Miran Hladnik

Evropa in Amerika pa slovenska literarna veda

Moj namen je opozoriti na različnost literarne vede v Ameriki in Evropi.[1] Če evropski narodi še tako poudarjamo lastnosti, ki nas ločujejo drug od drugega ter nas predstavljajo enkratne in različne od sosedov, smo si z ameriškega stališča precej bolj podobni, kot se nam običajno zdi. Evropskost pri nas vsakdanje razumemo v vrednostni opoziciji do negativnega balkanstva ali aziatstva – v predavanju bo evropska identiteta namesto tega ugledana v vrednostno nevtralni opoziciji z ameriško. Ker bi se nam zaradi prislovične skromnosti in evropskega kompleksa lahko zazdelo, da Slovenci nismo najboljši primer evropskosti ali ker bi, bognedaj, lahko tako pomislil celo kak tujec, navdušen nad slovenskimi eksotizmi, bom zglede za evropsko perspektivo na stvari jemal tudi iz nemške literarne vede.[2]

Posplošeno se da reči, da nesporazumi med evropskim in ameriškim razpravljanjem o literaturi izvirajo iz dvojne narave literarnih študij: v Ameriki se vzdržuje tradicionalno humanistično pisanje o literaturi, medtem ko v Evropi poskušamo literarne študije zasidrati na področju socialnih znanosti. Tak je vsaj moj pristop k predmetu, ki prav gotovo ni samovoljen, ampak je posledica domače akademske tradicije, iz katere izhajam; zanj nahajam obilo podpore tudi zunaj slovenske literarne vede. Kot humanista bi me morale zanimati značilne posameznosti literarnih besedil, tiste inovativne poteze, ki jih ločujejo od drugih besedil – pa me ne. Zanimajo me prej lastnosti, ki so skupne različnim literarnim besedilom. Nizozemski literarni teoretik Douwe Fokkema (1990: 243) trdi, da posameznih pojavov znanstveno ni mogoče opisati – znanstveno pristopimo k njim šele takrat, ko jim pripišemo splošne aspekte; samo tako lahko namreč pridemo do intersubjektivnih spoznanj in jih oblikujemo v pravila. Preštevalne (kvantitativne) in empirične metode so način za ugotavljanje skupnih lastnosti in zato pot, po kateri se literarne študije lahko preselijo iz humanistike med socialne vede.

Radi si domišljamo, da živimo v komunikacijsko povezanem svetu, v globalni vasi, kjer so vsakomur vsak čas na voljo vse informacije. V resnici je svet veliko manj sklenjen, kot bi si glede na tehnične možnosti lahko želeli, še zlasti na področju humanistike, ki je od romantično navdušenega 19. stoletja dalje zaprta v nacionalne okvire in mednarodno inštitucionalno slabo povezana v primerjavi s svojo svetovljansko sestro znanostjo. K lokalnosti humanistike prispeva njen prvi interes za zadeve nacionalnega jezika, literature in zgodovine, ki jih je mogoče raziskovati le na licu mesta – zato starinski izraz humanistika, ki že izginja iz enciklopedičnih geslovnikov, danes radi nadomeščamo z izrazom nacionalne vede (area studies) ali še moderneje z izrazom kulturne vede (cultural studies). Po tej "prostorski logiki" najdemo npr. na internetu v enem izmed kazal slovensko jezikoslovje vključeno med vzhodnoevropske študije, te pa kar pod poglavjem Geografija. Omenjena hierarhizacija disciplin se zdi z ljubljanske perspektive nenavadna. Študentje vpisujejo pri nas sicer skupaj nacionalni jezik in literaturo, vendar slovansko, romansko, germansko jezikoslovje ni podrejeno slovanskim, romanskim, germanskim študijam, kjer bi bilo treba poznati še zgodovino, ekonomijo, politiko in kulturo izbranega področja, ampak se inštitucionalno vključuje (npr. v raziskovalnih projektih) raje pod splošni naslov jezikoslovje. Opisana organizacija strok do neke mere ukinja lokalno oz. nacionalno zamejenost humanistike. S tega stališča je kombinacija jezika, literature in kulture v okviru našega seminarja izjemna – pač posledica odziva na specifične potrebe interesentov.

Nacionalna samozadostnost humanističnih disciplin je precej prispevala k njihovi nacionalno specifični in nezdružljivi (nekompatibilni) terminologiji, ki nam povzroča orientacijske težave, kadar se odpravimo v tuji svet. Ker imajo panoge tam drugačna imena in drugačen kontekst, kot ga poznamo od doma, se sprva težko znajdemo. V geslovnikih ameriških knjižnic npr. zastonj iščemo izraz literary science, ki bi ustrezal domači literarni vedi ali literarni znanosti,[3] izrazoma, pod katerima smo navajeni doma iskati strokovne knjige o literaturi. Namesto tega je v Ameriki treba iskati pod izrazom literatura, ki je precej širši: pokriva namreč področji leposlovne produkcije in strokovnih knjig o leposlovju. Tu je tudi skromno geslo literatura, - raziskave, ni pa splošnega gesla literatura, - teorija; literarno teorijo najdemo podrejeno obsežnemu področju literatura, - zgodovina in kritika. Še več del odkrijemo pod gesli nemška, italijanska, slovenska literatura, - zgodovina in kritika, torej očitno prevladuje prepričanje, da sta literatura in literarna veda nacionalno omejen pojav ter nas večinoma zanimata v okviru interesa za določen narod. Res je, obstaja tudi splošno (univerzalno) geslo kritika (criticism). Pod njim najdemo mimo knjig, ki obravnavajo posamezna dela, tudi razprave o metodologiji literarne kritike in nekatera literarnoteoretična dela. Izraz literarna kritika ali literarni kriticizem pomeni v kontinentalni Evropi zgolj dnevno publicistično kritično dejavnost in ni del akademske literarne vede.

Razlike med anglosaško (angleško in ameriško) in evropsko tradicijo pisanja o literaturi so razvidne že na prvi pogled, če primerjamo samo videz knjig. Prav razločno se npr. nemške knjige o literaturi razlikujejo od sorodnih angleških in ameriških ne le po jeziku in stilu, ampak tudi po otipu in grafični opremljenosti. Nemške imajo obsežne podnaslove, so del ambiciozno zamišljenih knjižnih serij, vsebujejo pedanten impresum na hrbtni strani naslovnice, neznansko dolga in nivojsko razčlenjena ter oštevilčena kazala, skušajo biti stvarne, polne so akronimov, grafičnih shem in opomb, neizogiben je izčrpen popis uporabljene literature. Angleške imajo večkrat trde platnice, rumenkast voluminozen in porozen papir, knjigo začenja slika ali posvetilo, naslovnica ima vinjeto, poglavja se odpirajo z verzalkami, tisk je večji in razkošnejši, kazalo kratko in pregledno. Opomb skoraj ni, letnico izdaje komaj najdem, uvodni moto in duhovit citat ali anekdota v uvodu me prepričata, naj knjige ne berem pri mizi s svinčnikom v roki, ampak me povabita v bolj udoben in uživaški položaj. Nemška knjiga o literaturi hoče biti modro, asketsko resno in študiozno berilo, angleška knjiga o literaturi hoče biti razvedrilna, duhovita in lepa.

Različnosti literarnih sistemov na obeh straneh oceana se ne zavedamo, dokler nas nanje ne opozorijo prevajalci. Za zgled naj bo kar izkušnja z angleško verzijo tegale predavanja. Prevodne težave so se začele že v naslovu. To, čemur rečemo Slovenci literarna veda in Nemci Literaturwissenschaft (izraz je nekdaj pomenil filološko zbiranje gradiva in njegovo kritično izdajanje), je v angleščino skoraj nemogoče prevesti dobesedno z literary science, pa čeprav s takim kalkom v angleškem podnaslovu pogumno označujemo slovensko Slavistično revijo: "journal for linguistics and literary science". Prevajalec Marc L. Greenberg je moral uporabiti izraza literary studies ali literary scholarship, ki pa ne pomenita več istega, ko ju prevedemo nazaj v slovenščino ali nemščino: literarne študije so pač nekaj širšega od literarne znanosti – vključujejo tudi esejistiko in interpretacijo in ne kličejo po strogi objektivnosti, ki je postulat evropskih znanstvenih raziskav literature.

V prejšnjem stoletju je nemški jezikoslovec Wilhelm von Humboldt postavil ideal čiste univerzitetne znanosti, ki je bil v kreativni kombinaciji svobodnega študija (lernen) in učenja (lehren); v slovenščini bi ji verjetno najlepše ustrezala beseda učenjaštvo. Humanistika, ki je bila zgled tej nestabilni kombinaciji, danes ni več vodilna akademska disciplina, vodilno vlogo na področju človeške vednosti so prevzele naravoslovne znanosti, te pa so organizirane tudi zunaj univerze, na konkurenčnih akademijah, inštitutih in v podjetjih, in imajo v svojem besednjaku na prvem mestu izraz raziskava. V angleščini zato beseda scholarship, nanašajoča se na univerzitetno kombinacijo raziskovanja in učenja, vedno bolj asociira na učenje in na z njim povezane retorične strategije, to je na utrjevanje in popularizacijo vednosti, ter stavi univerzo prej na področje vzgoje in šolstva kot na področje znanosti; enciklopedije že zdaj pri geslu znanost omenjajo samo akademijo, univerzo pa navajajo pod geslom vzgoja. Da bi humanistične univerze vzdržale konkurenco in standarde, ki jih narekujejo inštituti "trdih znanosti", ter si zagotovile ustrezno državno podporo, tudi same poudarjajo svojo raziskovalno dimenzijo na račun izobraževalne – izraz literarna znanost jim v tem kontekstu popolnoma ustreza.

Na slavističnem oddelku ljubljanske univerze pogosto predavajo tuji gostje, zelo izjemno pa se zgodi, da so to pesniki, pripovedniki ali dramatiki, ki jih obravnavajo študentje v seminarju. V Ameriki ni nasprotno nič čudnega, če imajo pisatelji celo redna predavanja o kreativnem pisanju na univerzah ali če so univerzitetni profesorji aktivni tudi kot dnevni publicisti. Moja izkušnja s to popularno mešanico literarnega ustvarjanja in pisanja o literaturi je take narave, da zunaj stroke v Ameriki nikakor nisem mogel razložiti, s čim se pravzaprav poklicno ukvarjam. Če sem rekel, da pišem o literaturi, so me imeli za pisatelja (writer), proti čemur sem moral protestirati, ker je beseda pisatelj v mojem besednjaku povezana zgolj s pisanjem leposlovja. Oznaka pisatelj mi ne ustreza niti v primeru, da jo razumem v pomenu publicist: razprave objavljam v strokovnih revijah in zbornikih, ki jih bere zelo ozek krog strokovnjakov, publicisti pa so popularno ljudje, ki pišejo za širšo publiko, na našem področju torej kritiki.

Pri nas univerzitetne literarne študije v principu niso del kulturne scene, tako kot je to z dnevno literarno kritiko, ampak so del sistema znanosti. Literati in literarni zgodovinarji, kakor vsakdanje rečemo univerzitetnim literarnim znanstvenikom, se osebno ne poznajo ali se vsaj ne zbirajo v istih inštitucijah ter na istih prireditvah. Seveda prihaja včasih do nesporazumov, ker nekateri literati še vedno pričakujejo od literarnih zgodovinarjev, da ti servisirajo njihove izdelke: pišejo pozitivne kritike, v žirijah argumentirajo denarne podpore in nagrade, razsojajo v zdrahah med literati in popivajo v istih gostilnah; podobnega mnenja je tudi tako imenovana kulturna publika. Končno smo za nesporazume krivi sami literarni zgodovinarji, ko proti svojim načelom redno izstopamo iz kroga akademske znanosti ter se v kulturnih rubrikah dnevnih glasil zapletamo v kritike in polemike, nastopamo na literarnih večerih, sodelujemo v literarnih žirijah ipd. Celo tako smo nedosledni, da to publicistično dejavnost navajamo na koncu svojih sicer "znanstvenih" bibliografij.

Sam se načeloma zavzemam za jasno razlikovanje med literarnovedno in literarnokritično ter literarnokreativno prakso. V prvem letniku pri uvodnem metodološkem kurzu prepričujem začetnike (tako kot so mene pred dobrima dvema desetletjema v istih prostorih prepričevali učitelji), da jih študij literature ne bo pripravljal za vstop v posvečeni literarni kulturni krog, kakor ga poznajo iz knjižnic, dnevnega časopisja, televizije, literarnih večerov, ampak da pripada njihovo delo sistemu znanosti, ki mora biti do svojega predmeta vrednostno indiferentna in distancirana. Identifikacija s predmetom in vživetje vanj, obvezna v srednji šoli, sta sicer lahko del njihovega privatnega bralskega užitka, nista pa pogoj za dobro literarno analizo. Zdi se, da so v Ameriki literarne študije na univerzi veliko bolj del kulturne scene kot v Evropi[4] in tako nadaljujejo humanistično prakso, ki je prevladovala do srede našega stoletja (Frye 1989) in v kateri so bile literarne študije nekakšna servisna dejavnost na področju literature oziroma so bile v službi raznih ideoloških praks.

Tradicionalna povezanost med literarno kritiko in literarnimi raziskavami je vzrok mojim ameriškim težavam z uvrščanjem literarnih študij. Za svoje, recimo temu pogumno empirično literarnovedno početje namreč v Ameriki nikakor nisem našel ustreznega predalčka. Med znanstvenimi panogami literarnih študij ni, ker nikomur ne pade na misel, da bi jih primerjal kemiji, fiziki, biologiji ipd. Odkrijemo jih v poglavju umetnosti (arts), kar asociira na strukturno in funkcijsko enakost literature in pisanja o literaturi – to je podobno, kot če bi jezikoslovja ne znali ločevati od jezika. Sam bi svojo literarno vedo najraje uvrstil med družbene znanosti, kamor se je iz humanistike že odcepil del arheologije, zgodovine, jezikoslovja, filozofije in ženskih študij – pričakoval bi jo nekje v bližini komunikacijskih ved, informatike in knjižničnih ved, vendar za literarno znanost tam še ni nobenega mesta; revije Poetics, ki je eksponent empiričnih metod na področju literarnih raziskav, celo ne izpisuje nobeden od obstoječih citatnih indeksov.

Pred leti sem predaval o posebnem poglavju literarne vede, ki ga v slovenščini označuje bibliografsko geslo trivialna literatura in v nemščini geslo Trivialliteratur. V angleškem predavanju sem moral uporabiti besedo v citatni obliki, ker bi standardni angleški prevod popular literature hudo zakompliciral stvari: popularna literatura mi skupaj z Nemci namreč pomeni nekaj drugega kot trivialna literatura – je le eden od tipov trivialne literature, to je tisto pisanje za preprosto ljudstvo, ki ji vzgojnega poslanstva ni bilo mar in je prepoznavno po senzacionalni motiviki.

Posvečal sem se tudi zelo pogostemu žanru kmečka povest (nem. Dorfgeschichte), ki ima svoji pogostnosti primerno trdno žanrsko oznako in pod njo v knjižnicah pri nas in pri Nemcih dobimo obilo strokovne literature. Nič takega v angleščini: rural story, kakor je preveden naslov moje knjige, v geslovniku ameriških knjižnic ne obstaja. Ko sem šel gledat gesla, pod katera je bila knjiga vpisana, sem našel termin pastoralna literatura, ki je pri nas v veljavi le za starejšo, baročno literaturo, nikakor pa ne za enega najpogostejših žanrov 19. in 20. stoletja. Nemška strokovna dela o kmečki povesti se v Ameriki dobe pod oznakami kmetje v literaturi (peasants in literature) ali kmečko življenje v literaturi (farm life in literature), kar kaže na neutrjenost terminologije za enega najbolj trdoživih žanrov evropske literature. Nasprotno pri nas ne vemo, kako bi prevedli izvirni ameriški termin frontier novel.

Še en zgled težke prevedljivosti: termin ženski roman (nem. Frauenroman) za meščanski žanr 19. stoletja z žensko glavno osebo; ker ni našel nobene standardne angleške ustreznice, ga je Velemir Gjurin posrečeno prevedel v petticoat novel – terminološke teže v angleščini prevod seveda nima.

Te in podobne prevodne ter klasifikacijske težave dokazujejo, da povezave in vplivi med nacionalnimi literaturami le niso bili tako močni, kot bi to radi videli v imenu enotne zahodne civilizacije. Produkcija na slovanskem področju npr. enostavno ni znana – poglejmo samo v humanistični citatni indeks (AHCI – Arts and Humanities Citation Index) in citatni indekst družbenih ved (SSCI – Social Sciences Citation Index), ki imata sicer status univerzalne bibliografske inštitutcije, vendar sta izrazito anglocentrična: 63 % popisanih objav je iz severne Amerike, zahodna Evropa je zastopana s 24 % objav, vzhodna Evropa le s 3 % (Langendorff 1990). Slovanske literature pokriva pičlih 7 časopisov. Ob dejstvu, da so iz nekaterih časopisov izpisane celo drobne uredniške opombe, je naravnost samovoljno, da ostane velik del sveta bibliografsko nepokrit. Od slovenskih avtorjev so omenjeni le tisti, ki v angleščini in v angleških ali nemških revijah nagovarjajo neslovensko publiko. Časopisov z razpravami o slovenskem jeziku in literaturi indeks ne pozna. Zato je groteskna situacija, ko slovensko ministrstvo za znanost pogojuje višino subvencije domači literarnovedni reviji z njeno vključenostjo v humanistični indeks, čeprav ta prav nič ne ločuje med vsakodnevno publicistično literarnokritično dejavnostjo in profesionalnimi literarnovednimi razpravami. Ne poznam uradnih razlogov za tako diskriminatorno stanje v okviru imenovanih bibliografskih inštitucij, domnevam pa, da je bila svojčas poleg neprijetnega otipa in slabe kvalitete vzhodnoevropskega tiska ter različnih formalnih kriterijev kriva v glavnem ideološka podlaga vzhodne slavistike. Danes je feministično, marksistično ali drugače ideologizirana večina ameriškega humanističnega pisanja, vzhod o marksizmu še slišati noče več, kulturna ignoranca, ekskluzivizem in samozadostnost na področju humanistike pa, sklepajoč po seznamu t. i. "relevantnih revij", vključenih v citatne indekse, niso dosti drugačni kot v časih svinčenih zaves.

Do neke mere je razumljivo, če se zaradi inštitucionalne in metodološke oddaljenosti ne poznajo med seboj literarni zgodovinarji, psihologi in računalničarji, čeprav se včasih ukvarjajo z istim predmetom. Teže je razumeti, če se med seboj ne poznajo humanisti samo zato, ker pišejo v različnih jezikih. Glavni razlog za kulturno zaprtost in pomanjkanje komunikacije na področju humanistike je namreč zelo banalno neznanje jezikov in zelo šibka mednarodna inštitucionalna organiziranost humanistike. V angleško govorečem svetu so pomembni drugojezični, zlasti slovanski avtorji odkriti praviloma šele po dolgih desetletjih – pomislimo samo na usodo ruskih formalistov, Romana Ingardna, Györgya Lukácsa, Jana Muka*rovskega –, in da je ironija anahronizma še večja: najbolj popularni postanejo prav avtorji, ki jih prevajalci ali niso dobro razumeli ali pa so odmislili njihov kulturni in socialni kontekst, kot se je to zgodilo v primeru nemškega filozofa Martina Heideggerja (Fokkema 1990).

Humanistika v Ameriki nima statusa znanosti, je celo njeno nasprotje. V razmerju do rivalskih socialnih znanosti je povsod po svetu v nezavidnem defenzivnem položaju: države ji krčijo finančno podporo in humanistika mora na vsakem koraku zagotavljati, da ni sama sebi namen, ampak da je družbeno potrebna in koristna. Izhod iz zagat vidijo hermenevtiki v tem, da se v smislu Diltheyeve opozicije med duhovnozgodovinskimi in naravoslovnimi vedami zahteva za humanistiko poseben položaj v sistemu človekove vednosti, drugačen od položaja rivalskih znanosti, in posebne kriterije za njeno financiranje. Pri nas je temu predlogu sorodno popularno sklicevanje na poseben nacionalni pomen humanističnih disciplin in njihova mobilizacija pod imenom nacionalne vede. Zlasti v severni Ameriki je misel na kakršno koli odstopanje od tradicionalnih vlog tuja; od 60. let dalje zahtevajo vrnitev k starim humanističnim metodam celo od socialnih ved, češ da je prizadevanje za objektivno znanstveno spoznanje o človeških zadevah iluzorno ali celo manipulativna strategija. Literarnovedne šole (feministična, črnska, marksistična, dekonstruktivistična, lacanovska, derridajevska, novohistoricistična...) so močno ideologizirane in vidijo svojo glavno nalogo zunaj svojega predmeta: v kritiki konkurenčnih ideologij in v spreminjanju sveta.

Humanistiko je najlažje zagovarjati z aplikacijo njenega znanja v sistemu izobraževanja, kar pa zelo zožuje njen diapazon. Za popularno javnost je humanistika "nauk oz. vedenje prvenstveno kulturnega značaja", "nauk oz. literatura o človeški kulturi", "uglajeno učenjaštvo".[5] Definicije enakopravno vključujejo literarno in umetnostno kreativnost ter študij literature in umetnosti – oboje je namreč tu iz istega razloga – vzgojiti hoče kulturni okus. Humanist je tedaj nekakšen duhovit, kulturno izobražen kramljalec in pisatelj popularnih knjig, ki z znanostjo in objektivnim spoznavanjem res nima veliko skupnega. Iz te perspektive so empirične, objektivne raziskave kulturnih pojavov obtožene, da se "zapirajo v slonokoščeni stolp" znanosti zaradi znanosti same (Denley 1990). Neznanstvena vloga je sicer predvidena za humanista tudi v slovenski popularni zavesti – bil naj bi varuh in popularizator kulturnih vrednot, kulturna avtoriteta in razsojevalec v kulturnih rečeh –, vendar po mojem občutku (kako tipično neeksaktna humanistična formulacija!) to popularno pričakovanje za literarega učenjaka ni tako zelo zavezujoče in ne določa njegove pozicije tako močno kot v Ameriki. Hibridnost humanistike oz. kulturologije v Sloveniji lepo demonstrirajo tri ministrstva, iz katerih prihaja denar za njeno eksistenco: ministrstvo za šolstvo, ministrstvo za znanost in ministrstvo za kulturo.

Kvantitativne in empirične metode naj bi pomagale pri prehodu literarnih študij iz humanistike med družbene vede. Če drži napoved nemškega literarnega teoretika Siegfrieda J. Schmidta (1992), bo literarna veda v devetdesetih letih del empiričnih kulturnih študij ali pa se bo popolnoma marginalizirala; sedanjih literarnih študij namreč ni mogoče imeti za znanost – kot del nacionalnih (literarnih) zgodovin so le preveč neposredno vključene v nacionalne reprezentativne mehanizme. Da bi postale del znanosti, se je treba odpovedati trdoživemu normativnemu konceptu, ki je generator neznanstvenih vrednostnih sodb o literaturi. Dokler so literarne študije del tradicionalne humanistike, ki je tvorec nacionalne kulture, so zadolžene ustvarjanju nacionalnega literarnega kanona in potrjevanju nacionalne samobitnosti ter identitete, kar omejuje njihov spoznavni domet ter objektivnost. Empirične literarne študije ne pomenijo nikakršne odpovedi raziskavam posameznih literatur in njihovih nacionalno specifičnih funkcij – celo nasprotno: pri enotnem vatlu, s katerim se lotimo merjenja literature, nacionalno specifične dimenzije literarnega sistema jasno izstopijo. Razlika s humanistiko je v tem, da smisel in cilj empiričnih literarnih študij ni v aktivni udeležbi na nacionalni kulturni sceni, ampak na mednarodni znanstveni sceni. Namesto humanistične povezave med literarno vedo in literaturo se tu vzpostavljajo raje povezave med literarno vedo in drugimi znanostmi. Za zdaj so za empirično analizo zrele le merljive količine v literaturi, vendar razvoj kognitivnih znanosti in metod v socialnih vedah obetata v prihodnosti obvladovati tudi nekoličinske podatke.

Razlika med humanističnimi in znanstvenimi literarnimi študijami je tudi v tem, da je za prve literarnost stvar jezika in besedila, za znanost pa je literarnost v prvi vrsti kognitivni fenomen, je torej stvar človeških spoznavnih procesov. Empirične analize potrjujejo, da besedila, ki jih imamo za literaturo, beremo drugače kot neliterarna, čeprav se slučajno formalno ne razlikujejo med seboj. Naslednja razlika je v dejstvu, da je v humanistiki standardno spraševanje o lastnem smislu, skratka – izraženo z jezikom ljudstva – "filozofiranje", medtem ko socialni znanstveniki "opravljajo svoj posel", to je zbirajo in urejajo velike količine podatkov, popisujejo in katalogizirajo literarne pojave z metodami, ki so v stroki standardne, in dejstva po trdnejših pravilih tudi interpretirajo. Humanist vidi svoje poslanstvo v ohranjanju in osveževanju kulturne vednosti, znanstveniku naj bi šlo v prvi vrsti za analizo te vednosti.

Empirično literarno vedo moti staro humanistično prizadevanje, naj bi vsaka razprava predstavila popolnoma novo, svežo, drugačno interpretacijo pojavov; to je samo odmev romantičnega estetskega postulata izvirnosti, ki je naloženo literarnim besedilom, in priča o odvisnosti literarnih študij od njihovega predmeta. Nove humanistične teorije ne rastejo iz predhodnih, ampak nastajajo polemično proti predhodnim teorijam ter z novim pogledom na staro predmetnost le profilirajo eno ali drugo socialno gibanje, skupino ali šolo. Tipično humanistične definicije so zato kratke veljavnosti (Fokkema 1990). Za znanstveni pristop je bolj kot izrekanje resnic značilna empirična metoda odpravljanja napak.

V čem je lahko slovenska literatura koristna empirični literarni vedi? Njena prednost je v majhnosti in zato potencialno večji obvladljivosti. Ena temeljnih značilnosti tradicionalnih raziskav na področju humanistike je, da manipulira z nepopolnimi in nesistematično napaberkovanimi podatki, ker je bilo ob obstoječi skromni inštitucionalni organiziranosti podatke pač težko zbirati. Slovenska literatura ima za raziskovalca to dobro lastnost, da se besedila žanrskega korpusa dajo prešteti v celoti, čeprav to počne le en človek in to celo peš. Podatki, ki jih dobimo na ta način, so že precej podobni onim v naravoslovnih znanostih. Domišljam si, da ima slovenska literatura zaradi svoje številčne obvladljivosti nekakšno laboratorijsko vrednost za podobna početja v drugih, obsežnejših literaturah.

Preštevalna početja v jezikoslovju in literarni vedi običajno povezujemo z razvojem računalništva, ki olajšuje obdelavo velike količine merljivih podtakov. Računalnik res spodbuja tako vrsto raziskav, vendar vsaj za prve korake slovenske preštevalne stilistike v začetku 60. let računalniki niso nič krivi. Uporabljati so jih začeli šele v 70. in 80. letih (Scherber 1977, Poniž 1982), do tedaj pa so se besede in stavki preštevali peš (Suhadolnik in Janežič 1962/63, Suhadolnik 1974); slovenski računalničarji in jezikoslovci nastopajo skupaj od 1985 dalje v zborniku Računalniška obdelava jezikovnih podatkov. Stilistične analize so sicer jemale v pretres slovenske literarne avtorje, vendar ni mogoče reči, da bi bile del literarne vede; opravljali so jih večinoma jezikoslovci iz jezikoslovnega interesa in tja večinoma tudi sodijo – z izjemo analize avtorstva, kjer je jezik analiziran iz (literarnozgodovinskega) interesa za avtorja (Zupan 1994).

Na empiričen način so se literarnega sistema lotevale knjigotrške raziskave, z analizo bralstva in njegovih interesov ter navad, sicer pa je bilo celotno slovensko pisanje o literaturi, publicistično in akademsko, izrazito hermenevtične narave. Empiričnim raziskavam sta odprti zlasti sociološka in psihološka dimenzija literarnega sistema. Ker imajo za to primerna orodja in metode, lahko kar sociologi analizirajo produkcijo, distribucijo in konzumacijo literature (tj. avtorje in založbe, trženje, kupovanje in branje), psihologi pa literarno branje. V okviru akademske literarne vede sta preštevalnim raziskavam odprti tako literarna teorija kot literarna zgodovina. Odkar prvi namen literarne vede ni več ustvarjanje nacionalnega kanona besedil, to je selekcija "večnega" od "enodnevnega", se literarnemu zgodovinarju ni več treba ukvarjati le s posameznimi vrhunskimi deli. Danes lahko preštevamo, razvrščamo in analiziramo velike korpuse literarnih besedil, literarne kritike in drugih elementov literarnega sistema, ne da bi nas pri tem omejevala kakršna koli estetska selektivnost. V to smer so šle moje raziskave pripovedne vrste povest in žanrov kmečke ter zgodovinske povesti. Preštevanje – za tradicionalno humanistiko strašno banalno početje, pospremljeno običajno z ironičnim posmehom – se je izkazalo za koristno metodo: pomagalo mi je potrditi, popraviti, včasih pa tudi razdreti normativne šolske definicije slovenske pripovedne proze.

Sklep: S preštevalnimi (statističnimi, kvantitativnimi) in empiričnimi raziskavami postaja literarna veda metodološko sorodna socialnim znanostim, ne da bi jim postala enaka. Enaka jim postati ne more, ker znanosti ponavadi iščejo enoumne odgovore na vprašanja, literarni vedi pa se še vedno zdi dovolj in celo edino primerno, da vprašanja zgolj odpira oziroma v najboljšem primeru evidentira več alternativnih odgovorov nanja. Poenotenje je nemogoče tudi zaradi zgodovine, ki je pomembna, v zadnjem času celo paradigmatična dimenzija literarne vede in je ni mogoče obravnavati eksperimentalno tako kot druge pojave socialnih ved. Eksaktne metode v literarni vedi niso nobena grožnja naši interpretacijski aktivnosti. Preštevanja sama sicer pripeljejo do zanimivih rezultatov, ki pa so zaradi kompleksne narave, to je relativne nemerljivosti literarnega sistema sami po sebi nezadostni in so le zanesljiva osnova za provokativno, špekulativno, skratka ponovno humanistično interpretacijo.

Literatura

Peter Denley: The computer revolution and "redefining the Humanities." David S. Miall (ur.), Humanities and the Computer: New Directions. Oxford: Clarendon Preš, 1990. 13–25.

Douwe Fokkema: The study of literature. E. Zürcher idr. (ur.), The Humanities in the Nineties: A View from the Nederlands. Amsterdam: Swets in Zeitlinger, 1990. 227–56.

Ton Langendorff: Support for the humanities: Some international statistics. The Humanities in the Nineties..., 1990. 16–21.

Denis Poniž: Numerične estetike in slovenska literarna znanost. Maribor: Obzorja, 1982 (Znamenja, 67).

Računalniška obdelava jezikovnih podatkov.. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan, 1985-.

Peter Scherber: Slovar Prešernovega pesniškega jezika. Maribor: Obzorja, 1977.

Siegfried J. Schmidt: Looking back–looking ahead. Literary Studies: Trends in the Nineties = Poetics 21 (1992). 1–4.

Janez Suhadolnik: Frekvenčna analiza besedišča v Cvetju v jeseni. Slavistična revija 22 (1974). 31–40.

Janez Suhadolnik and Marija Janežič: Plasti in pogostnost leksike. Jezik in slovstvo 8 (1962/63). 45–49, 73–79.

Jure Zupan: Lahko računalnik prebira pesnike in ugotavlja njihov slog? Delo–Književni listi 21. julij 1994. 13–15.

Opombe [1]Izkušnjo o tem mi je uzavestilo zlasti bivanje v Ameriki v šolskem letu 1994/95. Podprla sta ga domača inštitucija Filozofska fakulteta s študijskim dopustom in ameriška Fulbrightova raziskovalna štipendija. Na sorodno temo sem predaval letos že na Državni univerzi v Bowling Greenu v Ohiu in na Kansaški univerzi v Lawrencu – angleško predavanje bo predvidoma objavljeno v reviji Slovene Studies.

[2]Zdi se, da bi navajanje francoskih, zlasti pa angleških zgledov razlike, ki jih hočem pokazati, prej zameglilo kot poudarilo; angleška in francoska tradicija sta vplivali na ameriško literarno vedo precej močneje kot nemška.

[3]Beseda znanost sicer zveni v slovenščini strožje od besede veda (o razliki med njima je, če se prav spomnim, nekoč pisal Janko Kos), vendar ju sam uporabljam sinonimno.

[4]Ameriške univerze npr. izdajajo leposlovne časopise, gradijo in upravljajo muzeje, galerije in gledališča, kar nikakor ni splošna evropska, kaj šele slovenska praksa.

[5]Originalno: "the branches of learning, regarded as having primarily a cultural character", "learning or literature concerned with human culture", "polite scholarship" (citati so iz različnih slovarjev).

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/humanist.html leta 1995, popravljeno febr. 2005.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco