Gradnikovi jugoslovanski stiki

Peta in zadnja knjiga Zbranega dela Alojza Gradnika, ki ga sva ga s Tonetom Pretnarjem začela urejati leta 1983, prinaša pesnikova pisma, intervju z Marjo Boršnikovo in bibliografijo njegovih prevodov. Hrvaški naslovniki so bili Fran Ilešič, Rikard Katalinić Jeretov in Vladimir Nazor, del hrvaške korespondence pa je izgubljen (družina Batagelj iz Opatije, prevajalec Dubravko Ivančan, Slovenski dom v Zagrebu, antropozof Slavko Župić). Gradnikovi prevodi iz hrvaške in srbske književnosti obsegajo knjigo srbskih in knjigo hrvaških novel, več knjig Jovana Jovanovića-Zmaja, Vuka Stefanovića Karadžića in srbskih narodnih pripovedk, Branka Radičevića, Branka Ćopića, Silvija Strahimira Kranjčevića, Njegošev Gorski venec, dve Nazorjevi drami in Mažuranićevo Smrt Smail age Čengijića. V periodiki so ostali prevodi Dobriše Cesarića, Milana Ćurćina, Mileta Jakšića, Jureta Jurića, Petra Kočića, Miroslava Krleže, Zdenke Markovićeve, Branislava Nušića, Alekse Šantića, Antuna Branka Šimića, Dragutina Tadijanovića, Tina Ujevića, Filipa Višnjića in ljudskih pesmi jugoslovanskih narodov.

Alojz Gradnik je bil, tako kot je bilo to značilno za intelektualce njegove generacije, še posebej pa za tiste z roba nacionalno ogroženega prostora, prepričan Jugoslovan in "srbofil". Po razpadu Avstro-Ogrske je emigriral iz rodnih krajev, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Italiji, v Jugoslavijo in si kot pravni strokovnjak priskrbel službo na zunanjem ministrstvu v Beogradu (1920–22). Imel je status vicekonzula ("attaché au ministère des affairs etrangères"), vendar je zaradi šikan nadrejenih in brezdelnih kolegov v Pašićevi vladi, odtegnitve plače in zaradi bolezni mesto razočaran zapustil. V Beograd se je vrnil še enkrat kot sodnik vrhovnega sodišča za zaščito države ("sem tu v Beogradu pri 'Krvavi rihti'") leta 1929 in 1930 in se v tej vlogi grdo zameril tako politični levici kot desnici: levici zato, ker je bil preiskovalec v procesu v Veliki Kikindi proti avtorjem antologije socialne lirike z naslovom Knjiga drugova, med katerimi je bilo precej Slovencev, ki so jim očitali protidržavno delovanje, desnici pa zato, ker je potrdil visoke zaporne in tudi smrtne kazni ustaškim teroristom. V letih med 1936 in 1941 je bil sodnik Stola sedmorice v Zagrebu, kasacijskega sodišča, ki je bilo najvišja sodna inštanca prve Jugoslavije. O življenju v Beogradu in Zagrebu je natanko poročal Marji Boršnik, ki je 1954. leta z njim napravila intervju in ga objavila v reviji Nova obzorja in v knjižni obliki pod naslovom Pogovori s pesnikom Gradnikom.

V Beogradu se je Gradnik osebno seznanil s književniki Branislavom Nušićem, Simo Pandurovićem, Veljkom Petrovićem, Desanko Maksimović, Milanom Ćurčinom. V njegovem ministrstvu je bil tudi Ivo Andrić, ki se je živo zanimal za položaj in usodo primorskih Slovencev pod Italijo. Z Milanom Rakićem, ki je delal prav tam, se ni seznanil, pač pa s hrvaškima pesnikoma Gustavom Krklecem in Tinom Ujevićem, vendar z vsemi bolj bežno. Beograjski literati niso imeli ne društva ne lokala, kjer bi se shajali. Z Ujevićem se je večkrat srečal v kavarni Moskva, kjer je bil ta stalen gost. Spominja se, da je bil "kaj nemarno oblečen, pravi bohem, in je živel povsem svojsko življenje". Nekajkrat je bil na obisku pri Nušiću, ki je sicer imel lepo vilo ob Donavi, vendar je raje pisal v miniaturni sobici v hiši nekega svojega prijatelja: "Kadar sem prišel tja k njemu, sem ga zmerom našel pri pisanju." Nušić je bil humorist tudi v osebnih stikih, o literaturi nista govorila, se je pa zelo zanimal za Slovence. Slovencem je bila naklonjena tudi Desanka Maksimović, ki se Gradniku ni zdela zanimiva kot ženska, ampak kot človeško prisrčno in izredno ljubeznivo bitje. Čisto drugačna je bila pisateljica Izidora Sekulić, ki je ni ohranil v najlepšem spominu.

Prebiral je Jovana Dučića, Alekso Šantića, Vojislava Ilića, Simo Pandurovića, Vladislava Petković Disa, Lazo K. Lazarevića, Petra Kočića, Radoja Domanovića, Nušića, Svetozarja Ćorovića, Borisava Stankovića. Začel je prevajati Šantića, ki mu je najbolj ugajal, Zmajeve otroške in ljubezenske pesmi; prevod njegove zbirke Djulići uveoci je po prihodu v Ljubljano izgubil. Z Dučićem se je osebno seznanil šele pozneje, na kongresu PEN-kluba v Budimpešti, kjer je bil Dučić takrat v veleposlaništvu. Leta 1934 ga je srečal v konuzularni službi v Rimu in kosil z njim. Zdel se mu je izredno vljuden in uglajen in je spominjal na dubrovniške patricije iz njegovih sonetov, čeprav je bil iz čisto navadne družine iz Mostarja.

Drugič je bil Gradnik v Beogradu v času nastopa nadrealistov, vendar ni imel z njimi nič. Ni mu bilo všeč njihovo modno zgledovanje po Parizu in blagroval je Slovence, ki jim je bil nadrealizem na srečo prihranjen. Osebno se je seznanil samo z Desimirjem Blagojevićem iz te skupine, mimo nje pa z Draganom Aleksićem in Radem Draincem; slednji je dvigal precej prahu z vsebinsko drznimi in izzivalnimi verzi v prostem ritmu, ki jih je mladina na recitacijskih večerih sprejemala z navdušenim ploskanjem. Na enega teh večerov je bil povabljen tudi Gradnik, a ni imel občutka, da ga je občinstvo kaj dosti razumelo.

V zagrebški bolnici na Šalati je bil leta 1935 zaradi katarja čelne votline operiran na sinusih. Operiral ga je doktor Branimir Gušić, asistent doktorja Anteja Šercerja (oba sta bila znana hrvaška otolaringologa). Bolnega so nadrejeni, ki so bili do njega sovražno razpoloženi, službeno prestavili iz Ljubljane v Split, vendar je zaprosil za bolezenski dopust, bil avgusta 1936 postavljen za sodnika Stola sedmorice v Zagrebu in se preselil tja.

Političnim činiteljem, ki so imeli tedaj usodo Slovenije v rokah, je bilo očividno mnogo do tega, da ne bom sodnik na slovenskem oddelku Stola sedmorice. Zato so izposlovali moje imenovanje k hrvatskemu oddelku. Kljub temu, da po svoji narodnosti nisem spadal tja in sem – dasiravno nehote – tako rekoč odjedal mesto hrvatskemu sodniku, so me moji novi tovariši, Hrvatje in Srbi, sprejeli s pravo tovariško prisrčnostjo, ki je ostala neskaljena do konca moje službe v Zagrebu.

Delo, ki smo ga morali opravljati, je bilo ogromno. Prideljen civilnemu senatu sem imel opravka le s civilnimi pravdami. Seje so bile le enkrat na teden in le tedaj smo prihajali na sodišče. Seveda peš in ne kakor sodniki Stola sedmorice pred prvo svetovno vojno v dvovprežni kočiji. To mi je pravila stara gospa iz stare zagrebške, nekoč imenitne rodbine, dodavši: "Ja, to je bila visoka gospoda: presvitli, prvi za banom." Naslov 'Presvitli' nam je ostal, ker tako so nas še vedno nagovarjali 'služitelji', ki so nam prinašali spise na stanovanje in jih dan pred sejo odnašali.

Ilešiča je spraševal, če obstaja "kakšna kratka diferencijalna slovnica za slov.-hrvaški jezik tj. za Srbohrvate, ki se hočejo učiti slovenščine" in "ali imamo kakšen hrvaško-slov. 'Rečnik'" Oboje je potreboval za regenta Aleksandra Karađorđevića, preden je ta avgusta 1922 postal kralj. Želel je nekaj podobnega, kot je bila leta 1879 pri Matici slovenski izšla Hrvatska slovnica za Slovence, ki jo je sestavil Franjo Marn, in Rječnik hrvatsko-slovenski, ki ga je "za slovenske svoje članove" izdala Matica Hrvatska (2. izdaja 1895). Gradnik je svoja jugoslovanska čustva izražal tudi z verzi in s članstvom v komisiji za postavitev spomenika Aleksandru I.

Po izidu zbirke Svetle samote je Gradnik Ilešiča neženirano na dopisnici prosil za oceno knjige. Ilešič mu je željo izpolnil v zagrebških Novostih 24. 3. 1933. Sicer pa je o Gradniku pisal že precej prej: 1913. je v Slovanu ocenil njegov prevod Sema Benellija Ljubezen treh kraljev: Tragičen poem v treh dejanjih, ki jo je izdal Gradnik v samozaložbi v Gorici.

Gradnik si je nadvse podjetno želel ocen tudi zunaj slovenskega recepcijskega kroga. O tem priča pismo hrvaškemu pesniku Istre Rikardu Kataliniću Jeretovu (1869 Voloska – 1954 Split) konec decembra 1932 v Split, ko ga v imenu založbe prosi za recenzijo: "molim Vas, da napišete jednu recenziju za 'Novu Dobu' ili koji drugi list, pa Vas molim i to, da mi pošaljete jedan primerak dotičnog lista." V splitskem časopisu Novo doba je nepodpisano poročilo o Svetlih samotah izšlo 8. 3. 1933. S slovensko literaturo se je Katalinić najbrž seznanil med 1. svetovno vojno v Ljubljani, kjer je bil vojak.

Gotovo je bil najpomembnejši Gradnikov hrvaški korespondent Vladimir Nazor (1876–1949), po 2. svetovni vojni prvi predsednik hrvaške skupščine. Leta 1916 je Gradnik poročal Župančiču, da želi Nazor oceniti njegove Padajoče zvezde v Savremeniku, in ga prosi, naj mu založnik pošlje recenzijski izvod. Nazor pa ni napisal ocene, ampak pesem o Padajočih zvezdah; izšla je v tretjem delu njegove Lirike leta 1918:

... Ljubav ih je maknula
S visine plave; ljubav ih je užgala,
Da svojim sjajem poslednjim
Toj tuzi našoj vedre staze pokažu,
Po kojim će se u dan sreće dignuti
Zvijezde nove, zvijezde – što ih čekamo.
  (Zvijezde, koje padaju. A. Gradniku,
  autoru zbirke 'Padajoče zvezde'.)

Nazor je pozneje stanoval v lastni vili v Gregorjančevi ulici daleč od središča mesta in za razliko od Gradnika ni hodil na daljše sprehode. Vila je stala visoko na griču s prekrasnim razgledom, gospodinjila mu je sestra. V delovni sobi je imel na več policah skrbno urejene rokopise. Gradnika, ki je nekaj dal na meščanski standard življenja in bil zelo zainteresiran za umetnost, je presenetilo, da se je Nazor zadovoljil s cenenim in zastarelim pohištvom in da ni imel v svojih sobah niti ene izvirne slike kakega priznanega hrvaškega slikarja, ampak kičaste reprodukcije, značilne za vaške gostilne. O Nazorjevem odnosu do slovenske književnosti pravi:

Kolikor sem mogel dognati, se Nazor ni zanimal kdo ve kaj za našo književnost, morda zato, ker mu je razumevanje našega jezika delalo precejšnje težave. Vedel je nekaj o Aškercu in Cankarju, a ne mnogo. Poznal pa je in zelo cenil Župančiča in ga je nekaj iz Cicibana prevedel za neko čitanko. Ko sem nekoč videl, da Prešerna prav malo, pravzaprav nič ne pozna, sem mu prinesel svojo knjigo Prešernovih poezij. Čez nekaj časa mi jo je vrnil s sodbo, ki me je zelo zaprepastila. Če se dobro spominjam, je ob neki priložnosti po zadnji vojni to svojo čudno sodbo o Prešernu popravil.

1948 je Gradnik Nazorju sporočil, da je prevedel njegovi dve drami Rdečko kapico (Crvenkapica) in Pepelko (Pepeljuga), ki sta izšli leto prej v 6. knjigi Djela Vladimira Nazora v uredništvu Antuna Barca, in ga prosil za dovoljenje za objavo: "[P]a Vas u smislu zakona o tisku molim za dozvolu, da se ti prevodi objave u štampi Mladinske založbe." Pepelka je bila uprizorjena 1950 v Šentjakobskem gledališču, objavljena pa ni bila, v rokopisu je ostala tudi Rdeča kapica.

Mogoče lahko med hrvaške vplive prištejemo tudi Rudolfa Steinerja (1861–1925), teozofa, ezoterika, utemeljitelja waldorfske vzgoje, pisatelja in literarnega zgodovinarja, ki je bil rojen na Hrvaškem. Z njegovo antropozofijo ga je seznanil v Beogradu leta 1920 hrvaški zdravnik Slavko (Stanislav) Župić (1897–1973), predsednik antropozofskega društva, ki je imel na predavanjih, ki se jih je redno udeleževal tudi Gradnik, vedno polno poslušalcev. Gradnik se je natančneje posvetil antropozofiji v 30. letih, ko sta oba z Župićem živela v Zagrebu. Prebral je nekaj Steinerjevih brošur in knjig, vendar se za nauk ni čisto ogrel, čeprav je najti sledi te filozofije v Večnih studencih, pač zaradi panteizma, preko katerega je Gradnik soroden tudi Nazorju. Župić je bil razgledan po vseh področjih umetnosti in je avtor serije študij o Nazorju in o Steinerjevi filozofiji. Gradnik je Župiću posvetil pesem, o dolgoletnih prijateljskih stikih priča 22 pisem Klare in Slavka Župića v njegovi zapuščini, nič pa ni znano o morebitnih Gradnikovih pismih v Župićevi zapuščini.

Ivan Goran Kovačić (1913–43), ki je o Gradnikovi zbirki Zlate lestve pisal leta 1940 v Novostih, je Gradnika večkrat obiskal na domu. Gradnik se je spominjal Kovačićeve vedrine, živahnosti, smeha in njegovih duhovitih domislic: "Bil je mlad, krepak, zdrav, čeden po obrazu in postavi, vihrav v kretnjah in mislih. Za moje delo se je zelo zanimal in ga je tudi prevajal v hrvaščino. Ne bom govoril, kako mi je bilo hudo, ko sem zvedel za njegov žalostni konec." Med vojno so ga ubili četniki in njegov grob ni poznan.

Prijetno družbo je našel Gradnik v ljubeznivo odrezavem literarnem zgodovinarju profesorju Antunu Barcu (1894–1955; ohranjena so tri njegova pisma Gradniku med leti 1948–53), ki ga je osvojil s "plemenito pojavo, z zadržano mirnostjo in tehtno preudarno besedo" ter z elegantnim slogom. Sicer je Gradnik živel v Zagrebu več ali manj osamljen in predan pisanju.

Razburljivo je bilo Gradnikovo slovo od Zagreba. Že prva leta bivanja v Zagrebu je opazil, kako je "meščanski sloj močno podminiran z ustaško propagando". Vedel je, da bi polom Jugoslavije imel za neizogibno posledico ustaško oblast na Hrvaškem, česar se je bal, ker je leta 1930 kot preiskovalni sodnik Državnega sodišča za zaščito države v Zagrebu vodil preiskavo proti večji skupini ustaških teroristov, ki so v Zagrebu ubili lastnika dnevnika Novosti Josipa Šlegla in izvršili še druga teroristična dejanja z bombami, podtaknjenimi v železniške vagone in javna poslopja. Zaprosil je za premestitev k Vrhovnemu sodišču, ki se je 1939 preselilo iz Zagreba v Ljubljano in se z vrhovnim javnim tožilcem Hrvatom Milanovićem dogovoril za menjavo službenih mest. Dekret za premestitev je minister za pravosodje Laza Marković že podpisal, vendar je zaradi nasprotovanja Gradnikovih klerikalnih ljubljanskih političnih nasprotnikov Antona Korošca in Janeza E. Kreka obtičal v Zagrebu. Ko so Nemci vkorakali v Zagreb, je bil

priča ostudnemu prizoru, ko so zagrebške gospe in gospodične kakor nore objemale in poljubljale nemške tankiste in posipale nje in njih tanke s cvetjem, medtem ko so nemški vojaki z nasajenimi bajoneti gnali preko istega trga in mimo teh zagrebških lajder vse raztrgane, blatne in sestradane naše vojake, zajete na fronti tam nekje pri Koprivnici.

Ker je novi ustaški režim takoj ukazal zapreti vse tiste sodnike in javne tožilce, ki so sodelovali v procesu proti ustašem, je aretacijo pričakoval tudi Gradnik. Minila pa sta dva dolga mučna meseca, preden se je policija pojavila na njegovih vratih. Vtaknili so ga v celico, polno židovskih trgovcev in intelektualcev, ki so ga "z največjo vljudnostjo sprejeli medse". Skoraj vsi so ležali na tleh, njemu pa je priletni bivši ban Mihajlović odstopil polovico svojega lesenega ležišča. Že naslednje jutro so ga brez zaslišanja odpeljali v nabito polno razpravno dvorano. Obtožili so ga, da je zapornike zasliševal s pištolo in jih pretepal. Nobena od prič ni potrdila obtožb, zato se je že skoraj oddahnil, tedaj pa je med pričami nastopil edini intelektualec med ustaši, bivši tajnik Hrvatske matice in kasnejši minister prosvete v ustaški vladi dr. Mile Starčević, in mu očital izjavo, da je dr. Pavelić prodal Dalmacijo Italijanom. To bi pomenilo narodno izdajo in smrtno kazen. Po nekaj dnevih premora (medtem je del časa bival v umazani celici s kriminalci) je pričal njegov pravniški kolega, "doglavnik" dr. Mile Budak, ki je bil leta 1930 zagovornik enega od tedanjih obtožencev, v policijski preiskavi pa je bil tudi on med aretiranci. Gradniku je očital samo, da je vodil preiskavo s pretirano in nepotrebno natančnostjo. Gradnik je ugovarjal, češ da za tako postopanje zasluži priznanje, ne pa grajo:

Vi [...] ste vložili na državno tožišče pritožbo, da je policija že davno prekoračila po zakonu določeni ji osemdnevni rok za preiskavo, in ste zahtevali, da se vsi aretiranci izročijo sodišču, glede sebe pa ste predlagali, da vas kot nekrivega izpuste iz zapora. Jaz sem izročil vašo vlogo predsedniku državnega sodišča s predlogom, da se vaši pritožbi ugodi. Ker se predsednik ni hotel pridružiti mojemu mnenju in, kar se tiče vas, predlogu, da se postopanje proti vam sploh ustavi, sem vso zadevo predložil plenarni seji državnega sodišča, ki je odobrila moje stališče in odredila, da se po mojem predlogu dr. Budak izpusti, ostali pa odvedejo v sodne zapore. Tako ste bili samo zaradi moje natančnosti izpuščeni iz zapora, ki bi bil sicer lahko trajal še celo leto.

Budak je tej sodbi pritrdil: "Istina, sećam se. Onda znate, šta? [...] ja ću za vas sve učiniti, da vas odavde odvedem!" Naslednje jutro sta ga dva detektiva v avtomobilu prepeljala čez državno mejo prav do Metlike na vlak za Ljubljano.

V Ljubljani pa težav še ni bilo konec. Govorilo se je, da ga je rešil iz ustaške ječe sam Mussolini, ker naj bi mu poslal svojo antologijo Italijanske lirike, ki je izšla jeseni 1940 in vzbudila mnogo zanimanja tudi v Zagrebu. Vladimir Nazor je nanjo opozoril tedanjega ravnatelja italijanskega inštituta,ta pa jo je najbrž po uradni dolžnosti poslal na italijanski konzulat. Drugo opravljivo govorico, češ da je bil izpuščen iz ustaške ječe po posredovanju pisateljice Ade Negri, je zakrivil italijanski slavist Umberto Urbani.

Po drugi svetovni vojni je bil Gradnik v pogostejših pisemskih stikih z rodbino Batagelj, ki je živela v Matuljih, Opatiji in Voloski. Nino Batagelj si je kot slovenski pisatelj, živeč na Hrvaškem, zaman prizadeval za članstvo v Društvu slovenskih pisateljev. Iz zdravstvenih razlogov so Batageljevi letovali pri Gradnikovih v Novi vasi in Gradnik jim je pomagal s svojimi zdravniškimi zvezami. Tone Batagelj iz Matuljev nad Opatijo je eden od Gradnikovih korespondentov iz 40. let. Objavljal je v goriški Mladiki in v tržaških Razgledih. S pesnikom sta razpravljala o literarnih rečeh in pošiljal mu je istrske narodne pesmi. Primorski pesnik Danilo Lokar, ki je bil za posrednika pri tej korespondenci, je bil skeptičen glede njihovega morebitnega izida, Francetu Bevku pa so bile pesmi menda všeč. Gradnikovega dela korespondence Batageljem žal ni bilo mogoče najti.

Neznan je tudi Gradnikov del korespondence s hrvaškim pesnikom in prevajalecem Dubravkom Ivančanom (1931–82), ohranjeno je le 24 Ivančanovih pisem iz let 1975–60 in 19 njegovih prevodov v Gradnikovi zapuščini. Gradniku je pisal iz Pariza, kjer je bil na podiplomskem študiju.

Ob prevajanju hrvaške literature se je Gradnik seznanil s slovenskim literarnim zgodovinarjem Antonom Slodnjakom (1899–1983). 7. januarja 1949 mu piše, da je pred dvema mesecema začel "na pobudo svojega dobrega znanca, književnika Dragotina Tadijanovića, prevajati pesmi Silvija Kranjčevića" (1865–1908), in mu navede 14 pesmi, ki jih je dotlej prevedel. Slodnjak, ki je bil 1947–50 profesor na univerzi v Zagrebu, je bil predviden za urednika zbirke Kranjčevićeve lirike, ki jo je pripravljala Državna založba. Gradnik se mu je takole najavil na obisk: "Verjetno je, da bom 15. t. m. (sobota) v Zagrebu kjer se moram sestati s prof. Baracem zaradi predgovora, ki ga bo napisal za moj prevod 'Smrti Smail age'. Če mi bo dopuščal čas, bi se rad sestal tudi z Vami in zato Vas prosim, da bi mi sporočili ali bi Vas mogel obiskati, kje in ob kateri uri."

Gradnikov prevod Mažuranićeve Smrti Smail age Čengijića (1951) je bil z Barčevo spremno besedo res hitro zunaj, s Kranjčevićem pa so bile težave. Pogodbo za izdajo pesmi je namreč decembra 1950 podpisal s Slovensko matico, ki je prevajalcu že nakazala del honorarja in pesmi oddala v tisk, nazadnje pa izdajo očitno odstopila Državni založbi Slovenije, kjer so Kranjčevićeve Izbrane pesmi v Gradnikovem prevodu in uvodom ter opombami Emila Štamparja s šestletno zamudo leta 1958 izšle kot prva knjiga zbirke Izbrana dela jugoslovanskih klasikov. Gradnikovo pismo predsedniku založbe Slovenske matice kaže, kako se je Gradnik zavzemal za izdajo:

S pogodbo sklenjeno XII 1950 v pismeni obliki med Slovensko Matico kot založnico in menoj, se je obvezala Slovenska Matica, da izda moj prevod pesmi Silvije Str. Kranjčevića s kritičnimi opombami in uvodom Dr. Andr.[sic!] Štamparja. Prevod bi imel jaz izročiti do 1 dec. 1950 Slovenski Matici, ki bi izdala knjigo do konca 1951. Prevod, ki je bil na željo naročnice revidiran v celoti in v končni redakciji odobren po prof. A. Slodnjaku, Dr. Andr. Štamparju in B. Borku, sem v določenem roku izročil Slovenski Matici in prejel na račun honorarja 58000 din. Rokopis je Slovenska Matica oddala v tisk tiskarni Triglav. Od tajnika Slovenske Matice tov. Dobrovoljca sem izvedel pred nekaj dnevi, da Slovenska Matica sploh ne namerava tiskati in izdati mojega prevoda. Z obžalovanjem moram ugotoviti, da v vsem tem času ni odbor Slovenske Matice čutil potrebe da me obvesti o svojem sklepu, da se moj prevod ne bo tiskal in izdal. Ker želim, da se ta neobičajni nedostatek odpravi, Vas prosim g. predsednik, da ukrenete potrebne korake, da dobim čimprej pismeno obvestilo odbora Slovenske Matice ali namerava izpolniti zgoraj navedeno pismeno pogodbo ali ne.

Ob Mažuraniću, čigar avstrijsko beamtarsko naravo je hudo kritiziral Starčević, je Gradnik oblikoval stališče, da realno življenje pisateljev, kakor je že nesimpatično, ne more biti odločilno za presojo njihovih umetniških del.

Gradnik je bil v ponujanju svojih prevodov založbam spreten in mu je uspelo spraviti v založniški program tudi ponatise. Tak je bil ponatis Gorskega venca ob 150-letnici rojstva avtorja Petra Petrovića Njegoša (1813–51). Prvič je izšel 1947 (uvod in opombe je napisal Mirko Rupel, ilustriral Riko Debenjak), drugič leta 1965 (pzp. dve leti po jubileju) kot 13. zvezek bibliofilske zbirke Večni sopotniki. Brez zapletov tudi tokrat ni šlo, ker se je za ponatis vmes menil še s Cankarjevo založbo. Kot pravnik je znal založnike opozoriti na pravno težo obljub, ki so mu jih izrekali, in pritistniti nanje, da so jih uresničili. Štirikrat so izšle Srbske narodne pripovedke (1950, 1967, 1981 pri Mladinski knjigi v priredbi Milorada Panića-Surepa in uredništvu Ade Škerl oz. Kristine Brenkove – pri prevodih mu je pomagal Severin Šali –, pod naslovom Stojša in Mladen pa pri mariborskih Obzorjih leta 1956), objavil je tri knjige Vuka Stefanovića Karadžića (Narodne pripovedke v Gorici 1928, Narodne zagonetke prav tam leta 1929, "srbsko pravljico" Laž ima kratke noge pri Mladinski knjigi 1956 in 1981v otroški zbirki Čebelica) in štiri knjige Jovana Jovanovića Zmaja (Malaj in Malon in druge pesmi za deco, 1921, Kalamandarija, 1921, Pisani oblaki, 1922, Pesmi za otroke, 1948). S štirimi dodatnimi knjigami (Srbske narodne pesmi, 1923; Branko Radičević, Izbrane pesmi, 1947; Srbski realisti, 1948; Branko Ćopić, Armada, obramba tvoja, 1949) je bila srbska književnost prav gotovo na vrhu Gradnikovih prevajalskih preferenc. K prevajanju Radičevića (1824–53) ga je moglo spodbuditi naključje, da je med študijem na Dunaju stanoval v Schlösselgasse 10, samo dve številki stran od sosednje hiše št. 12, kjer je svoj čas prebival Branko Radičević.

Bibliografija Gradnikovih prevodov iz južnoslovanskih književnosti kaže, da je največ posegal po srbskih avtorjih, čeprav je veliko bolj intenzivne stike gojil s hrvaško literarno sceno. Posebna tema ostaja izvirna Gradnikova pesniška artikulacija južnoslovanskih tem in pa prevodi njegove poezije v druge južnoslovanske jezike.