Dolga humoristična proza za "čas kratenje Slovencom"

Kaj ostane? Nekaj prevedenih, prirejenih in celo pozabljenih izvirnih del, pri katerih je govor o umetniški moči in hotenju odveč. V njih ni mogoče dokazovati harmoničnega odnosa med zabavo in poučnostjo ali med lepoto, resnico in koristnostjo, v njih je izmerljiva le količina smeha, ki ga povzročajo, kajti glavna funkcija jim je zabavati. Kljub temu so vredna obravnave, saj jih v nasprotju z resnejšimi komičnimi deli odlikujejo številni ponatisi in z njimi obsežnejša bralska publika.

0.2 Kot trivialno obravnavam torej samo del slovenske pripovednoprozne komike, čeprav je s stališča normativne estetike problematična cela komična zvrst.⁴ Umetnost in poezija, vključeni v metafizični sistem, sta nekaj skrajno resnega in usodnega (od žanrov privilegirata tragedijo). Umetnost kot poseben način spoznavanja je morala zatirati svojo zabavno plat, če je hotela ohraniti vzvišeni položaj v metafizičnem sistemu. Osnovna funkcija komične literature pa je (vsaj za večino) navadna zabava, nekaj, kar teši človekove potrebe v prostem času, torej potrošni predmet, nič več refleks od človeških potreb neodvisnega absolutnega. Kot taka sedi komična literatura na najnižji stopnički na vrednostni lestvici klasične estetike, prav malo nad mestom trivialne literature, ki ima enako funkcijo – zgolj zabavo. Področji komične in trivialne literature sta si podobni tudi v tem, da obe pri beročem računata na fizično reakcijo: komična povest na smeh, pustolovski roman na napetost, grozljivi roman na srh, sentimentalna povest na solze, naturalistične scene na gnus, pornografski in erotični roman na spolno vzburjenost, na silo moderni, akademski roman na zehanje. Elitna estetika fizično reagiranje ob literaturi ostro zavrača kot estetskemu bistvu literature neustrezno (npr. France Veber), ker je to že znak hedonskih in ne več estetskih čustev (ugodij) ob literaturi. Pravo estetsko čustvovanje naj bi vedno bilo nepristno čustvovanje: bralec ne sme dopustiti, da mu opis pojedine povzroči nabiranje sline v ustih, tragična junakova usoda nas ne sme pripraviti v jok in Švejku se ne smemo smejati. Komična literatura se s stališča takih zahtev pokaže v isti vrsti s trivialnimi žanri, ki v največji meri ogrožajo estetsko kontemplacijo. Če je pristno čustvo ob klasični tragediji gledalčeva krivda, pri komični literaturi krivda za smeh ni samo na strani bralca, ampak tudi na strani predmeta. Estetskemu naziranju, ki si za osnovo jemlje bralčeve potrebe, je taka lastnost literature vrednota. Klasična estetika je še najlaže prenašala tiste vrste komičnosti, katerih namen ni bil samo zabava, ampak in predvsem poseben, tj. zabaven način spoznavanja resnice.⁵ Oprta na misel, da je v vsaki šali nekaj resnice, je pohvalila satiro, grotesko in parodijo, katerih smehu so pridruženi spoznavanje, jeza, kritika, zloba itd. Slovenska literarna zgodovina se je na srečo bolj kot brezkompromisnih estetskih kriterijev držala avtorskega principa in nam tako približala komična dela avtorjev, ki so si prislužili v njej poglavje zaradi drugačne, ambicioznejše literarne muje. Peza anonimnosti tare tako le tiste, ki se ob komiki z resno literaturo niso navdušeno ukvarjali (Silvester Košutnik, Miroslav Malovrh in še kdo).

0.2.1 Problematičnosti, očitku trivialnosti se skuša literarna komika izogniti na več načinov. Povzdigne jo vključevanje v idejne, nazorske, literarnoestetske in celo strankarske interese (Tavčar, Mencinger), to, da preprosti humor zapušča v imenu ironije, sarkazma, satire, groteske (Cankar), in smeh nadomešča z nasmeškom, ker ga ima samo za obleko, ne pa tudi za vsebino (Kersnik). Drugič spet se vrednostni sodbi izogne s prestopom na področje mladinske književnosti in književnosti za narod (Pavliha, Kljukec), kjer estetski lovci ne preže tako vztrajno na trivialnost, in v fantastiko (Tavčar).

0.3 Daljše komične pripovedne proze se lotevam skozi troje vrat: razčlenjujem njeno kompozicijo ter opazujem pripovedovalca in glavno osebo. Komični efekt je po svoji naravi nekaj nepričakovanega in zato kratkega, nenadnega. Tudi smeh kot njegov refleks fizično ne more trajati v nedogled. Tako se dolžina in komičnost na prvi pogled zazdita kategoriji, ki sta si v obratnem sorazmerju: večja je dolžina, manjša je smešnost pripovedi. Komično prozo bi se dalo primerjati s pustolovsko povestjo, npr. tipa Karla Maya. Tudi tam drget napetosti ne more trajati kar naprej skozi vseh nekaj sto strani dogodivščin, ker je fizično preutrudljiv. Problem je pustolovski roman rešil na ta način, da si je namesto trikotniške, piramidne kompozicije izbral "valovno". Napete scene se izmenjujejo z manj napetimi opisi narave, refleksijo, tudi smešnimi dialogi. Podobno se je znašel del komične pripovedne proze. Kratke komične epizode niza v sklope, ki jih povezuje samo glavna oseba, lahko pa še čas – epizode so nanizane kronološko. Druga polovica komične pripovedne proze povzema dramsko zgradbo klasične komedije. Da smeh ne bi otrpnil, komične scene kombinira z nekomičnimi, včasih celo neužitno sentimentalnimi scenami. Med njimi si bralec sprosti smejalne mišice za nov napor. – Avtor lahko zabava s pripovedovalčevim govorom, ki se trudi biti komičen, lahko pa je zabaven že implicitno, ko pripoveduje o osebah, situacijah in dogodkih, smešnih samih po sebi. Propp predpostavlja kvaliteto le tam, kjer avtor kaže svojo jezikovno izurjenost skozi govorno karakterizacijo oseb, ne pa tudi drugod. Domači material obrne njegovo vrednostno opozicijo ravno na glavo: razvoj avtorjevih oblikovalnih spretnosti se pokaže, ko uvede eksplicitnega pripovedovalca. Vprašanje po pripovedovalcu je torej tudi vprašanje po jezikovnih sredstvih komike. – Junak ali osrednja upovedena oseba je tretja kontrolna točka. Dveh tipov je – prvič je smešen sam kot karikatura ali kot žrtev tujih intrig in svoje neumnosti, drugič je bistri povzročevalec sivih las in nerodnih situacij drugim. Prvič norček, drugič porednež. V kakšnem razmerju sta si tipa, bo pokazal pregled.

1.1 Humornost naj bi po splošnem prepričanju ne bila lastnost, po kateri bi prepoznavali Slovence, pač pa njej tuja liričnost in elegizem (Paternu, Stano Kosovel). Prepričanje se opira med drugim na hitro pregledljivo količino izrazito komičnih besedil našega literarnega začetka. Vzroki za to so različni in pomenljivi. Pomanjkanje komičnega žanra je v premem sorazmerju s pomanjkanjem in zakasnelostjo še mnogih drugih žanrov (npr. romantičnega romana, roparske, skrivnostne in viteške povesti itd.). Relativna redkost komične literature je torej posledica redukcijskega značaja slovenske literature 19. stoletja, povzročenega z dvojezičnostjo takratnega bralca. Ne smemo pa pozabiti, da sodita prvi vidni in še danes živi slovenski literarni tvorbi, Linhartovi komediji Županova Micka in Matiček se ženi, prav na področje komike. Slovenska literatura je za svoj javni prodor izbrala najkomunikativnejšo literarno zvrst in žanr, ki je po splošnem prepričanju naša šibka točka. Kakor je bil začetek vesel, je bil tudi problematičen. Komičen odnos do sveta je odnos z distanco; tisti, ki gleda na komičen način, gleda od zgoraj na tisto, kar je spodaj. Zgoraj sta avtor in bralec (gledalec), včasih še junak, spodaj skupaj z ostalim družbeno veljavne (od države potrjene) vrednote. Vedno se smeje pametni neumnemu (Propp, 151). Državnemu organizmu te vrste distanca ne more biti pogodu. Manj je država demokratična, manj humorja prenese. Količina komičnih del je zato lahko merilo za demokratičnost družbenega sistema. Slovenski narod konstituirajoča inteligenca je bila v državi v opoziciji, zato je idejno komiko na njen račun dopuščala. Manj ji je bila zaradi strogo konstruktivnih teženj in ogroženosti blizu elementarna razpuščenost "nižjih" oblik humorja. (Potrebe po njej je tešila v nemškem berilu.) Tretja zavora slovenskemu humorju je bila normativna estetika, podprta še od katoliške dogme. Hipotetični, po Cankarju zrasli žalostni značaj slovenske duše je po premisleku samo delni vzrok majhni količini domačega humorja.

1.2 Zaporedje pojavljanja literarnih zvrsti v slovenščini je tudi zaporedje pojavnih oblik komike. Izvirnosti naša komična dramatika, ki je tako lepo začela slovensko literarno pot v 18. stoletju, ravno nima, pač pa relativno vztrajnost⁶ s prevladujočimi "nižjimi" oblikami humorja. Pesemska forma je postala pripravna obleka komičnosti takoj na začetku 19. stoletja. Leta 1801 je v Kranju izšla prva izvirna tiskana slovenska pesniška zbirka šolmoštra in organista Pavla Knobla Štiri pare kratkočasnih novih pesmi. Da ne gre za besedilo, o katerem bi se učili v šoli, je kriva njegova posebna lastnost – trivialnost, ki jo je zakrivila vulgarna (ne pa neizbrana) tematika (govor je o prdcih, prešuštnicah in prešuštnikih, stari devici itd.). Nekaj podobnega je koroškega kmeta bukovnika Andreja Šusterja Drabosnjaka okrog leta 1818 natisnjena knjižica satiričnih in parodičnih pesmi brez skupnega naslova. Naslednja znamenita letnica je 1838, ko je zbadljivi štajerski župnik Andrej Gutman izdal (leta 1841 pa ponatisnil) Novega vedeža za smeh ino čas kratenje Slovencom. Po njegovem zgledu še danes nastajajo popularne humoristične knjižice, zbirke šal, anekdot in priložnostnih verzov.⁷

2.1 Prvenstvo v pripovedni prozi pripada Malavašičevemu Nemškemu Pavlihu v slovenski obleki. Prvič je knjižica, priredba evropske ljudske knjige o Tillu Eulenspieglu, izšla leta 1850, ponatisnjena pa je bila še leta 1859, 1866, 1885, 1890, 1897, 1902, 1909. Po problematičnih Knoblu, Drabosnjaku in Gutmanu (zadnjemu so knjigo sežigali) Pavliha že s številnimi ponatisi priča o svoji nespornosti. Kar bi se utegnilo roditi pomislekov, so zavrnjeni v Predgovoru. Tu (najbrž avtor) obžaluje, da ni to knjiga o slovenskem Pavlihu, "o katerem se zlasti na Gorenjskem toliko pripoveduje", ker je že tako, da znamo o tujem več povedati. Bukvice niso zato poslovenjene, da bi slovenščina z njimi obogatela, ampak so samo za kratek čas. Človeško življenje je namreč nemirno, "veseli pogovori in nedolžni burki" pa žalost preženejo. Zato je moč teh povesti večja, kakor marsikdaj lekarnica. Priznava, da se v knjižici bere marsikaj zarobljenega in da bo "z glavo marsikdo majal ter rekel: oj to je bil hudoben paglavec, ki ni bil vreden, da bi ga zemlja nosila! Pa namen ni teh bukvic," pravi nadalje, "koga česar hudega učiti, ampak da vsak hudobijo spoznava, sovraži" in se je varuje. Bukvice priporoča v branje za kratek čas, saj so boljše od "kvart in krčem ali takoimenovanih historij od strahov in copernic in druzih neumnost".

Nikjer ni omembe, da bi šlo za mladinsko berilo, tudi ne običajne, v podnaslovu poudarjene poučnosti, le kratkočasna funkcija! Slaba slovenska vest zaradi preporednega junaka je potolažena z izjavo, da ga lahko jemljemo kot negativni eksempel in da je branje o barabijah še vedno manj škodljivo kot uganjanje podobnih barabij, če bi šli v gostilno popivat in kvartat namesto brat. Knjižico sestavlja 49 Pavlihovih dogodivščin, ki so redko povezane med sabo, vse skupaj na 80 straneh. Začnejo se s Pavlihovim otroštvom, druge pa bi lahko pomešali med sabo, brez škode kakšno dodali ali izpustili. Pripovedovalec je impliciten, ne vrednoti in ni komičen. Prav nič komičen ni sam po sebi tudi junak Pavliha. Smešne so situacije, ki jih sprovocira sebi in včasih še komu drugemu v zabavo. Pavlihova oblika situacijske komike je burka. Njena podlaga je največkrat besedna ali jezikovna komika, porajajoča se iz nalašč dobesedno in zato narobe razumljenih ukazov: npr. gospodarjevo povelje, naj skuha hmelj v pivo, izpolni tako, da skuha v pivu psa, ki mu je slučajno ime Hmelj. Vseh besednih iger Malavašič ni.zmogel ustrezno prevesti. Na tistih mestih se smejemo luknji, kjer bi po pričakovanju moral biti komični obrat. Šale, ki si jih privošči, so večkrat prav grobe. Smeh ob njih je škodoželjni smeh. Ni pa mogoče reči, da burke nimajo idejnega ali socialnega ozadja. Pavliha je po poklicu vse in nič. Udinja se pri različnih obrtnikih, ker pa se mu ne da delati, ušpiči kakšno neumnost, ki je gospodarju v škodo, in gre drugam. Včasih si poišče žrtve med moralno negativnimi osebami (skopuhi, neumnimi ženskami in otroki, tatovi, med napihnjenimi učenjaki), največkrat pa je vzrok za Pavlihovo akcijo kar socialna nadrejenost žrtve. Pavliha kot deklasiranec, lumpenproletarec enostavno ne prenaša gospode, oblasti; devetkrat ji pokaže svojo zvitost. Na drugem mestu lestvice nepriljubljenosti so krčmarji (zasuče jih najmanj šestkrat). Sledijo kmetje s petimi točkami, potem pa razni obrtniki: čevljarji trikrat, po dvakrat peki, krojači in krznarji. Ponorčuje se celo iz slepih beračev, kar celo po najbolj nezahtevnem moralnem kodeksu ne bi smel, čeprav se jim kasneje za krivico oddolži. Prav gotovo je imel Levstik v mislih tak tip humorja, ko je dejal, da je ljudstvo v šalah rado grobo. Ni pa ga spoznanje oviralo, da ne bi na istem mestu (v Popotovanju iz Litije do Čateža, SG 1858) Pavliha skupaj z Lažnjivim Kljukcem imenoval za vzorec šaljive povesti za ljudstvo. Šaljiva povest stoji celo na prvem mestu njegovega literarnega programa.

2.1.1 Drugo prevedeno ljudsko knjigo, Lažnjivega Kljukca, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo, je Malavašič prevedel za Giontinija leta 1856, ponatiskovala pa se je prav tako dobro kot Pavliha (1863, 1872, 1885, 1893, 1900, 1908). Kljukec (pri Bürgerju baron Münchhausen) pripoveduje svoje dogodivščine in se zraven neznansko laže. Tega ne počne, da bi bralca prevaral ali prevaral kakšno literarno osebo. Laži so tako fantastične, da jih bralec kot take takoj razume in se jim, ker niso prav nič nevarne, nasmeje. Na alogizmih temelječe anekdote imajo podobno kot Pavlihove, osnovane v jezikovni komiki, folklorni izvor. Junaka sta si podobna v tem, da sta nad svetom vzvišena: eden se iz njega norčuje, drugi ga obvladuje na fantastičen način. Ta tip junaka tvori svoj žanr. Kot prva dva primerka žanra sta bili knjižici tako močni, da mimo ponatisov do leta 1900 nista rabili potomcev. Šele tedaj je v prvem in tretjem zvezku Košutnik-Turkovega Slovenskega šaljivca izšla serija podobnih Nasredinovih burk, leta 1910 pa Dolžanov prevod "ameriške humoreske" Iz dnevnika malega poredneža (A Bad Boy's Diary) v 12. zvezku Ljudske knjižnice. Prevod je zanimiv zato, ker je neposredni snovni vir izvirne tovrstne komike, Murnikovih Ženinov naše Koprnele (1921). Komičnost je tu in v naslednjih delih⁸ že malo drugačna; bogati jo sprenevedanje, navidezna nedolžnost mlade(ga) poredneža/(-ice).

2.1.2 Če bi gledali na burke kot zaključene enote, bi jih upravičeno lahko povezali z domačo godčevsko pripovedno tradicijo. Ustno izročilo o slovenskem Pavlihu omenja že Malavašič v Predgovoru k svojemu prevodu, Matjaž Kmecl pa godčevsko zgodbo komičnega značaja imenuje celo kot soustanoviteljico slovenske pripovedne proze.⁹ Iz 50. let so poznane npr. Jenkove Kaznovana tercijalka, Ljubljana, Predpustnica (objavljena v Slovenski koledi za 1858 ali v Cveticah za mlade in odraščene ljudi, 1858); natisnjenega je bilo tega malo, nekaj v Novicah, pa v Koledarju Mohorjeve družbe (KMD) in Slovenskih večernicah (SV), vendar je vse tako kratko, da nas ob daljši pripovedni prozi ne zanima. Prvo daljše (28 str.), na godčevsko tradicijo spominjajoče delo je šele iz leta 1882, Filipa Haderlapa Loterijo je pustil (SV 36). Pripoveduje o dolenjskem mesarju Juriju, ki je podobno kot jeprški učitelj udarjen z loterijo.

Žena in boter Marko ga želita ozdraviti strasti. Marko se obleče v hudiča, zvabi Jurija in njegovega dolgega in plašljivega pomočnika Jožeta opolnoči v zapuščeno lopo, pripravi mesarja, da mu za pravo loterijsko številko proda svojo dušo, potem pa ju naklesti in nažene. Vendar Jurija batine ne streznijo, zato se boter še enkrat preobleče, tokrat v angelja, in mu prišepne magično številko 33777. Jurij se v transu že vživlja v vlogo novopečenega bogataša, gosti in zapravlja, ko mu boter Marko, spet preoblečen v hudiča, prinese na pojedino izid zadnje stave, ki seveda Juriju ne prinaša ničesar. Pretresen vrne Jurij "hudiču" rep, ki ga je ta izgubil v pretepu, "hudič" pa njemu pogodbo o prodani duši. Boter Juriju na koncu svojo potegavščino še razloži. Jurij je ozdravljen.

Razlika s posameznimi Pavlihovimi burkami je očitna. Pripovedovalec še vedno ni ekspliciran, v središču pa ni več ta, ki se dela norca, ampak žrtev norčevanja. Humor je še vedno elementaren, vendar njegov namen ni več čisto kratkočasje, ker je že vključen v poučnost, spoznavanje prave življenjske poti. Norčevanje ozdravi žrtev strasti in praznoverja. Sklenemo torej lahko, da godčevska šaljiva pripoved ni bistveno oblikovala daljše komične pripovedne proze; pomagala pa je pripovednoproznim začetkom do umetniške zahtevnosti (npr. Jenkovi Tilka in Jeprški učitelj).

2.2 Drugi, od Pavlihovega različni tip komične pripovedne proze postavlja v svoje središče žrtev norčevanja. Od umetniške proze Jenkovega stila ga ločita vztrajanje pri komični perspektivi in odsotnost psihologiziranja. Prvi primerek te vrste, "humoristična povest iz narodnega življenja" Vrban Smukova ženitev Josipa Jurčiča, je izšel leta 1865 v Slovenskem glasniku. Snov – ponesrečena ženitev vaškega tepčka – je enaka kot v Tilki. Revež hoče bogato Boštetovo Jero. Zakonski mešetar, ki tu išče svoje koristi, ga tako obnori, da se gre v Ljubljano zapisat novi veri, samo da bi dobil 100 gld., s katerimi bi na kresno noč od hudiča izvabil premoženje za ženitev. Tam ga navihanci pošljejo naravnost h gorečemu patru Felicijanu, ki ga strezni od prevelikih načrtov. – Izbira drugačne komične osebe ob enaki komični perspektivi zahteva spremembo pripovednega načina. Bralec se mora tudi v tem primeru počutiti vzvišenega nad neumnim, tj. smešnim. Pri Pavlihu je vzvišenost doživljal skupaj z junakom, tu jo lahko le skozi pripovedovalca. Ta je v novem položaju. Nič več ne more biti impliciten, bralcu je dolžen od časa do časa z jezikom pokazati, da se ne identificira z glavno osebo. S pomenljivim pomežikovanjem ga mora utrjevati v prepričanju, da je na pravi poti, ko ima junaka za tepčka, in da v posmehovanju ni sam. Za to sicer nima pretirano priložnosti, saj je večina besedila v dialogu; nikakor pa ni mogoče trditi, da se izogiba priložnosti, v veznem besedilu izstopati z ekspresivnimi primerami in epiteti ter ironijo. Osnovni komični postopek je karikatura, proti koncu pa situacijska, iz besedne izvirajoča komika. Če pri porednem junaku skoraj nismo mogli omeniti izvirnih del, tu z njimi ni težav. Kaže, da je slovenskemu pripovedniku tip humorja z bebčkom v sredi bolj ustrezal kot tisti z lisjakom.

2.2.1 Že čez dve leti je v Slovenskem glasniku Jurčič objavil še eno, sicer krajšo, pa omembe vredno "lepo povest iz stare zgodovine", Kozlovsko sodbo v Višnji gori. Za razliko od Vrban Smukove ženitve je v središču nori kolektiv in ne individualni tepček. Kozel Lisec višnjanskega ponočnega čuvaja Lukeža Drenulje je zašel na vrt občinskega svetovalca Andraša Slamorezca in iz tega se razvije sodni proces proti kozlu in njegovemu lastniku pod pokroviteljstvom sodnika Pavla Zaropotaja. Še tistega malo treznih intrigantov, ki se pojavijo na koncu Vrban Smukove ženitve, tu ni več. V komično situacijo se protagonisti zapletejo kar sami od sebe zaradi svoje neizmerne neumnosti. V Ženitvi sta bili prisotni obe logiki, norčevska in trezna. Pripovedovalec je vseskozi z jezikovnimi namigi markiral svoje mesto na strani zdravega razuma. V Sodbi pa je logika samo ena, norčevska. Deformacija sveta je totalna in se približuje groteski. Logične, individualne, trezne pripovedovalčeve intervencije bi bile tu nezaželene. Svoj položaj rešuje zato z ironijo. – Obe Jurčičevi delci sta prototip celi vrsti komičnih izdelkov s tako vrsto junakov. Individualni tepček je bil neposredni vzorec Murnikovi "veseli noveli" Matajev Matija (Knezova knjižnica 1910), norih vaških, trških in mestnih kolektivov pa v slovenski humoristični pripovedni prozi kar mrgoli.¹⁰ Popularni so tako zelo, da malokdaj ostane pri eni anekdoti. Raje se nizajo v odprte verige.

2.0.1 Na tem mestu si je treba privoščiti kratek ekskurz k dvema tipoma komike, ki ju naslov ne predvideva, ker nista kratkočasna v taki meri kot spoznavna. Mislim na književno satiro in pamflet ter parodijo. Slovenska satira je zgodnjega datuma.¹¹ Satira v knjižni izdaji se od zgodnejše, objavljene v periodiki, razlikuje v nižji ravni. Rada prehaja v pamflet, sramotilni politični spis; komična kritika splošnih negativnih družbenih pojavov se preveša v sarkastično obravnavo konkretnih povzročiteljev družbenih slabosti.¹² V literarni zgodovini je spregledan (in zato tu prisrčno dobrodošel) zgodnji primerek satiričnega tipa komike, celih 103 strani dolga, v Zagrebu leta 1871 izšla "satirična noveleta" Dijak v Luni. Zgodbo velja obnoviti kljub temu, da je Josip Jurčič v SN o njenem skritem avtorju H. G.-ju, razvozlanem v Andreja Volkarja, izrekel ostro kritično sodbo.

Bogati Rojin da vzgajati sina Mateja v neživljenjskega učenjaka. Pridni dijak je živo nasprotje svoje uživaške in praktične mame in v posmeh sošolcem, ki raje gledajo za dekleti. Po prihodu z Dunaja se z neslovenskim duhom zameri stricu, s sholastičnim logicizmom pa vsega drugega potrebnim dekletom in njihovim oboževalcem. Dvoboju zaradi razžalitve se umakne v samostan, kjer mu Zlatica z logiko dobrega, lepega in pravega dokaže upravičenost svoje ljubezni. Po materi podeduje bogastvo, ki ga mora še prej izpuliti njenemu drugemu možu. Ugotovi, da učenost res ni nič vredna, in gre z dijaškima prijateljema Jožetom in Zbegunom na potovanja zapravljat premoženje. Poigrajo se z dekleti. Kot berača se Jože in Matej srečata na Hrvaškem, najdeta balon in se z njim popeljeta. Zanese ju kar na Luno, kjer je idealno urejena, na poljedelstvu, živinoreji in obrtništvu temelječa družba. Kljub lepim dekletom jima v popolnem redu postane dolgčas in komaj začneta delati težave, že se znajdeta spet na Zemlji. V Ljubljani zabavljata čez nemčurje, zato ju zapro. V arestu se srečata z bivšima ljubicama Zlatico in Lidico, zaprtima verjetno zaradi prostitucije. Ti ju jezni pretepeta, mirit jih pride stražar – Zbegun.

Deloma zaradi alegoričnosti, deloma zaradi nerodnega jezika in oblikovanja sploh je "noveleto" ponekod težko razvozlavati. Trdne kompozicije nima, oblikovalno energijo vlaga vso v posamezne scene in epizode. Pripovedovalec sam se ne trudi biti zabaven, smeh doseže s komičnimi dialogi dijakov, kjer je važno sredstvo ironija, pa s situacijsko burko (polivanje s tinto, zamenjava parov, pretep v gostilni). Glavna oseba je v prvem delu norček, kakršne neustrezno vzgaja družba. Njegov propad v drugem delu pokaže, kam vodi človeka na napačnih vrednotah osnovano šolstvo. Bolj kot zaradi komike je knjižica zanimiva zaradi utopičnega četrtega poglavja.

2.0.2 Načelno tudi parodija (komika literarne forme ali vsebine) ne bi smela služiti samo bralčevemu kratkočasju. Da jo omenjam.na tem mestu, je kriv njen posebni značaj. Kaj lahko se zgodi, da nepoučeni bralec v komičnem pretiravanju te vrste ne zagleda avtorjevega hotenja, ponorčevati se iz drugega avtorja ali literarnega stila, ampak se smeje izdelku takemu, kot je. To se je po vsej verjetnosti pripetilo večini Zvonovih bralcev, ko so leta 1883 prebrali celih 24 strani dolg, "iz kanibalščine posloven/jen/ izviren roman" Cmokavzar in Ušperna, ki ga je pod psevdonimom Sivor napisal Janez Mencinger v zasmeh Zvonu konkurenčnega Kresovega pisatelja Antona Kodra. Humor pripovedi je vreden poštenega krohota, tudi če bralec o Antonu Kodru nikdar ni slišal. Prav zato se je čez dobro leto naredil neumnega celo Anton Mahnič, ki je veljal za najpametnejšega Slovenca dobe, ter jo v Slovencu (št. 293) imenoval "trivialna povest".¹³ Urednik Mencingerjevih Izbranih spisov Josip Tominšek je 40 let kasneje iz estetskega prepričanja čutil dolžnost izreči svoj prav Mahniču in dvom Mencingerju: parodija, če hoče biti umetniška, mora biti fina in prikrita, ne pa še bolj groba kot original. Od tu pa do tihe želje, da bi umetniška parodija sploh ne bila komična, ker je komično samo oblika grdega, ni več tako daleč. Pripovedovalčevo vezno besedilo je izrazito smešno, nič manj tudi dialogi, karakterji in situacije. Mencingerjeva humoristična tvorba je tako individualna, da je ni mogoče prilepiti prav nobenemu do zdaj omenjenemu komičnemu tipu.

2.3.1 Prvo zares daljše (preko 100 strani) humoristično delo za kratek čas je izšlo v Ljubljanskem zvonu šele leta 1895. To je Murnikov roman Groga in drugi. Za dolžino se ima zahvaliti nehomogenemu, ne izključno komičnemu značaju in občasni dolgoveznosti svojih karikatur.

Groga Kozol, gosposka žalost imenovan, ne najbolj bistri sluga upokojenega majorja Stojana, je prva oseba na javorniškem gradu. Tu med drugimi žive še zoprna stara devica in guvernanta Etiennette Steinberg, ki vzgaja 16-letno Stanko in 19-letno Mileno, zaljubljeno v inženirja Vojnika. Od gospodarjevega vina vedno omotični Groga zameša pisma in s tem povzroči neslutene zaplete. Karikaturica blaziranega barona Adalberta Gundakarja Bruna Frodoberta von Lahnberga se zaradi zmešnjave že čuti Mileninega ljubimca, pa ga vaški fantje nazadnje našeškajo po nagi riti. Vojniku in Mileni zamenjava prizadene obilo ljubezenskih bolečin, ki se na koncu hitro zacelijo, Grogi (on osvaja deklo Katrico) pa privede na ljubezenski sestanek hrepenečo guvernanto. Za srečen konec se mlada dva poročita, intrigantska guvernanta odide od hiše, ko jo je Lahnberg oskubil za vse prihranke, opravljivkama Grizajki in Zobelji pa je prepovedan vstop v grad.

Čisto nehumorna ekskurza znotraj romana sta vojna povest osvajanja Bosne leta 1878, kjer je Groga majorju rešil življenje, in zgodba nesrečne ljubezni med padlim Francetom in zdaj zato noro Mino. V njiju nasprotno od Slodnjaka (ZSS) ne moremo videti parodije. Parodične so kvečjemu razvlečene, na Jurčiča spominjajoče karikature oseb. – Po humorju ljudskih knjig in Jurčičevi komiki je to delo prvo, ki zakoliči nov tip kratkočasne komike. Ni novo zaradi glavne osebe, ki je omiljena varianta Vrbana Smuka, ampak zaradi kompozicije. Do zdaj je pri daljših pripovedih šlo za aditivno kompozicijsko tehniko junakovih epizod. Murnikov roman prvi prenaša v epiko dramsko kompozicijo, z njo pa še konfliktne situacije in lik sluge. Osnovni komični princip je zamenjava in iz nje izvirajoča zmešnjava, ki se na koncu razplete. Pripovedovalec intenzivno komično označuje besedilo, kar kljub Proppovim načelnim pomislekom prav nič ne zmanjšuje vrednosti romana. Karakterizacija večkrat zaide v satiro.

2.3.2 Pisateljsko delo Miroslava Malovrha, enega izmed urednikov SN, se podreja interesom slovenske liberalne stranke in ima zato močen protiklerikalni propagandistični ton. Kjer gre za komiko, je ta idejno, satirično obarvana, ne da bi satira uspela prevpiti kratkočasno funkcijo, trivialni značaj njegove produkcije. V letih 1910 in 1911 je kot podlistka v Slovenskem narodu, potem pa še v knjigah, kakršne je imela navado izdajati Narodna založba, objavil dva romana: Zaljubljeni kapucin, "veselo povest iz ljubljanske preteklosti", in Skušnjave Tomaža Krmežljavčka, "šaljivo povest", oboje pod psevdonimom Zvonimir Šepetavec. Poslednja je zanimiva že zaradi obsega 456 strani, ki bi zaslužil, da ga literarna zgodovina vsaj omeni.¹⁴ Zanimivejša kot ta, katere se bom z izgovorom pomanjkanja časa izognil, je povest Zaljubljeni kapucin. Dogajalno leto 1809 precej omili propagandno politično noto in omogoči aktualizacijo povesti tudi kot parodije ljubezensko-pustolovske in viteške pripovedne sheme. Junak se mora spustiti v vrsto dejanj, ki naj bi mu pridobila pozornost izbranke. Junaštvo dejanj je seveda invertirano v barabije, katerih namen je le pridobiti si imetje; na bogastvo se bo namreč nevesta že sama ujela.

Razgrajaški pater Angelik pobegne iz samostana z nuno Adelgundo, za spomin nabijeta na vrata samostana nunsko srajco. Popivata po gostilnah in se zabavata, dokler njega ne zapro in se mora ona začeti preživljati na prastari način. V mesto pride stari grof Panigaj, iščoč sina, ki ga je nekoč naredil neki ljubljanski lahkoživki. Zagleda se v Adelgundo. Ta ima poleg Angelika še enega neuslišanega ljubimca, obubožano plemiško karikaturo, barona Rovetto di Kadono, ki se udinja za grofovega slugo. Ko Angelika zaradi razgrajanja pod Adelgundinim oknom že tretjič zapro, se pri zaslišanju izkaže, da je on Panigajev izgubljeni sin Ignacij Kozamernik, Magdalena Hudošpičnica, članica po Angeliku v znamenju figovega lista ustanovljene bratovščine neutolažljivih vdov, pa njegova mati. Angelik obogati, Adelgunda zdaj sama pride k njemu, kapucini pa morajo iz Ljubljane.

Kompozicijsko sledi delo Murnikovemu in ni zato nikakršna novost. Opazen je večji delež dovtipa in tiste vrste jezikovne komike, ki temelji na neobvladovanju jezikovnih pravil slovenščine ter na mešanju jezikov (npr. Italijan, ki govori slovensko). Bogati repertoar pijanskega in gostilniškega humorja bo morebiti kdo imenoval vulgarnega; dejstvo je, da je pripomogel k najčistejši uresničitvi v naslovu zamejenega tipa komike.

3 Sklepi. Slovenska daljša humoristična pripovedna proza za kratek čas je nastajala kontinuirano. – Dolžina ni njena odlika, a z razvojem raste. Zelo dolga dela vključujejo tudi drugorodne, nekomične odlomke (Murnik, Malovrh, V. Levstik). – Več je aditivne kompozicije kot dramske (razen pri krajših burkah), ker poslednja zahteva večje oblikovalne sposobnosti. – Izvirna komika ima raje junaka tepčka, tujeizvorni začetek in modernejši čas pa si bolj želita junaka poredneža. – Intenzivnost pripovedovalčeve ekspliciranosti ustreza stopnji njegovih oblikovalnih ambicij. – Kar je izšlo komike v knjigi, ne pa v periodiki, se je s stališča tradicionalne vrednostne delitve izkazalo nižjega ranga.

Opombe

² Vladimir Jakovl'evič Propp v knjigi Problemy komizma i smeha (Moskva, 1976), ki mi je za teoretično podlago, noče ločevati med visoko in nizko, estetsko in neestetsko, idejno in neidejno, družbeno in prirodno komiko, oz. med satiro in humorjem, komiko in smešnostjo, češ da je smeh koristen v obeh primerih: kot orožje boja in kot izraz elementarne življenjske sile (160). Z njim se strinjam, vendar sem bil tu zaradi vrednostnega pogleda slovenske literarne zgodovine, ki je "kvalitetnejšo" polovico že obdelala, prisiljen razliko med tipoma upoštevati.

³ Izraz trivialen ni uporabljen v vrednostnem smislu. Označiti hoče le poseben, od elitne, literarno ambiciozne različen tip komike, komiko za kratek čas.

⁴ Propp v n.d. (7, 10) krivi za tak položaj estetiko romantičnega idealizma, od avtorjev pa Hegla, Schopenhauerja in Vischerja.

⁵ Urednik Mencingerjevih Izbranih spisov dr. Josip Tominšek ob povesti Mešana gospoda, LZ 1881, ki je v bistvu humoreska, z obžalovanjem ugotavlja, da ni dosti realistična, ker v nji preveč gospodarijo naključja, kakor je pač v skladu z značilnostmi žanra humoreske. Pohvali pa njeno posebno vrednoto, da ji je jedro resnica (resnost), smešnost pa samo preobleka; pritrjuje kot vrednemu samo nasmešku, ne pa tudi trivialno bučnemu, burkaškemu smehu.

⁶ Npr. B. Tomšiča Lahkoverni (1864), priredbe Lercherja in Kotzebueja, Vilharjeve vesele igre, Klodičeva in Ogrinčeva dela konec 60. let, Kersnik-Jurčičeva Berite Novice (1879) itd.

⁷ Janko P. Vijanski (=Puckmeister), Nanos, slovenski zabavnik za 1862, G. Martelanc, Različne burke za veselo slovensko ljudstvo (Trst 1872), A. Brezovnik, Šaljivi slovenec (1884, 1896), L. Štepišnik, Ženitne napitnice z godčevskim katekizmom (Maribor 1884), D. Bastiančič, Godčevski katekizem (1892), Silvester Košutnik, Slovenski šaljivec, 1–5 (1900–1913, 21924–1926), M. Malovrh, Greh in smeh (1912), istega avtorja Burke in porednosti (1914), Burke in šaljivi prizori (Gorica 1914) itd. Njihova današnja oblika je Pavlihova pratika.

⁸ Ivo Šorli je leta 1920 prevedel Johna Habbertona Bob in Tedi, dva neugnanca, devet let za tem pa Vl. Levstik Rotmanove Prigode porednega Bobija. Kompozicijsko različen, pa s podobnim junakom je Vl. Levstika "satiričen roman" Višnjeva repatica (1920), pa tudi M. Malovrha Skušnjave Tomaža Krmežljavčka (1910).

⁹ Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke (Ljubljana, 1975), 72–83.

¹⁰ S. Košutnik, Premodre glave, objavljane v Zvončku, KMD in drugod od 1907 do 1912, ponatisnjene v njegovih, pri Turku izdanih Pravljicah, 2 (1918) in Slovenskem šaljivcu, 5 (1913, 1926); Milčinskega Butalci, Ribničani, Poldrugi Martin, Muhoborci; Janko Osojnik je leta 1910 izdal v Šaljivcu iz Podravja 17 zgodbic o podobnih Marberžanih; iz iste tradicije je Murnikov Ata Žužamaža. Med prvimi pa bi bilo treba omeniti seveda Levstikovega Svetega doktorja Bežanca v Tožbanji vasi (Zvon 1870).

¹¹ Trdina, Pripovedka od zlate hruške (1850); Zarnikove politične satire 60. let, od katerih je v pamfletistični brošuri posebej izšel zanimivi Don Quixotte della Blatna vas, "načrt tragične komedije v štirih dejanjih, s predigro in s petjem", "za rabo prihodnjih dramatikov, nekoliko v prozi, nekoliko v priprostih rimah" (Zagreb 1862); časopis Edinost, njega skriti uredovalec in pa strupena kača (1876) itd.

¹² Zarnikov pamflet ima za tarčo renegata Karla Dežmana, Ričet iz Žabjeka, ki ga je v dveh mesecih skuhal, osolil in zabelil s pasjo mastjo Jakob Alešovec (1873), plodoviti časopisni dninar in humorist, pa ljubljansko kaznilnico in tiste, ki so ga kot zajedljivega urednika humorističnega časopisa Brencelj spravili noter.

¹³ Gre verjetno za prvo slovensko uporabo tega termina.

¹⁴ Malovrh ima čez dvajset bibliografskih enot, od tega večinoma knjižne romane. Podoben obseg je leta 1920 uspel tudi Vl. Levstiku v romanu Višnjeva repatica.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/humorist.html 20. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco