To delo je licencirano z Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Jani Kovačič
Balade s ceste 1
Sveti amerikansko zlato poljé,
odsev zakriva tudi žolto sonce,
a kot se muhe na med love,
na zlato se ujamejo ljudje.
V dvojnem dnu mrzlega kombija,
se stiska mala četica,
brez vode, hrane, v temi brez zraka,
osvajat se gre Amerika!
Rumeni, rjavi, rdeči in črni,
vsi so brali na alu-piksni,
na veliko piše: SVOBODA!
Vse je res, kar se prebrati da.
Kdorkoli umre v Ameriki,
kogarkoli ubijejo v Ameriki,
vsi! – bogataši in reveži,
niso tam kdorkoli – to so Američani!
V dvojnem dnu mrzlega kombija,
zarjavelega trojanskega konja,
brez vode, hrane, v temi brez zraka,
osvajat se gre Amerika!
Pravljice o obupancih,
ki so v divjini našli izobilja kelih,
a ko prideš zgodbi do dna:
brezobzirnost je izvir bogastva.
Ko jih iz kotov in špranj vlečejo
in jih po TV obsojamo,
iz takih obupanih ljudi
so nastali Američani!
V dvojnem dnu mrzlega kombija,
zarjavelega trojanskega konja,
brez vode, hrane, v temi brez zraka,
osvajat se gre Amerika!
Mrtve so ob cesti našli,
nihče ne ve odkod so prišli,
le odtis podplatov v blatni prsti,
zraven sled gume ob bankini.
Ta steklena mesta v Ameriki
so polna srečnih ljudi!
Sen je sen in sen je največ!
Kdo si upa sanje zavreč'?
Kdo si drzne sanje zavreč'?
V dvojnem dnu mrzlega kombija,
se stiska mala četica,
brez vode, hrane, v temi brez zraka,
padla bo, padla bo – Amerika!
Gor – dol je hodila – da nam se je mešal,
ulca bla je vrela – od nas je vse kapal.
Preden je stopila v kakšen glonc kabriolet,
lubčka je poslala – in zgubel smo jo spet.
Regina ta ud špad je – kraljica vseh nebes!
Saj za njo bi umrl vsak od nas zares.
Uh, kak hodi! Uh, kak gre! –
da vrže te po tleh:
Ljubezen, ljubezen – je to!
Kolk noči smo strumno darval na njen oltar!
Najbrž je to vedla, a sploh ji ni b'lo mar.
Kaj bele so noči – to le zliman najstnik ve!
Regino to ni brigal, njej so stranke vse.
Vsak večer smo stavil, kak zgledal bo njen fant,
kupil in poročil jo nek bogat Taljan.
Šparal smo zaman in sanjal, da b' si jo kupil;
kaj vse smo hotl, fantje, a nič nismo nardil.
Regina ta ud špad je – kraljica vseh nebes!
Saj za njo bi umrl vsak od nas zares.
Uh, kak hodi! Uh, kak gre! –
da vrže te po tleh:
Ljubezen, ljubezen – je to!
Še danes rad imam ta njen del ulice,
vedno rad se spomnem na mulce 'z ulice.
Kaj bi dal, da spet bi videl uf! njen vroči stas!
Eh, le spomnem se še, fantje, kaj peli smo naglas:
Regina ta ud špad je – kraljica vseh nebes!
Saj za njo bi umrl vsak od nas zares.
Uh, kak hodi! Uh, kak gre! –
da vrže te po tleh:
Ljubezen, ljubezen – je to!
da ima pravico do nežnosti,
da za denar se vsakemu posveti:
avtomobili vozijo, zraven trobijo, kdaj ustavijo in speljejo:
vse je sovražila, ki so zaljubljeni:
kako so kičasti,
tako butasti,
samozadostneži, orto bedasti,
na take kar popizdi!
Življenje je eno samo sranje trapasto;
življenje je tak skret, prav bebasto
ga čistijo in gloncajo, dezinficirajo, polirajo:
spominov se ne da očistiti:
ona kriva ni,
kaj se godi,
že pri desetih so jo zlorabili:
oče in njegovi ...
V minici ob kandelabru stoji,
že drugi dan brez doze živi:
avtomobili vozijo, več ne trobijo, ne ustavijo, kar peljejo:
vesela je, da vsaj makro za njo stoji,
da jo kdaj zaščiti,
kljub brezveznosti,
briga jo, ampak včas' popeni in pljuva in praska ljudi:
zraven benti in kriči:** !*!!?!
So mašine in ljudje,
ostalo res brez haska je.
A še nekaj gre še dlje,
a to so,
to so – ceste!
Če plačaš, ti pripeljem vse,
kar ti poželi srce,
le zavrti telefon!
Pust' namir' zdej ves bonton,
jez ne ž'vim od vljudnosti,
jez živim u realnosti,
takt, vzgoja so reči
do k'terih men' pa prov n'č ni,
noben o tem kej dost' ne ve,
pa jim brez tega dobr' gre.
So mašine in ljudje,
ostalo res brez haska je.
A še nekaj gre še dlje,
a to so,
to so – ceste!
Zdej zavrti telefon,
k'r želiš dobiš na dom.
Ne odlašaj, kliči koj!
Med nami bije težek boj
za stranke in za vsak prevoz,
konkurenčen je vsak voz.
Šoferja takega kot jaz,
ki vozil bi na vaš ukaz:
od jajc, pohištva do perila
pa cegle, malto in zdravila ...
Ne najdeš zlepa takega,
to posel ni za vsakega.
Če na roko dnar dobim,
še brez davkov vse storim.
Ups, na črno – tu pozor!
Lahko me spraviš v zapor,
kjer brez veze bom sedel,
ker tebi dobro sem hotel.
Vendar, če plačaš riziko,
zate storim pa tudi to.
So mašine in ljudje,
ostalo res brez haska je.
A še nekaj gre še dlje,
a to so,
to so – ceste!
V svojem avtu jaz sem kralj,
v kabini car sem, admiral;
kar je že marsikdo spoznal,
ki se z mano je peljal.
V kabini slike so deklet,
v golih pozah za umret;
in kadar stiska huda je,
pa podrka mav ga se,
za nekaj časa se da žvet,
ne se čudet – tak je svet!
So mašine in ljudje,
ostalo res brez haska je.
A še nekaj gre še dlje,
a to so,
to so – ceste!
Poznaš kamionski terminal?
Kdo se ni tam dol dajal?
Lahk maš eno al pa dve,
kok maš dnara in kolk ti gre.
Včas se kakšna ti zasmil,
včas se kakšno k'r posil;
zdaj ponujajo še fantke
in vse sorte porno-gvantke.
Povsod, kjer je postajališe,
vsak kaj zase vedno iše:
droga, alko, cigarete,
zvečke, nerojeno dete ...
Za denar prav vse dobite –
Nova jetra? – če želite!
Bojda to je glavna fora,
to z organi keš tak rola,
to je biznis, trgovina!
Vidim, de te to zanima.
Zato zavrti telefon
in pripeljem ti na dom!
Nikjer ni takega kot jaz!
Čez puščave, sneg in mraz,
vse pripeljem, vse dobavim,
vse v roku – mater stavim!
So mašine in ljudje,
ostalo res brez haska je.
A še nekaj gre še dlje,
a to so,
to so – ceste!
Jutra so tako prekleto mrzla,
takrat vsak svojo zgodbo hočeš-nočeš lista;
tatovi so le opice Mefista.
Vsakogar goni krvi, sperme, znoja sla!
Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok, ki se na vse spozna.
Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok je pozabil igrače doma.
Kam jo vodi sij mlečne ceste?
Užaljena vso noč išče pravice,
mogoče pride kdaj do resnice?
Mesec sicer sveti – a prvi umre!
Še v žepu je temno – a toplo,
a zunaj mrzel mrzel veter brije;
ni diska ne luči ne kočije.
Zakaj bi kje sploh kdaj kaj drugače bilo!
Kdor pride nazaj,
nikdar ni odšel,
pa kaj to briga njo!
Avti, vlaki nikdar ne stojé;
človeško je le burek za Moloha,
duhovni ocean odsev napuha.
Veš, da so doma, kadar bežé.
Mesec, mesec je bog žensk in sanj!
Ko pometaš, pazi na penate,
v kotih skriti pajki pazijo nate.
Mlečna cesta je le prah spoznanj.
Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok, ki se na vse spozna.
Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok je pozabil igrače doma.
Ona je šla,
ona je šla,
ona je šla in vzela je luno z neba.
Zaman jo je babica čakala,
z busom naj bi se peljala,
tako vsaj je mami dejala.
Petnajst let in še vedno nič,
veš, bog da meso,
kuharja pa hudič.
Kdaj bodo prišli ti poljubi?
Pravijo – takrat se glavo izgubi.
Od kod sedaj tale metulj?
In se krog nje igra
in kar frfota.
Avto nov z de-luxe opremo,
kancone, festival San Remo,
bonboni s táko čudno kremo.
Petnajst let že zbira naslove;
zaupanje rodi ljubezen,
a še raje tatove.
Naenkrat pa, oh! ti poljubi!
Zlahka se glavo izgubi!
Metulji pa kar frfrotajo
in se krog nje – igrajo
in frfotajo.
Čez mesec, tri, so jo odpeljali
skrivaj v bolnico, da je ne bi spoznali.
A kaj? Naj bi drugače ravnali?
Petnajst let ima in se boji,
da jih dvajset
nikdar ne doživi.
Od kod takrat vsi ti poljubi?
Zlahka se glavo izgubi.
Metulji pa kar frfrotajo,
se krog nje – igrajo
in frfotajo.
Avtov lesk polní avtoceste,
prav vseeno je, od kod ste,
vsakogar opeče, ampak to že veste.
Petnajst let, dekleta moja,
življenje ne daje,
sreča le posoja.
Luna ravno vzhaja, z oblakom reže vse na pol,
luna ravno vzhaja, z oblakom reže vse na pol,
me srp nje v vrat zaseka, mi glava padla je pod stol.
Ejrregéj-bluz, kaj me strašiš tako močno?
Ejrregéj -bluz, kaj me stiska tak hudo?
Spusti me, spusti me, bluz, da mi dekle ne bo ušlo!
TV mojster snif-snif prodaja pamet za miljon,
TV mojster snif-snif prodaja pamet za miljon,
ljudje s ceste kar norijo koncentrirani pogrom.
Na dnu reke v avtu na zadnjem zicu spi otrok.
na dnu reke v avtu na zadnjem zicu spi otrok,
od tablet se nič ne spomni – zdaj čaka jo elektrošok.
Ejrregéj-bluz, kaj me strašiš tako močno?
Ejrregéj-bluz, kaj me stiska tak hudo?
Spusti me, spusti me, bluz, da mi dekle ne bo ušlo!
Dej, povej mi šefe, kako se angelce lovi?
Dej, povej mi šefe, kako se angelce lovi?
Kakšne so to mreže, se v hipu starce z njih dobi?
Hudič te jaha, sine, ti megla leze iz oči,
hudič te jaha, sine, ti megla leze iz oči,
čimbolj si pivnaš solze, tembolj trdno jahač sedi.
Ejrregéj-bluz, kaj me strašiš tako močno?
Ejrregéj-bluz, kaj me stiska tak hudo?
Spusti me, spusti me, bluz, da mi dekle ne bo ušlo!
Ko kdo zadane loto, deset umre jih tam na cest',
in ko kdo zadane loto, dvajset se jih vmes obes',
in na enga k' ma srečo, trideset jih mora umret.
Pavov rep v srcu, v glavi vozli vsepovprek,
pavov rep v srcu, v glavi vozli vsepovprek;
če me res ljubiš, punči, boril se bom za tale svet!
Če me res ljubiš, punči, spremenil bom tale svet!
Služi meni slug krdelo, ki pospravlja, čisti me
Motiš se, da me obvladaš, kajti posedujem te
Sem mesto
Sem večno
Čimbolj krut sem in nesramen, tembolj me ljubijo
Tiste, ki me ne častijo, ulovijo, v tla jih zbijejo
V mojih prsih jeza vlada – to ni srd – to je srce
Maščujem se za vsake sanje, v smogu utopim – prav vse
Sem mesto
Sem večno
Kdor ne občuduje mene, tega vržem v kanal
Kdor slučajno se ustavi, nanj spustim svojo drhal
Ta ga potepta in zmelje, dokler lica ne zgubi
Boj se me, če se mi vname moja pločevinska kri
Sem mesto
Sem večno
Pridi k meni v naročje, pridi, da pohabim te
V mojih črnih temnih kotih čakajo podgane te
Boj se me, če se mi vname moja pločevinska kri
Saj takrat počez vse kolje, grize, praska in mori
Sem mesto
Sem večno
Treba je še znati krasti.
Pazi, da te ne dobe –
treba se je znati skriti
noter v asfaltne množice.
In potem ko zrasejo,
nikoli ne sprašujejo,
nikoli ne odpuščajo,
že starci se rode,
iz obupa se plode;
za njih nič drugega ni,
kot je asfalt pod nogami.
Asfalt se nič ne spomni.
Še tako bogat se izgubi –
zato izkoristi vse,
dokler te še asfalt drži!
In potem, ko zrasejo,
nikoli ne sprašujejo;
nikoli ne odpuščajo,
že starci se rode,
iz obupa se plode;
za njih nič drugega ni,
kot je asfalt pod nogami.
Asfaltni otroci –
še svoje sence nimajo.
Živijo od reklam –
saj drugega nočejo!
In teh milijardo nog
brez sledi hodi naokrog;
nad vsem tem betonski svod,
glej, nikjer nikogar ni,
le na asfaltu sveža kri,
asfalt požre vse nad seboj –
svoboda je v brezimnosti.
Din-don, din-don njih nagon
jih žene v mesto na pogon;
saj to je smisel teh plemen,
zmaga edini je namen!
Bolje nikoli kot nikdar, a raje nikdar kot nikoli!
Bolje nikoli kot nikdar, a raje nikdar kot nikoli!
Vsak dan je spal do treh, kajti celo noč je hodil po sumljivih poteh;
celo noč je ulici caroval, vso noč mimoidoče strahoval.
Če je bila dobra noč, je nalovil dovolj – potem se je zjutraj odpeljal s taksijem domov.
Domov? Ta črnozgrajena in neometana hiša, nekje na robu mestnega kiča.
Danes je vstal nataknjen in tečen – kajti sanjal je, da je nesrečen.
"Stara, dej mi za cigarete?" "Ma, od kje? Nimam niti za tablete!"
Res je majka jemala neke pilule, prot' pritsku al' pa za srce?
Kljub temu ji je spulil torbico, prebrskal vse, kar je noter b'lo.
Majka je vreščala, da ne da; a vseen ji je sunil jurja zadnega.
Zraven je vpil: "Stara, sama si si kriva, kaj si me pa rodila!"
Potem je mat' sam jokala, seb' se smil'la in stokala.
A on se je pobral v mesto, da si pribori boljš plac al' cesto.
Mobijev je imel k' dreka, najraj se je spravil na kakšnega nobel šmeka.
Še kakih devet je z njim ponavad rad stal, da skup so ljudi nadlegoval.
Vsi so imeli zurke na gobce, a najraj so maltretiral mladoletne druž'bce.
"Ne sviđa mi se tvoje lice!" je bil znak, da bo prišlo do brójanice.
Hotel so se dokazvat in tepst, saj štekal so le trdo pest.
Zguba časa njim kaj razlagat – k't da bi šel prdce v zraku zlagat.
Cenili so le kri in bolečino, mogoče kdaj še kakšen kino.
Vse, kar so še imel opravit s šolo, da so na igrišču pobiral dav'k al' sunil kolo.
Noben še ni imel osemnajst let, zato jih niso mogli niti zapret.
A ker je b'lo otroke strah prjavt, so se trenirke upale povsod pojavt.
Če se govori, pol'cija nič ne nardi, a če se še pove ne, se pa sploh ne ve!
Ampak don's je en fajn večer za pretep, mogoče bo tud' kej padlo v žep!
Din-don, din-don, njih nagon
jih žene v mesto na pogon.
Pretep v mestu je ful špon,
največjemu gre njih poklon.
Ko udari, ko razpali, te zmrcvari – o, gorje ti!
Če te stisne, če te butne, če te brcne – te nikjer ni!
A drugi v bloku je živel, čez dan ničesar ni počel.
Zvečer je se je priklopil na špil-avtomat, dokler se mu je ljubilo stat'.
Šola mu 'nkol ni šla, pač to ni b'lo zan'ga.
Sošolca ga niso maral, so se ga kar mal bal, ker je naglo popenil in kakšnega vžgal.
'Nkol ni bil povabljen na 'nben hausbal, edino, kar je še znal, je bil fuzbal.
Včas je kakšne mulčke nadlegoval in jim zvezke iz torbe v luže je metal,
grozil jim je in pobral drobiž, "glih tolk da niso špecal in bli tih".
V nesreči mu je umrla mat', pa se je foter poročil še enkrat.
S fotrom se o tem ni pogovarjal: "Za žret maš, kva b'se s tem ukvarjal?"
Ampak če 'nbenga – še sebe nimaš rad, si prec na tem, da greš druge klat.
Obril si je glavo čist u nulo, staknil džeki in se šel skin špuro.
Sovražil je pa prov čist vse, le da so nektere stvari imele ime.
Počas je menjal barvo vezalk in postal je orto naci-pank.
Mislil je, da ima butanje nek cilj, čeprav je bil igrača politikantskih sil.
Pustili so ga, ker so ga rabil, "Vid'te, kaj mi obvladamo?" – so se hvalil.
Orto jedro jih je blo deset, od kterih 'nben ni vedu, zakaj je na svet.
Včas so se spravil nad azilante, vseen je: zbutal so vsacga k'je naletu nanje.
Enkrat so dva študenta obstopil, pa so jih fajn po gobc dobil.
Ampak to je b'lo lan, k' so bli še mlad, zdej se že znajo ornk ravsat!
Čimprej ga je treba zbit' na tla in potem do onemoglosti brcaj ležeč'ga.
To je vsa njihova taktika, a zraven še okovani čevlji in svastika.
Če se govori, pol'cija nič ne nardi, a če se še pove ne, nihče ne ve!
On je postal nekakšen šef, bil je najbolj krut in najbolj zavzet.
Ampak dons je en fajn večer za pretep, mogoče bo tud kej padl v žep!
Din-don, din-don, njih nagon
jih žene v mesto na pogrom.
Pretep v mestu je ful špon,
najkrutejšemu gre poklon.
Ko udari, ko razpali, te zmrcvari – o, gorje ti!
Če te stisne, če te butne, če te brcne – te nikjer ni!
Takrat je bil res en beden večer, tak čuden okus je imel pir,
že dovg so čakal, de b' se kej zgodil, besno so vsi kadil in pil.
In ob enih ponoč se je nar'dil, da so se na sred ulice dobil:
tu prostora ni za dva, obstal bo tist' k' dones zmaga!
Ćelavi kontra čefur – spopad, ki so se ga vsi bal'; spopad, ki so ga vsi težko čakal'.
Tako, kot se vrata zaloputnejo, tako vkup se treščijo in butnejo!
Ampak to ni bil pretep, to je b'la vojna proti sam'mu seb'.
Drug pred drugim so bežal in se v obupu bil, tolkel in brcal,
če kdo padel je na tla, so ga zgazil' čist' iz straha,
zraven so rjovel, kričal, klel, bentil, si vse psoval.
To so kriki na pomoč zgubljenih na tisto temno črno noč.
Stara penzionistka je gledala izza zavese, preživela je vse: vojne, štrajke in potrese.
Zanjo je bilo to: Tako to je – mal' zanimiv'ga za nespečne.
Enmu staknil so oko, ko so ga butal ob parkiran kolo,
drugi je treščil ob keson in se z zlomljenim nosom zrušil na beton,
na robniku so zobje, kri in pa zmené, ki ni dovolj hiter bil, pa jih je čez gobec dobil.
Glavna dva sta se spopadla, prerivaje sta po trotoarju padla,
grizla sta se, brcala in kotalila ter drug druzga po obrazu bila.
Z boksarjem ga je zadel čez lobajno, da kri se ulila je čez svežo šprajno;
a ta je od nekod izvlekel nož in ga zabodel v predelu mod;
oni tolkel je, ta je štihal, vsak od njiju težko dihal;
zraven sopla sta, rjovela, da b'si zajebanost iztrgala, izplela;
brez daha sta se tresla v smrtnem strahu in brodila v grozi in pa prahu.
Vsi ostali so zbežal, vsi krvavi se pobral, sej kiblo so zaslišal in so jo brž pobrisal.
A kaj ko nimaš kam zbežat, si na dnu in od tu ni kam past!
Policija jih celo noč lovila in jih v bolnico vozila.
Kakšna je to svetska jeba, da ti pol'caj edin pomaga?
Ta glavna dva sta se zmuz'nla, zginla sta, ponik'nla.
Din-don, din-don njih pogrom
je le označit svoj rejon,
njihov lovski je nagon
evolucije zagon.
Vseeno je – kriminal, politika, škandal – samo, da si karkoli!
Na periferiji mesta z glavo krvavo se je komaj priplazil v hišo pravo.
Hotelo mu je raznesti glavo, potem je bruhal in klical mamo –
zbasal so ga v avto in k doktorju pel'al, a kri mu je zalila več kot pol možgan.
Nato dobil steklen pogled in nobenega ni prepoznal več.
Kaj zdaj, moji bratje v zajebanosti?
V bloku v kleti ga je oče nášel, ko je v drvarnico cajtenge nesel.
Sedel je v naslonjaču, kot da spi, do pasu v krvi je bil mrtev že nekaj dni.
Sosedje so takoj poklical policijo, zmajeval in žebral zdravmarijo.
Oče je zaklel in zmignil z rameni: Mogoče je bolje tako, pankrt zeleni!
Kaj zdaj, moji bratje v zajebanosti?
Din-don, din-don
Din-don, din-don
Din-don, din-don
Din-don, din-don
Din-don, din-don
Din-don, din-don Din-don, din-don ...
Hodim po tanki opni sveta,
plešem po drobnih črepinjah neba;
z zvezd mi prinašajo kapljice luč,
skrivnosti celote nosijo ključ.
Brezdanji drobir se lepi naté,
na okna, na tlak, pelerino, na vse;
navzdol od podplatov se drugi igra,
z glavo navzdol raseš v pločnik, v tla.
Po tej črtici življenja
cirkular luči
reže kar naprej,
reže v temi!
Asfaltna zvezda se utrne
mimo mene v noč,
na blazinah se obrne
dekle hlipajoč;
saj je sama, čisto sama,
ne jokaj, ljubica, že grem!
Zrinem se tja noter v njene sanje,
čisto k nji – pa čeprav ne smem.
Oh, kako bi jo objemal,
poslušal ji srce
in ljubil vse do dné
in še dlje ...
Zehajoči policaji,
obvoz! utripajo luči,
si brez denarja za cestnino,
zastoj, tako se ti mudi!
Slike s ceste, parkirišča,
par s psom na viaduktu,
povožen maček, krvava brozga,
razbitine, avto v jarku!
Ob žarometih se pretegne
zaspana najstnica –
za hip se vidijo
angelska krila ...
WC, drugstore, sendvič, pivo,
žvečilni, nočna kavica,
lej, okradena družina
krog telefona vsa prestrašena,
kolonjska voda se edina
iz reklame ti smehlja,
tisoč pladnjev zgrmi na tla,
v kotu s cigareto
nagovarja ex-princeso,
zakleto in prekleto ...
Vse kar njo sedaj zanima je:
kdo jo bo peljal domov;
če bi se spomnila –
kje je doma!
Dal sem imena vsem konfinom,
razdelil plemstva snažilkam stranišč,
podelil svobodo vsem na pumpah
in razglasil kraljice parkirišč!
Kdo je spotaknil noč, vpijem,
da je padla na zemljó?
Čisto sam zdaj stražim cesto,
da je ne odnese kdo ...
Po tej črtici življenja
potuje kapljica
in vleče me naprej
do neba ...
Nekoč sem s ponosom familiji kazov,
kaj vse smo tole tuki mi zgradil,
nekoč sem ponosen familiji kazov,
zdej ščijem prov na vse, kar smo nar'dil.
K' jez garam od jutra do večera,
se šef cel cajt z mobijem igra,
k' jez garam od jutra do večera,
je šef že ud opoldan skoz' duma.
Ne bom več delal za cestno podjetje,
vsak drug tovornjak pelje privat.
Ne bom več delal za cestno podjetje,
še ena avtocesta gre v žep – garant!
Vsak člov'k na svetu ima svojo ceno,
dostojanstvo pa ponos pa kaj jaz vem ...
Vsak člov'k ima na svetu svojo ceno,
tol'k je mal' in tol'k je to pocen.
Ne bom več delal za cestno podjetje,
čist vse se mi je zagnusil'!
Ne bom več delal za cestno podjetje,
briga me za vse, kar so nardil!
Na cesti so se radi fantje
važil' glasno pozno v noč,
Frenk jih je za pir pokupil,
da so b'li mu v pomoč.
So na oglih držal stražo,
ali so kaj nesli kam,
celi rili po kesonih,
da so našli kakšen gram.
Če kdo kaj zna,
naš Frenk je ta;
če kaj ne veš,
kar k Frenku greš.
takole Frenku naskrivaj
za dobro ceno vse prodaj!
Zdaj ni Frenka že pol leta,
čudne govore stvari:
na Balkanu da se ženil
pa kot vladika živi.
Res naenkrat je izginil
in z njim dvajset limuzin,
bojda mafiji bil ruski
dolžen težek je cekin.
Na carini so ukradli
iz skladišča tovornjak,
ki naj bi za vojsko vozil
strogo tajno je na vlak.
Kaj še vse se govori?
Na dnu Save da leži,
govore mesarske štorje,
da se koža ti ježi.
Če kdo kaj zna,
naš Frenk je ta;
saj ve, kako
se zmuznil bo.
Tako je pač nar'jen ta svet,
da Frenki sploh ne mor'jo umret.
Lepa gospa, revščina ni greh,
a jaz bom res na tleh,
če za liter od vas ne dobim;
res, kolegom bom v posmeh,
dajte, to zame bo uspeh,
da lepa srečna dama seže v svoj kostim.
Jaz vas bom blagr'val,
vaš denar pošten pognal –
to prisežem vam, zaprmej!
In to obljubo bom držal,
dozdaj nobene nisem, k' sem jo dal,
in t'ko bo šlo vse od zdej!
Zdej tu na mrazu ulice živim,
pokrit z zrakom pod mostom spim,
ah, to mi je ušlo, tega reči nisem h'tel;
žena me pustila je,
otrok mi umrl je,
zdej sem se vam pa razodel;
čeprav to sploh ni moja štorja,
t'ko pridem le do d'narja,
al' vsi radi to sliš'jo in nasedejo,
veste, poguma nimamo,
zato raje jamramo,
ampak res že cel teden nimam za juž'no.
Lahko povem vam kakšen vic,
pokažem super dživdžic trik
al' povem zgodbo, da se orosi oko.
Jaz ne vem več, kaj je prav,
mogoče se vam zdim bebav,
ampak življenje je pač za vas in nas – trpkó,
jaz res lažem za denar,
vendar vaš ta milodar
vas bo prepričal, da živite prav;
in lažje boste vlekli
svoj zlati voz pobegli
gori-doli preko vseh težav.
Delala je na cestnini na sestrično prek študenta.
Pavzirala je drugo leto in od lani je brez fanta.
Ko se je pripeljal mimo,
da bi plačal ji cestnino,
veter je zavel
je listek odletel!
Potem
še bankovci so odfrčali,
kako so kleli vsi ostali!
Avtomobili so trobili,
tovornjakarji bentili,
kolona se je naredila,
drug na drugega sta vpila
in drug drugega krivila,
ko letela sta po cesti ...
A Amor je napel svoj lok
zadel oba v srce je – pok!
Zdaj:
ljubi vse, kar je na njej,
ljubi vse, kar bo poslej,
ljubi cesto, ki vodi do nje,
ljubi regrat, ki ob cesti cvete!
Ona njega rada ima,
vsako noč se k njej poda,
komaj čaka, da pride k njej,
vse je lepše kot doslej!
Prvo je zapil, a kupil ledrast džeki z drugo plačo,
s tretjo križ iz medenine z zvezdo in mrtvaško glavo,
za četrto so mu vtetoviral' meč v srcu z zvito kačo –
spodaj pa ime
neke Vesne,
za katero bi nekoč dal vse.
Pravili so, da pozna skrivnost sto in tisoč zlatih,
ki so nekdaj davno sluge jih oropale od grajskih;
ko je umiral, mu je oče zrecitiral, kje so skriti.
Tak zaklad
išče vsak –
saj kaj bi, ko bi, če bi ga imel!
Kupil bi si motor
in se peljal gor, gor, gor, gor!
Krištof z Loke!
Lej, nekega dne se je pripeljal s čisto novim motociklom,
500 kubikov, bik pod zlato palmo z vgraviranim klincem,
kot totalke so lokalke padale na Krištofa iz Loke:
Krištof daj,
zapelji kaj!
Vžgi ga, vetra za v lase jim daj!
Svoboden si, ko dirjaš in pustiš vse težave za sabo;
ko se ustaviš – te ujamejo – in spet so s tabo.
Sveti Krištof, moj patron, cesta je deroča reka!
Hiter si!
Hraber si!
Tudi smrti zlahka ubežiš!
Kupi si motor
in se pelji gor, gor, gor, gor!
Krištof z Loke!
Policija je takoj prišla preverjat dokumente,
od kod denar mu? Od droge ali ropa banke?
A ker ni imel izpita, se je ustrašil tega tipa in zbežal,
skočil na motor,
stisnil plin ko nor,
in zbesnel tja not v temno noč!
Ampak ravno tisto noč je po dolgem času deževalo,
s sireno ga šest maric je do jutra zasledovalo!
Potem so mu nastavili zasedo in tovorno vozilo;
je Krištof pridrvel,
ustavit ni hotel ...
Ne pizdi, ne pizdi, greva še en krog,
kaj te sploh briga, saj je še otrok,
tale še ni prav nič kriv,
tole bo probal in se nabil.
Vsak cel čas na nek način beži,
a zraven se hvali: koliko zdrži,
mladost je večna, a vendar mine,
pametni rabi izkušnje, spomine.
A če je edini zaupanja vreden:
diler, bazično spohan, absurdno beden –
potem je to to in ni več kej,
kje smo zasral, to mi povej?
Reciklaža otroškega sveta
temu pa prov en drek pomaga.
Biznis je biznis – to si že slišov,
za denar bi itak vsak vse podpisov,
e vidiš – tudi tu je tako,
ne si brez veze razbijat glavó,
pravno nam gre itak le za davke,
ostalo so le teoretske predpostavke.
Ne pizdi, ne pizdi, greva še en krog,
kaj te sploh briga, saj je še otrok,
v načelu ni za čist nič kriv,
pač ni prenesel, pa ga je ubil.
Na pokopališču prav res ni prijeten,
ampak vse je denar, če si podjeten.
Kdaj pa kdaj kdo pokuka iz vrste,
kdaj pa kdaj kdo komu stopi na prste.
Ja, tu bo še vojna, dragi moji,
to ne bodo več navadni uboji,
očetje bodo s pištolami na cesti
noreli od besa in bolesti.
Razpizdi, razpizdi, greva še en krog,
kaj te sploh briga, spomni se otrok,
pravno itak nihče ni nič kriv,
a kar je prodajal, to je dobil.
S fantastičnega sveta jumbo-plakata
nanje se reži manekenska faca:
kajti vse reši nam reklama,
saj življenje je le fama.
Na pokopališču je mirno,
sveče gore,
prižigane nam bodo dokler –
bodo ljudje.
Pridi dol z neba, ti, zvezdica,
pridi dol, sedi mi na rame,
daj, povej, da na vsaki gôri je deklica
in vsaka misli le name.
Pridi dol klepetat z menoj,
pridi dol, prosim, nič se ne boj,
nad vsakim gre vedno nebo na pol –
pred noge pol, za hrbet pol ...
Hecna je ta banana na nebu.
Ne vem, zakaj jeseni ne dela gretje v parku?
Strah me je, da ne bi kot zajec zaspal,
ker koj se zbudiš kakor kralj.
Pridi dol z neba, ti, zvezdica,
pridi dol, sedi mi na rame,
daj, povej, da na vsaki gôri je deklica
in vsaka misli le name.
Dež spira stopinje tja daleč v kanal,
zadnji marš praznih flaš odmeva v dalj.
Spomni se gospodaric klozetov in nočnih pretepov –
čez gobec pol, čez hrbet pol ...
Pridi dol z neba, ti, zvezdica,
pridi dol, sedi mi na rame,
daj, povej, da na vsaki gôri je deklica
in vsaka misli le name.
Pridi dol klepetat z menoj,
pridi dol, prosim, nič se ne boj,
nad vsakim gre vedno nebo na pol –
pred noge pol, za hrbet pol ...
Jesen je, zvezdica, jesen ...
On je tisti, ki vedno vse zna.
On je tisti, ki vedno prav ravna.
On je tisti, ki izkušnje ima.
Tisti je: ki ve, kaj lahko,
ko mu je hudo,
stisne zobe –
preko sebe ne gre!
Ko je očeta pobrala ciroza, sta z materjo vse prodala in kupila dve garsonjeri v mestu.
Potem je šel študirat. Vasi ni maral, a za vse je krivil mesto,
na katerega se ni nikdar navadil – pa tudi poskusil ni.
V službi se je zmrdoval nad preutrujenimi materami, češ "kaj pa si naložite več kot lahko pojeste!"
Vedno je vedel, kako bi moralo biti in kaj je krivo za to.
"Premalo reda! Premalo discipline!" je sikal.
A v vojsko ga niso vzeli, češ da je presuh in predoban.
Kako to, ko pa je on tisti! In res:
On je tisti, ki ve, kaj je prav.
On je tisti, ki bi prav ravnal.
On je tisti, ki je odgovornost spoznal.
Tisti je: ki ve, kaj in kako
rešiti zadrege in to,
kar je drugim težko,
njemu je to lahko!
Tisti je, ki se zvečer postavi pred ogledalo in se hvali: "Trebuha še nimam in le pet kil več kot v gimnaziji."
Včasih sleče spodnjice in se občuduje: "Vsi kolegi v službi so zavaljeni prasci – sploh jim ne stopi več. Meni – kadar hočem!"
Malo ga podrka in potem se strogo okrega: "Ne, štedi sokove. Šparaj energijo!"
Privlačili so ga močni in odločni moški – menda zaradi matere.
Spomni se je nje – kolegice. Kako rad z njo v službi klepeta!
Še sam ni vedel, kaj mu je, dokler se ni navadil sanjariti o njej.
Kako vedno v bifeju podrsava s prsmi po kavni skodelici. Ko odloži, si jih podpre z nadlahtmi in z njima strelja vanj!
Bila je pepel – kot on. Ampak ... zadela ga je vsakič!
On je tisti, ki bi jo poljuboval!
On je tisti, ki bi z njo spal!
On je tisti, ki bi jo zadovoljeval!
Tisti je: ki vedno lahko,
in vedno le njo
od spredaj, od zad
več kot neštetokrat.
Tisti je, ki v hlačah prihranke ima in bi s pravo zgledno in čisto živel.
A ona – hotnica, z neizživetim telesom, zanj skriva za staromodnim kostimom strast in naslado.
Kako jo sleči? Zadaj ima zadrgo. In verjetno pritiskač ali gumb.
To je videl pri materi, ko ji je obešal perilo.
Včasih kradoma opazuje izložbe z ženskim perilom in sanja, da ona nosi kurbirsko rdeč komplet ...
Ne ne, ona ne! Nikakor! Nikdar! Nikoli! Belega, kvečjemu belega.
In upanje in želja uplahneta. Disciplina in red! In odrekanje! To so vrline! To!
Kajti on je TISTI vendar!
On je tisti, ki bi jo crkljal.
On je tisti, ki bi z njo spal.
On je tisti, ki bi se nad njo zadovoljeval.
Tisti je: ki bi jo vedno lahko,
in to noč za nočjo
od spredaj, od zad
in to na noč kar parkrat.
Tisti je – o katerem so zadnjič pisali časopisi.
Ponoči je pijan razbil izložbo in z lutk strgal vse perilo.
Stiskal si ga je k obrazu in hlipal in duhal cene, ko so policaji prišli.
Ko se je streznil, je butal po vratih in vpil: "Pomota! Pomota! Jaz nisem jaz! Jaz nisem jaz!"
Komaj so ga rešili, ko se je s hlačami hotel obesiti za okenske rešetke.
On je tisti ...
Tisti je!¨Tisti je! Tisti je!
Madona, pozen bom – se priduša in zakriči – "Ema, kje so moje gate?"
Iz kuhinje se prikaže njen prestrašen obraz, v rokah nosi vroč kofé.
"Kva je tamala? Kako si spala?" in s pestjo jo narahlo podrsa po licu.
Mora jo je tlačila, zacvili, da so jima vdrli in jo strašili,
po spolzki cesti da se je gnala, da je brez sape in bosa bežala ...
"Ne pretiravej, punca! Ne veš, kaj jaz vse vid'm čez dan, potem šele ne bi spala!"
Obleče uniformo, spije kavo in si natakne svojo kapo.
Dobr' da ga Slavc pobere pred hišo z marico, drugač' ne'b'šlo!
Danes bo res ta dolga, lahko mu obesjo še nočno.
Vsak tolar pride prav! Ema ni imela službe že nekaj let,
čisto je že otopela – brezvoljna je niti ne išče več.
Bila sta podnajemnika že vrsto let.
Zbiral je papirje za kredit za garsonjero, seveda če bo šlo.
Stekel je brž dol po štengah,
Slavc je pizdil not v avtu,
češ da gretje spet ne dela,
cel dan bosta fajn zmrz'vala!
Jebi ga.
Čez dan rutina: malo torbičarjev, malo kleptomank, zadeti najstniki, kakšen pijan'c ....
Potem so mu dodeli nočno, Tudi prav, saj to je pričakoval.
Ob 11h je klicala Ema, da jo je strah, češ kje da je,
saj neki čudni tipi so že kar trikrat zvonili pri njej.
"Dej mir, punca, pa zaklen' se. Pa spat pejt! Pridem takoj, ko bom lahko."
Res so včasih pobalini
telefonsko ji grozili,
ker je njen pač policaj –
ga bodo enkrat spravli v kraj!
Jebi ga.
Potem nesreča na obvoznici, veliko krvi in pisanja do onemoglosti.
Ob enih še ena nesreča, sredi ceste so žensko zbili.
S Slavcem sta se odpeljala in voznika sta zaslíšala:
"Kar naenkrat je planila na cesto! Zaviral sem, kakor se je dal', prepozen! Kva ma za letat' baba ponoč' sred ceste?"
Slavc je rekel: "Brane, ne! Mrtva je, Brane pust!"
Sklonil se je, kri je curlaljala iz ušesa.
Zdrznil se je, odmaknil lase in vanj so zasekale
prestrašene
Emine
oči.
Pogledal je v nebo,
nikjer nobene zvezde,
le mrč,
dim,
megla ...
Vedno se najde cesta – zapeljivka naših duš,
zapelje te do mesta, do križišča vseh obljub.
Daljava te pogoltne in obzorje spljune te;
in te balade s ceste – za ples in od solzé.
Ko se ji je sestra poročila,
je prišla prvič nazaj,
pomilovali so jo: brez moža in rodbine –
a kdor odpotuje, umre za vekomaj.
Potem je prišla vojna,
taka, da je oče zeta ubil,
sestri in vnuku grozil in ju nagnal na cesto,
a po koncu vojne se zapil.
Spomni se veselja v vasi
ob dnevu, ko je asfalt prišel:
Civilizacija! so takrat vpili,
a vsak pameten je odšel.
Včasih se še spomni
na pelod s travnikov,
zlobnih škratov in princes,
zakletih s pijačo in norostjo prednikov.
Vedno se najde cesta, zapeljivka naših duš,
zapelje te do mesta, do križišča vseh obljub.
Daljava te pogoltne in obzorje spljune te;
a te balade s ceste so za ples in za solzé.
In te balade s ceste so za smeh in za slovo.
BALADE S CESTE so zbirka sodobnih – postmodernističnih in postkatastrofičnih – avtorskih pesmi v dveh delih. Na prvi plošči je predstavljenih enajst, na drugi prav tako enajst urbanih balad. Motivno-tematsko gre za doživljajski svet človeka, postavljenega v sodobni kronotop, v katerega je osamljen lirski subjekt vržen in nemočen.
Besedila pesmi so narativna, pripovedujejo o malem človeku – antijunaku sodobnega časa – žrtvi socialnih razmer in spleta okoliščin. Pesmi so socialnokritične, antiutopične in tudi lirične. Vodilni motiv je cesta, ki združuje in razdružuje ljudi in s tem simbolizira tako objektivno kot subjektivno razdaljo. Cesta je tudi enosmerna ali celo dvosmerna pot, neredko pot brez vrnitve in brezdomstva. Cesta je pregrada med ljudmi, meja, a obenem cesta vzgaja. Vendar so tudi pesmi, v katerih ni cest, torej ni poti in ni prehoda. Simbol ceste je zbirni pojem za kraj dogajanja: asfalt, avtocesta, slepa cesta ... vse to so prispodobe življenjskih usod lirskih subjektov, tako ženskih kot moških, neopaznih malih ljudi, ki želijo priti iz sence anonimnosti v svet luči in javnosti, a kljub želji tega ne zmorejo, kajti cesta je premočna in jih zapelje.
BALADE S CESTE so urbani psalmi, ki govorijo o zamolčanih ljudeh z roba z izjemnim socialnim občutkom in empatijo svojevrstnega kantavtorja, ki je svoj umetniški izraz izpopolnil do aforističnega stila. Besedila, glasba in interpretacija so harmoničen izraz disharmonije človeka ujetega v narativnost urbanih fresk, vsakdanjega jezika, slenga in metafor, ki zahtevajo pozornega in dejavnega poslušalca.
Jani Kovačič se spopada z novimi časi z glasbo, ki je "nekaj vmes" med jazzom, rockom, šansonom, ljudskimi, popevkami, hotel-wavom in elektroniko. Najprej je to počel z bendom, a so besedila pregosta, tako da so izginila v ritualu nastopa. A če hočemo samoto napraviti neznosno, potem ukinimo vse povezave. Vse, kar slišite, je bilo zaigrano hkrati in enkratno, ni nasnemavanj, ni izgovorov. Ostaja le prostor in čas – in odmevi. Kitara ima nešteto barv in glas na tisoče prostorov. Kajti to so štorije – glasbene in besedne – s podobami, katere so nesporočljive & ostanejo kot sen ali nočna mora, saj nihče več ne ve – kako je – ne na ulici ne doma. Ostal je praspomin arhetipov. Odkrivanje premaguje statistiko, a zahteva pogum in čas. Vsaka pesem ima svoj zvok. Vsaka se enkratno multiplicira in odzvanja v svojem prostoru. Vsaka je zgodba prehajanja, vse je le odhajanje prihajanja. Hitrost reklamnih spotov na eni in zadetost na drugi strani napravi cesto za ločníco in nujno zlo izključujočega sobivanja. Pozaba déla življenje mogoče. Pomagamo si s filmi, s konstrukcijami, celo s pesmimi ... gradimo si fantomski most odgovorov, ki jih ne želimo slišati ne doživeti. Vse se dogaja onim drugim, "jaz" ni meja egoizma, "jaz" je le mera brezdanjega dolgčasa. Pa vendar, ej! – zakaj ne preko? Kakšna je to zgodba, ki se ne da povedati? In videti? In slišati? In kakšni so ljudje, ki je ne vidijo, slišijo in povedo?
Izziv? Si pogumen? Poskusi še ti! Kdor potuje je povsod.
JANI KOVAČIČ je svojevrsten kantavtor, ki je od prve plošče 1980 do Balad s ceste 1 & 2 naredil logičen umetniški razvoj: na začetku je simboliziral upornika, potem zagovornika malih ljudi, nato kritičnega družbenega opazovalca in zdaj zrelega umetnika in pronicljivega ustvarjalca z zares prepoznavnim slogom.
Z besedili, glasbo in interpretacijo je zaznamoval osemdeseta in devetdeseta, postal glasnik generacij, ki so v njem našle nepodkupljivega urbanega trubadurja. Rdeča nit njegovega ustvarjanja je občutek za socialne stiske ljudi in družbe v celoti. Ne le kot opazovalec, ampak tudi kot dejavni udeleženec sprememb v Slovenijim, je angažirano interpretiral družbena dogajanja. Kot vsak pristni ustvarjalec je sledil notranjemu klicu in dozoreval v kakovostnega umetnika, in to od prve plošče z naslovom Ulica talcev (1980), prek plošč Ljudje (1984), JeBen't (1988), Asfaltni otroci (1992), Tretje uho (1995), Povabilo na bluz (1998), Carmina profana (1999), Disko Karamazovi (2001), do Balad s ceste 1 & 2 (2002/3).
V besedilih, glasbi in interpretaciji od poslušalca zahteva dejavnega tvorca pomena v dvosmerni komunikaciji, kajti pasivni sprejemnik ne zmore preskoka, ne pomenskega ne čustvenega. Nekatere njegove pesmi so v procesu folkorizacije že ponarodele (Delam, Revolucija, Žare lepotec). Za svoje avtorsko delo je prejel priznanja in nagrade, zaradi katerih ali bolje – njim navkljub – je še vedno zavezan pristnemu ustvarjanju, ne zaradi larpurlartizma ali komercializacije, ampak zaradi lucidne socialne naracije.
Pospletil in na http://www.ijs.si/lit/jkovacic_balade.html 18. decembra 2006 postavil Miran Hladnik.
To delo je licencirano z Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco