prišlo, Stritarjevi potomci pa so utonili v nemštvu. Negativna stališča do slovenskega Zagreba metaforično reprezentira lik "slovenskega uskoka" Stanka Vraza. Boleče slovensko razmerje do Zagreba je indikator dejstva, da odločitev za samostojno nacionalno eksistenco v prvi polovici 19. stoletja nikakor ni bila samoumevna in da je rojevala različne dileme, ki jih je vsaka generacija dolžna znova premisliti. Morda je bila občutljivost razumljiva v času negotovega ustanavljanja lastne identitete, danes, ko nas ne bremeni več fantastično zahtevni projekt nacionalnega zedinjevanja, pa je anahrono. Objektivni in sproščeni odnos do preteklih kulturnih dilem ovira žal slovenska obsesivna želja po oddaljevanju od vsega balkanskega in prispeva k pomanjkanju refleksije ter vodi k odrivanju in potlačitvi. Nelagodje ob odpiranju jezikovno-literarno-kulturnih alternativ v minulih stoletjih je žalosten znak slovenske nesamozavesti in bojazni, da bi ponovno postale aktualne.

Literarni zgodovinar Henry Cooper je v svoji monografiji o Prešernu pred več kot 25 leti razložil, da imamo Slovenci Franceta Prešerna za svojo kulturno ikono zato, ker nam je ponudil uspešen model kulturnega preživetja in rasti. Na kratko povzeto gre Slovencem kulturno dobro zato, ker smo razvili posluh za tuje kulturne vrednote, si jih upali prevzeti in si jih znali prilagoditi. Prešernov pesniški zgled ni nagovarjal k zapredanju v toplo, varno, samozadostno, identitetno slovenstvo, ampak se je, tako kot njegov Črtomir, zavzel za tvegano odprtost tujemu in drugačnemu. Odpiranje nacionalne lupine pomeni tako sprejem tujih govorcev in tuje slovenistike kot ekspanzijo slovenistike preko državnih meja. Podjetne nacije otvarjajo kulturne in promocijske centre po svetu, mi pa naj bi zgolj blagrovali svoj zapeček in uživali v dragem nam Blatnem dolu? "Slovenistični misijon" v Zagrebu je refleks tiste drže, ki jo je nakazal Prešeren s Črtomirjem v koncu Krsta pri Savici, kjer pravi: "med svoje rojake / Slovence gre, in dálej čez njih mejo, / do smrti tam preganja zmot oblake" (poudarki M. H.), in jo v različnih oblikah ponavljajo vsa kapitalna slovenska literarna dela.

Naj povzamem koristi, ki si jih slovenski slavisti obetamo z izbiro Zagreba za slovenski slavistični kongres. 1. Promocija slovenistike zunaj slovenskih meja in podpora njenemu razvoju na sosednji univerzi. Če je sprejemljivo, da hodijo v tujino brat svoje verze slovenski pesniki, potem ni prav nobenega razloga za dvom v smiselnost slovenističnega srečanja s promocijskim namenom v tujini. 2. Ozaveščanje nuje po krepitvi slovenščine kot drugega jezika in krepitvi medkulturnih študij. Zaradi nezadostne reprodukcije naravnih govorcev (primanjkljaj je menda okrog 17.000 letno!) se soočamo z nujo po uvozu ljudi, ki jim bo slovenščina sprva tuj jezik, in s potrebo po prilagoditvi izobraževalnega sistema (tudi jezikovnega in literarnega pouka) takim interesentom. 3. Kongres dokazuje, da smo sposobni drugačne medsebojne komunikacije, kot jo diktirajo senzacionalistični žurnalisti in tako imenovano javno mnenje, ki ga radi neodgovorno zajahajo lokalni in državni politiki na obeh straneh. 4. Mimogrede lahko izrazimo tudi podporo zagrebški slovenski skupnosti.

Referati, objavljeni v kongresnem zborniku z naslovom Preseganje meje (Ljubljana: SDS, 2006; http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/zbornik2006.pdf) so v dobri tretjini uglašeni na hrvaško-slovenske teme in povezuje sekcije o ilirizmu (Marko Stabej, Zrinka Blažević, Jožica Čeh o Cankarju in Ilešiču, Blanka Bošnjak o Stanku Vrazu, Anita Peti-Stantić o Kopitarju in Gaju), o slovenističnem Zagrebu (Zoltan Jan o Franu Petretu, Zvonko Kovač o Jožetu Pogačniku, Vladka Tucovič o Zofki Kvedrovi ob 80-letnici njene smrti, Klemen Lah o hrvaških likih v slovenskem zgodovinskem romanu, Francka Premk o slovenistiki v hrvaški reviji Riječ) ter o vlogi literature za spoznavanje nacije (Vesna Požgaj-Hadži in Mirjana Benjak). Sosedsko se je obarval tudi spremljevalni kulturni programa: pogovor s pisateljico Sanjo Pilić, pravnukinjo Zofke Kvedrove, branje zagrebških tekstov pisatelja Branka Gradišnika in ekskurzija po slovenističnem Zagrebu, ki se je zaključila z razstavo slovenike v zagrebški nacionalni knjižnici.

Bodoče kongresne lokacije, Trst 2007 in Celovec 2008, ponujajo slovenski slavistiki in slovenistiki dodatno priložnost za izhod iz varnega domačijskega zavetja. V perspektivi se kot možno kongresno dogajališče kažejo še univerzitetna središča Dunaj, Gradec, Videm, Trubarjev Tübingen in, vsaj načelno, tudi Salzburg, Oglej, Freising, Brixen, Innichen, Beograd, Bruselj. Morda nekoč celo misel na pot med slovenske izseljence v ZDA in Argentini, v Cleveland in Rio de Janeiro, ne bo zvenela več tako zelo fantastično.

V času, ko je marsikomu nevšečna vsaka prijazna misel o sosedih in bi najraje potlačil v pozabo vse, kar nas je kdaj kulturno povezovalo in nas še povezuje, nacionalistično zavzeti pa bi radi celo klicali na korajžo in postavljali zidove, smo slavisti na obeh straneh meje (ki se ji, tako upamo, počasi izteka rok trajanja) toliko bolj zadolženi, da namesto pregrad in prekopov kažemo na zgodovinske mostove, jih vzdržujemo in gradimo nove.