Gradnik pravih ljubezenskih pisem nima. Kot da bi vse povedal že v ciklusu zgodnjih pesmi, ki jim je dal naslov Pisma (1914, ponatis v Padajočih zvezdah 1916 in v bibliofilski izdaji 1924) in sodijo med njegove najboljše: Živimo v času, ki pred vse postavlja varovanje in zaščito zasebnosti, zato bi se lahko komu zazdela objava zasebne korespondence nekega človeka sporno dejanje. Pojasniti mu je treba, da imajo pisateljske korespondence v naši kulturi specifičen status. Razumemo jih kot del avtorskega opusa in njihova objava je standardni del znastvenih izdaj. Včasih, ko možnosti komunikacije in objavljanja še zdaleč niso bile primerljive današnjim, se je v pisemski izmenjavi dogajal velik del znanosti, razmislekov o umetnosti, politiki in drugih pomembnih rečeh javnega življenja, zato so pisma neprecenljiv vir zgodovinskih informacij. Zbrana dela ne prinašajo samo pisem avtorjev o javnih zadevah, ampak tudi njihovo ljubezensko korespondenco. V primeru Gradnikovega pesniškega tekmeca Otona Župančiča to pomeni npr. objavo skoraj 400 pisem ljubici Berti Vajdičevi. Pisma dokumentirajo avtentičnost pesnikovega ljubezenskega čustvovanja in pomagajo razumeti ljubezenske pesmi isti naslovljenki.
Tudi Alojz Gradnik je poznan kot ljubezenski pesnik, vendar je bil, kar se tiče realnih žensk svojega življenja, izjemno gentlemanski in skrivnosten ter razen za Marijo Švalovo, ki naj bi navdihnila njegove zgodnje erotične pesmi, zlepa ni priznal, da je imel pri snovanju v glavi podobo kakšne konkretne dame, kaj šele da bi povedal njeno ime. Marja Boršnikova ga je zastonj moledovala, naj ji pove kaj več o tem. Vse kar o Gradnikovih ljubeznih vemo, vemo le iz pripovedovanja in namigov drugih ljudi. Njegov ljubljanski zdravnik Alojzij Boh je tako npr. izdal, katera gospodična je bila muza Pesmi o Maji iz leta 1944, Boršnikova in še kdo pa so vedeli tudi, kdo je bila prava naslovljenka Gradnikove najbolj čutne in eruptivne poezije iz cikla Pisma.
Gradnik pravih ljubezenskih pisem nima. Kot da bi vse povedal že v ciklusu zgodnjih pesmi, ki jim je dal naslov Pisma (1914, ponatis v Padajočih zvezdah 1916 in v bibliofilski izdaji 1924) in sodijo med njegove najboljše:
Ko šel si od mene, so bile vse vročeGradnik običajnih ljubezenskih pisem sploh ni pisal, ali pa se niso ohranila. Med 74 njegovimi naslovniki[1] je samo deset žensk, kar kaže, da je imel korespondenco za moško zadevo.
mi roke, in v drobnih še popkih iz vaz
so rože kipele. Na mizi osuti
zdaj listi ležijo. Ah, zdaj šele čuti
srce, da te ni. Zastonj te zdaj čakam.
Mraz mi je v duši in z mrzlimi prsti
tržem te liste škrlatne in plakam,
in ko stiskam vanje svoj bledi obraz,
se zdi mi, da tržem na tvoji jih krsti.
Z bližnjimi sorodniki si ni veliko dopisoval, kar je ohranjeno, pa je zanimivo za vse prej kot za razumevanje njegove poezije. Dvema sorodnicama je pisal v italijanščini: pisem nečakinji Adriani Gradnik v Milano še nismo našli, pač pa so za literarno zgodovino pomembna italijanska pisma sestrični Mariji Samer iz Trsta, ki je Gradnikove pesmi prevajala v italijanščino, jih objavljala v italijanskem časopisju in pisala o njegovem pesnjenju. Za ohranitev Gradnikovih rokopisov in pisem je v veliki meri zaslužna njegova druga žena Francka. Čeprav je med pismi njej tudi kakšno tako, ki ji ni moglo biti v veselje, ga Francka iz velikega spoštovanja do pesnikovega dela ni zavrgla.[2]
Jaro Komac
Gradnik je največ pisem napisal svojemu famulusu (po slovensko bi lahko rekli pomočniku, neformalnemu "tajniku") Jaru Komacu. Dopisovati sta si začela, ko je bil ta še študent na slavistiki leta 1949. Potem je nastopil profesorsko službo na gimnaziji v Postojni, postal ravnatelj tamkajšnje knjižnice, pozneje pa prof. in ravnatelj Poljanske gimnazije v Ljubljani. Za pesnika je raziskoval njegov rodovnik, mu uredil zbirko Primorskih sonetov 1952, pisal o njem v časopisju, mu prepisoval pesmi in pisma in snoval monografijo o njem, dokler ga ni prehitela Marja Boršnik s knjigo Pogovori s pesnikom Gradnikom leta 1954. Gradnik mu je v pismih pripovedoval o svojih pogledih na pesništvo. Vitalni in natančni profesor mi je zelo veliko pomagal z najrazličnejšimi informacijami o okoliščinah Gradnikovega ustvarjanja po drugi svetovni vojni. — Na drugem mestu med Gradnikovimi dopisovalci je spet profesor slavist Lado Smrekar, organizator kulturnega življenja v Kostanjevici na Krki, ustanovitelj tamkajšnje galerije. Tudi Lado Smrekar je pisal v časopise ob Gradnikovih jubilejih, Gradnik je rad prihajal na obiske k njegovi družini na Dolenjsko, in ko je na svet prihajal drugi Smrekarjev otrok Borut (pozneje vodja ljubljanske Opere), sta pesnik in žena celo prevzela varstvo Smrekarjevega prvorojenca Andreja (ki je pozneje postal direktor Narodne galerije v Ljubljani).
Janko Lavrin
Na tretjem mestu je spet slavist, tokrat univerzitetni profesor iz Nottinghama Janko Lavrin. Lavrin je v Angliji predaval rusko literaturo, prevajal slovenske pesnike v angleščino in pisal spremne besede k njihovim izdajam. Počitnice je preživljal v Piranu in vztrajno skrbel za promocijo Gradnikove poezije v tujini. Gradniku nikakor ni bilo vseeno, katere njegove pesmi bodo prevedene in kako, in s svojimi natančnimi napotki in zahtevami prevajalcem se zazdi laičnemu opazovalcu včasih že kar nadležen. Gradnik se je zavedal velikega pomena, ki ga imajo za njegovo delo literarni zgodovinarji slavisti, kritiki in prevajalci, in pisma njim so bila očitno važen del njegovih pesniških "službenih obveznosti": v ta "profesionalni resor" sodijo univerzitetni profesorji Ivan Prijatelj, Fran Ramovš, Marja Boršnik, Anton Slodnjak, Fran Ilešič, Bruno Calvi, bibliografa Janko Šlebinger in Marijan Brecelj, profesorji Andrej Budal, Vinko Gaberski, Mirko Pretnar, France Pibernik, Pavle Merku, Lado Smrekar, uredniki Jaro Komac, Kajetan Kovič, Filip Kumbatovič Kalan, kritiki Josip Vidmar, Božidar Borko itd.
Serijo slavistov na lestvici dopisovalcev najprej prekine rojak Ludvik Zorzut. Zorzut je pisal o Gradnikovi poeziji v časnikih in časopisih in mu posvetil dve pesmi: Pesniku – rojaku Alojzu Gradniku in Smrt je zaorala na medanski njivi; obe sta bili objavljeni v Planinskem vestniku.
Smrekarjev Župančič
Naslednje mesto med dopisovalci si delita Oton Župančič in Marja Boršnikova. Z Župančičem si je Gradnik dopisoval med leti 1913 in 1921. Bil je Gradnikova neposredna pesniška konkurenca in če bi spraševali ljudi danes, kdo od njiju je večji in boljši, bi še vedno pol Slovencev glasovalo za Župančiča, druga polovica pa za Gradnika. Natančneje: za Gradnika glasujejo skoraj brez izjeme Primorci. Župančič je bil štiri leta starejši in Gradnik poroča, s kakšnim strahom in spoštovanjem ga je prvič obiskal; Župančič je bil že slaven pesnik, Gradnik pa začetnik. Župančič mu je pomagal vstopiti na slovensko pesniško sceno, izdati prvo knjigo Padajoče zvezde 1916. leta, se lotiti prvih prevodov, popravljal mu je pesniški izraz, napisal je prvo tehtno pozitivno kritiko prve zbirke, bil je skratka njegov pesniški vodnik. V zameno je Gradnik skrbel za primorske naročnike osrednjega slovenskega literarnega časopisa Ljubljanski zvon, ki ga je tedaj urejal Župančič.
Tu se je med pesnikoma najprej zakresalo, ko je Gradnik začel Župančiča poučevati, kako drugače si sam predstavlja uspešno urednikovanje Ljubljanskega zvona, Župančič pa mu je v odgovoru dal zelo odločno vedeti, da se poljudnim pričakovanjem nekompetentnih bralcev pač ne bo pustil voditi in da raje izdaja dober kot pa všečen časopis. Razlog za nesporazum pa ni tičal v tem, kar sta imela moža na jeziku, ampak v tem, kar je med njima ostalo zamolčano. Korespondenca dokumentira, da je Župančič leta 1916 naročil Gradniku prevajanje "heroične komedije v petih dejanjih" Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac in ga priganjal, dokler ga ni dokončal. Ko pa ga je končno prejel, mu piše:
"O Cyranu ti sedaj še ne morem pisati poštenega mnenja, ker sem ga nahitro pregledal, a nimam še izvirnika pri roki. Zdi se mi pa, – po prvem vtisku seveda – da ni v njem one prave, one na vse strani štrleče epigramatičnosti, kakor v originalu. Kako da si prelil aleksandrinec na premnogih mestih v nibelunško kitico? Akrobatu si vsilil berglje! Zakaj Rostand je pravzaprav res bolj akrobat nego pesnik. Ti pa si samo pesnik, zato se ti je mogoče ponesrečil. A kakor sem rekel, to še ni moja definitivna sodba, zato jo sprejmi cum grano salis in si ne delaj prehudih skrbi."Gradnikove skrbi so bile vendarle upravičene, saj se je s prevodom nezadovoljni Župančič potem prevajanja lotil sam in knjigo leta 1923 tudi sam izdal. V Gradnikovi zapuščini ni ohranjena niti v rokopisni obliki, tako da njegovega in objavljenega Župančičevega prevoda ni mogoče primerjati. Prav gotovo je ta nesporazum kriv, da pesnika naprej nista gojila prisrčnih odnosov in tudi dopisovala si nista več. Gradnikove pesniške beležke pričajo, da se je v času, ko sta se še razumela, Župančiča trudil prevajati v nemščino, Župančič pa mu je poklonil in s posvetilom opremil bibliofilski izvod svoje Dume.
Med anekdotične pisemske podrobnosti, ki precej popravljajo stereotipno podobo o teh naših "nepraktičnih pesnikih", sodi Gradnikovo pismo Župančiču leta 1913, pred prvo svetovno vojno, v katerem ga vabi v Gorico na polet z avionom, češ da je tu neki oficir z novimi "aparati", ki jih velja preizkusiti, in da je bil on ta teden že dvakrat v zraku. Gradnik in Župančič sta se šla tega športa v časih, ko je bilo letenje z avionom še hudo tvegano. Gradnik je bil v športnem smislu avantgarden še pri smučanju. Bil je prvi goriški smučar, hodil je smučat v Bohinj, presmučal vse hribe okrog Cerknega, v Kranjsko Goro, na Korensko sedlo, na Ribniško Pohorje in je najbrž prvi slovenski pesnik smučar in prvi s pesmimi s smučarsko tematiko (Smučarjeva jutranja molitev, Smučarska); Gradnika je kot smučarja portretiral slikar Saša Šantel.
Saša Šantel, Literatura na smučeh
Kljub temu, da si pesnika že dolgo nista bila več blizu, je vojna poskrbela za obnovitev stikov. Župančičeva žena Ani se je tedaj na Gradnika dvakrat obrnila za posredništvo pri reševanju sina, ki je bil zaprt kot talec – Gradnika so očitno povezovali z italijansko okupacijsko oblastjo.
Proti koncu druge svetovne vojne je Gradnika doletelo še eno veliko razočaranje v zvezi z Župančičem. V krogu ljubljanskih književnikov se je tedaj oblikoval dogovor, da prav Gradnik pozdravi osvoboditev izpod okupacije. Zavzeto se je lotil dela in sestavil obsežno petdelno pesnitev Spev svobode, vendar nazadnje ni bilo nikogar, ki bi prišel ponjo. Z balkona ljubljanske univerze je svoj pesniški pozdrav Osvoboditeljem prebral – Oton Župančič. Gradnikovo pesnitev – roko na srce: to predolgo in naporno besedilo ne nudi velikega bralskega užitka – je leta 1978 "po zaslugi ugledne osebnosti iz Ljubljane" objavila tržaška Mladika, kot da gre za zamolčani rokopis, čeprav je bila objavljena že leta 1949 v časopisu Svoboda in leta 1961 v Borcu ponatisnjena.
Četudi je Župančič Gradnikov pesniški nastop javno zelo pozitivno ocenil, je bil zasebno do njega kritičen: "Gradnik je bolj uživač nego tvorec. On sprejema, a brez energije, pasivno, leno. Njegovi lastni ritmi so leni, počasni, zaspani. Celo v uživanju len in zaspan. Medla duša." Pesnika sta tekmovala v obdelavi istih motivov, npr. s prevajanjem Villona in z otroškimi verzi. Gradniku Župančičevo privatno mnenje gotovo ni ostalo neznano, sicer se v njegovi zapuščini ne bi ohranila serija zabavljic na račun pesniškega konkurenta. Naslednjo je zapial v spominsko knjigo Ladu Smrekarju tik pod Župančičeve verzificirane moralične napotke lastniku knjige:
Ni tako, a prav bi bílo,V konceptu je po pričevanju naslovljenca namesto Janez (kakor je Gradnik menda pravil tekmecu iz Bele Krajine) stalo Župančič; epigrama kljub pozneje prikriti identiteti apostrofiranega nikoli ni upal objaviti. Prav tako je v rokopisu ostalo še troje gnevnih pesmic na rivalov račun, za zgled naj bo le prva med njimi:
da bi Janez Moralist,
ki prodaja drugim milo,
sam, pred drugimi, bil čist.
"Tja bomo našli pot ..." Pred sto je leti
jo pesnik, videc – ne oslè kot ti – zagledal.
O če bi mogel danes Prešeren oživeti:
prokleto, Oto, bi ti jih povedal!
Marja Boršnik
Svetlo pisemsko poglavje v Gradnikovem življenju je bila Marja Boršnik. Z njo si je dopisoval samo med leti 1953 in 1955, ko je pripravljala knjigo pogovorov z njim. Nikogar ne poznam med njegovimi korespondenti in sogovorniki, ki bi se mu Gradnik tako odprl, kot se je prav Boršnikovi, in ji v Pogovorih razlagal stvari, ki se še danes zdijo nenavadne in težko združljive z našo podobo resnobnega in celo mrkega pesnika, npr. precej opolzke anekdote iz časov, ko je kot študent na Dunaju namesto dolgočasnih predavanj na pravu iz radovednosti raje hodil na predavanja na klinko za spolne bolezni in na predavanja iz sodne medicine. Boršnikova je bila bistra in samozavestna in ves čas je bil v nekakšni zadregi pred njenim znanjem in intelektualno ostrino. Nazorsko sta si bila zelo vsaksebi, pa vendar ji je z osebno toplino in naturno poštenostjo uspelo prepričati pesnika, tako da je naravnost ganljivo skozi korespondenco spremljati, kako otročje razigran se je Gradnik z ženo odpravljal na obisk k dragi gospe Marji na Drulovko pri Kranju in kako mu niso in niso šli iz spomina prijetni trenutki, ki so jih v veseli družbi preživeli na njenem vrtu. Mogoče ga je privlačila prav njena vitalnost: Boršnikova se je leta 1953 h Gradnikovim v Novo vas pri Begunjah, kjer je preživljal počitnice in si je pozneje zgradil vikend, namreč pripeljala kar z motorjem!Naslednja dva korespondenta sta bila njegova stanovska kolega, urednik Ljubljanskega zvona Fran Zbašnik in advokat Anton Novačan. Zbašnik je med leti 1903 in 1909 Gradniku objavil 30 pesmi, več kot predhodni urednik Anton Aškerc leto prej (14) in več kot za njim Janko Šlebinger (v sedmih letih samo 5 pesmi) in Oton Župančič; slednji je od Gradnika pričakoval v glavnem le prevode. Kratek stik Gradnika z osrednjim slovenskim literarnim časopisom se je vlekel še naprej, o čemer priča konfliktna korespondenca z urednikom Jušem Kozakom v sezoni 1939/40 in pa dejstvo, da Gradnik svojih pesmi tam od leta 1934 dalje, ko je uredništvo nastopil Anton Ocvirk, ni več objavljal.
Anton Novačan je ena najslikovitejših postav v slovenski književnosti: silak (celo nasilnik), bohem, popotnik, disident. Z Gradnikom sta se šla, tako je razbrati iz pisem, celo nepremičninske trgovine, zaradi nerealno visoke cene, ki jo je zahteval Novačan za hišico blizu Celja, očitno brez uspeha. Pomembnejši pa je Novačan kot priča Gradnikovemu postopanju proti komunističnim obsojencem v Kikindi leta 1930. Gradnik je bil tedaj pri sodišču za zaščito države zasliševalec obtožencev, med katerimi so bili tudi slovenski pesniki, Novačan pa njihov odvetnik. Gradniku so njegovo vlogo v procesu hudo zamerili, zlasti pesnik Mile Klopčič, češ da je bil posebej strog prav do slovenskih obtožencev, in Gradnik se je čutil dolžnega v obrambo svojega ravnanja od Novačana in drugih vpletenih izprositi ustrezna pričevanja. Da ne bo nesporazuma: to se je dogajalo že leta 1940, ne šele v času t. i. povojne komunistične diktature.
Anton Novačan
Pismo Antonu Novačanu
Gradnik je bil gospod in je v pismih uporabljal tikanje le redko. Ti je zapisal (seveda obvezno z veliko začetnico) le v razmerju do sorodnikov in otrok ter do kolegov iz iste generacije (to so bili pisatelji Oton Župančič, Anton Novačan, Fran Albreht, Alojz Kraigher, goriški prijatelj in stanovski kolega Karel Podgornik, Franc Spiller-Muys, ki je bil boter in varuh njegovemu sinu Sergeju, gotovo po vojni tudi Božidar Jakac, ki je bil najboljši družinski prijatelj). Začuda se je tikal s 30 let starejšim županom Ivanom Hribarjem, ki je leta 1941 ob vkorakanju Nemcev v Ljubljano napravil samomor, ovit z jugoslovansko zastavo. S Slodnjakom se je začel tikati šele na koncu svojega življenja. S prijateljem Ludvikom Zorzutom, ki se je rodil v isti hiši, pa kljub veliki količini pisem nikoli.
Povejmo za konec še to, da je marsikomu od pisemskih naslovljencev Gradnik posvetil tudi priložnostno pesem: Komacu in Smrekarju, Boršnikovi, Župančiču, Albrehtu, Šlebingerju, Debeljaku, Nuši Lobnikar itd. In dodajmo še to, da potihem še vedno čakamo na najdbo izgubljenih ali založenih Gradnikovih pisem, npr. Antonu Aškercu, Francetu Bevku, Antonu Slodnjaku, Mirku Pretnarju, Bartolomeu Calviju, italijanski pisateljici Adi Negri (ohranjeni so samo njeni prijazni odgovori Gradniku), Branku in Vidi Rudolf, Stanislavu Župiću, Mari Samsa, Milanu Puglju ...
[2] Večji del Gradnikove korespondence hrani Rokopisni oddelek v NUK-u pod signaturo Ms 1398.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco