To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Do terminoloških premlevanj sem kritičen le takrat, kadar so brez stika z domačo literarno materijo in so sama sebi namen (nekatere teorije so lepe samo zato, ker jih nihče ne preverja ob literarni realnosti), kar se prerado dogaja v akademskem razpravljanju od diplomskih nalog do doktoratov, sicer pa brez jasnih razlag, kaj nam kakšen termin pomeni, in brez teoretičnega zaledja tudi v slovenski literarni zgodovini ne gre. Narobe se mi zdi, če pozabimo, da so teoretični pojmi in sheme zgolj pripomočki za obvladovanje tistega kosa literarnega sveta, ki se ga ne bo lotil nihče drug, če se ga ne bomo sami, tj. literature v slovenščini. Investicija časa in energije vanjo bi morala imeti prednost. Privilegij univerzitetnega učitelja je, da lahko za svoje metode dela reklamo med študenti, in čez čas se kaj od njegovih priporočil celo prime. Zgodi se, da tudi preštevanje postane samo sebi namen – takrat mu nasprotujem.
Letos mineva dvajset let od izida vašega dela Slovenska kmečka povest (1990), po dolgih dvajsetih letih raziskovanja in preštevanja pa ste lani izdali še obsežno monografijo z naslovom Slovenski zgodovinski roman (2009). Povejte nam prosim kaj več o tem »življenjskem projektu«.
Pa bom menda res moral začeti na Slovenski zgodovinski roman gledati kot na »življenjski projekt«, saj bogve kako bom v kondiciji za še kaj podobnega pri petinsedemdesetih. Knjiga o zgodovinskem romanu bi končno lahko izšla že zdavnaj, pa se mi je predolgo zdelo, da zadošča, če so razprave in podatkovna zbirka dostopne na spletu. Odločitev, da se zaokrožijo v knjigi, je bila vendarle koristna, saj je šele tako prišlo do končne sinteze. Knjiga prinaša veliko podatkov, posplošitev, domnev, definicij in interpretacij, osrednje pa je spoznanje o treh modelih nacionalnega preživetja, ki jih preigravajo zgodovinski romani: o eliminaciji tujega, sprenevedanju, da tujega ni, in prevzemu ter adaptaciji tujega.
Kot ste dejali pred kratkim, je v teh dveh delih »popisan velik del slovenske prozne produkcije«. Kateri del ostaja torej še neraziskan in, ali je to eden od vaših naslednjih večjih znanstveno-raziskovalnih projektov?
Zgodovinski roman in kmečka povest sta največja pripovedna žanra, potem pa je tu še ljubezensko, žensko, kriminalno, znanstvenofantastično, pustolovsko, vojno, humoristično, športno, biografsko in avtobiografsko, rodbinsko pripovedništvo ipd. ter žanrsko neuvrstljiva besedila. Počasi bo treba obdelati tudi tiste izmed naštetih korpusov, ki še niso doživeli monografske obravnave, recimo v okviru kakšnega kolektivnega projekta, ker je za enega človeka vsega preveč.
Monografija o romanu po mnenju kritikov spada med kapitalna dela slovenske literarne zgodovine, saj ste v njej »razgrnili panoramsko podobo zgodovinskoleposlovne produkcije pri Slovencih« od njenih začetkov do danes, ker pa naj bi celo preseg(a)la strokovno področje, ki mu po vsebini pripada, pišejo, da dobiva v domačem kulturnem prostoru (tudi) širši pomen«. Kako komentirate to dejstvo?
Knjiga bode ven iz literarne zgodovine z nekaterimi manj običajnimi poglavji in odstavki: eno povzema podobne raziskave nemškega zgodovinskega romana, manj običajni so tudi grafikoni s produkcijskimi linijami, ki pri humanistih vzbujajo strah, da gre za nekakšno hudo statistično družboslovje, pa ni bilo zanje potrebno nič več kot osnovnošolsko računstvo, in širši pomen imajo mogoče tudi uvodni in sklepni razmisleki, kjer je bilo treba povedati, kako nobeno humanistično razpravljanje ne more biti čisto nevtralno, in pojasniti svoje nazorsko izhodišče, to pomeni distancirati se od morebitne uporabe knjige za krepitev ponosa na dolgo in junaško nacionalno preteklost.
Kritiki so si enotni tudi v tem, da monografija odseva vašo visoko znanstveno-ustvarjalno potenco, eden od njih pa je ob tem dodal, da obenem kaže tudi na visoko stopnjo razvitosti slovenske literarne vede. Je temu res tako, ali je visoko razvita le vaša literarno-zgodovinska zavest, ki v bistvu presega (do)sedanjo usmeritev domače stroke?
Govorite, kot da bi bilo po monografiji ne vem kako veliko povpraševanje in kot da bi jo množično brali in navajali. Ja, bi godilo, vendar jo berejo le naši študentje (če ne posežejo raje kar po zapiskih predavanj), daljšo oceno pa je napravil do zdaj le prijatelj Gregor Kocijan, česar sem zelo vesel in nič ne ugovarjam njegovi hvali, čeprav so nas učili, da je v takih primerih treba zardeti in skromno reči, »oh, saj ni tako ...« V slovenski literarni zgodovini nas je tako malo, da vsak počne svoje reči in jih poskuša početi dobro. Vsi reflektiramo svoje postopke in jih pozicioniramo v razmerju do razpravne tradicije, le da smo eni pri tem malo bolj neposredni ali provokativni, kar potem pade v oči.
Odklonili ste tako tradicionalni predmet kot temeljno znanstveno-raziskovalno metodo literarne zgodovine, pa vendar trdite, da ne rušite »tradicionalne« literarne vede. Lahko to pojasnite prosim.
V humanistiki je vse preveč običajno poudarjati, kako vsaka nova raziskava »obračunava« s predhodnimi, revolucionira sceno, skratka gradi v opoziciji do preteklih spoznanj. Najbrž smo ta vzorec prevzeli iz literarnega sveta, kjer brez stalnega prelamljanja z uveljavljenim ne gre. Seveda se vsaka generacija poskuša lotevati istih tem drugače, vendar je treba povedati tudi, da ne odkrivamo na novo Amerike, ampak da so marsikaj postorili že predhodniki. Sam sem za podatke hvaležen Francetu Kidriču, Marji Boršnik, Antonu Slodnjaku ..., za metodo pa pobudam iz tuje literature.
Zanima me tudi, kako ob dejstvu, da ste javno (iz)povedali, da nimate zaupanja v njene tradicionalne pojme in postopke, kot sta selekcija in periodizacija, ker ti za »emancipirano obravnavo tekoče literarne produkcije niso primerni«, utemeljujete svojo izjavo, da vaš nazor ni v nasprotju s prevladujočim duhom v slovenski literarni vedi?
Sem pač optimist in računam na to, da bodo že jutri stališča, ki se jih kulturni pesimisti danes zdvomljeni otepajo, popolnoma vsakdanja. Še včeraj je bila moja izjava junaško avantgardna, že jutri pa bo šolsko uveljavljena in dolgočasna.
Kot ste dejali nekoč, v slovenski literarni zgodovini skoraj ni primera, kjer bi bilo vrednotenje neodvisno od nazorske podlage, iz katere so avtorji in kritiki rasli, spor recenzentov vašega priročnika Slovene for Travelers leta 1988 pa naj bi pokazal celo, da se zaradi pogostosti v domači periodiki, ideološko-izključevalno kritično pisanje bralcu na Slovenskem kaže celo kot norma. Je danes še vedno tako?
Pred desetletji ideološki ekskluzivizem v presoji knjig ni užival ugleda in ga je tisti, ki ga je prakticiral, skušal zakamuflirati, če ni hotel tvegati osmešenja, danes pa je prostodušno priseganje na pravico do lastnega pristranskega stališča, ki ga legitimira tak ali drugačen interes, bolj vsakdanje. Kljub temu me veselo presenečajo posamezni primeri nekdanjih in današnjih literarnih presoj, ki jih ni mogoče reducirati na povzdigovanje »našega« in anatemo »njihovega«.
Literatura v sodobni (slovenski) družbi po vašem mnenju nikakor »ni več privilegirano mesto razmišljanja o lastni zgodovinski usodi in perspektivi«, vendar zavračate misel, da bi to lahko vodilo v kulturni propad. Opozarjate pa, da bomo morali Slovenci, če želimo kulturno obstati, začeti resno jemati nauk naših prednikov, na literarno dejavnost katerih smo »še preveč ponosni«, in poiskati nove, neuhojene poti. Zakaj je odpiranje tujim vrednotam in/ali vplivom ter sprejemanje teh tako pomembno?
Ker je odprtost za tuje in drugačno dokazano uspešen recept za preživetje. Skupnosti, ki so se zaprle vase, ker jih je zavedla fantazma samobitnostni, se slej ko prej izrodijo. Tvegane odločitve so znak vitalnosti kolektiva in garancija njegovega obstoja, ne pa priseganje na svetinje domače tradicije. Udobje domačega zapečka uspava, z zaspano nacijo ni pa nič.
Deprivilegirano vlogo literature pogojujete tudi z dejstvom, da se je ta »fiksirala na drago knjigo in se tako obsodila na ekskluzivnost«, saj množice raje posegajo po poceni izdelkih, kot so film, glasba ali šport, zato danes ljudje (narodnostno) identiteto razumejo drugače. Kakšno prihodnost torej napovedujete slovenstvu, ki se je konstituiralo na domači knjigi, če lahko danes res veliko število ljudi in energije angažira le nogometna tekma?
Za napovedovanje prihodnosti mi manjka znanja in pameti, delal pa bom na tem, da preživimo kot specifična kulturna entiteta. Najraje bi videl, da bi nas še naprej najbolj opredeljevala slovenščina, čeprav je jasno, da slovenščine ne moremo več postavljati kot prvi pogoj slovenstva. Naj odrečemo pravico Američanom, da bi se imeli za Slovence, čeprav slovensko ne znajo, ali Korošcem, ki slovensko sicer razumejo, ne uporabljajo pa jezika v vsakdanji komunikaciji? Potem bi se morali odreči tudi Valvasorju, Adamiču in Karlinovi. Z vsemi drugimi »slovenskimi« lastnostmi je tako, da jih takoj zamenjam za druge, samo če so boljše in nam obetajo večjo kvaliteto življenja: npr. alkoholizem in z njim povezano »lirično dušo«, ki iz joka hitro preide v agresijo morilske bodisi samomorilske narave, katoliški značaj in z njim povezano hinavščino, ljubezen do domače grude in z njo povezano nadutost in ksenofobijo. Primitivno in nevarno je slovenstvo utrjevati z množičnimi evforičnimi stanji, pa naj gre za fuzbal, Planico, gasilsko veselico ali kakšno drugo kolektivno norost. Saj bi nam ja moralo iti za višje oblike kolektivnega sožitja, kot je bilo značilno za plemenske horde.
Laična, pa tudi politična javnost je prepričana, da se narodna zavest vsaj posredno sicer stalno (re)producira prek univerzitetne slovenistike, vi osebno pa mislite, da ta ni namenjena vzgoji nacionalnega duha. Kakšnim interesom potlej "služi"?
Vem, da nas imajo za poklicne varuhe in gojitelje slovenstva, ne samo sloveniste, ampak vsaj še zgodovinarje in etnologe, in da pogosto ta družbena pričakovanja pridno izpolnjujemo. Zraven pa je popolnoma jasno, da taka nacionalna reprezentanca in servis ne uživata velikega ugleda in da nas ima taista javnost za alibi. Mi naj bi se profesionalno šli slovenstva, zato da se mu lahko javnost potem odpove. Plačaš komunalni prispevek, potem pa vržeš pirovsko piksno čez ramo, češ saj jih plačujemo, da jih pobirajo – nezrelo, perverzno in neperspektivno. V taki igri s slovenstvom nočem sodelovati in bom raje ozaveščal posameznikovo osebno odgovornost za kulturno identiteto in potrebo po njeni nenehni refleksiji. Si lahko privoščim nekaj patetike? To ni samo služba, ampak kar nekakšno poslanstvo.
Ljubljanska slavistika, ki je bila leta 1919 ena od ustanovnih disciplin Univerze v Ljubljani, je v letu 2009 skupaj z njo dočakala že 90-letnico svojega obstoja, lani pa je minilo tudi okroglih deset let, odkar ste na Oddelku za slovenistiko zaposleni kot redni profesor za slovensko književnost. Bi lahko za bralce Sodobnosti ob tej priložnosti strnili najpomembnejše (pre)izkušnje iz svojega dosedanjega pedagoškega dela?
S stališča inštitucionalnega življenja je bilo v tem času pomembno naslednje: sprejem evropskega kreditnega točkovnega sistema, bolonja, ločitev slovenistike in slavistike, vedno množičnejši študij, vendar vse to na osebno pedagoško delo ni ne vem kako vplivalo. V predavanja vnašajo spremembe nova osebna raziskovalna spoznanja, izkušnje, ki jih prinašajo leta, in civilizacijski izzivi. Name sta prav gotovo najbolj vplivala računalnik in internet oz. novi načini komunikacije: revolucionarno se je olajšal dostop do informacij in prvič je vsakomur omogočena participacija pri ponujanju informacij. Nujno bi moral več svojih moči usmeriti v promocijo interaktivnih možnosti, ki jih šoli ponuja tehnologija, v prvi vrsti razni wikiji, Wikipedija, Wikivir, Wikiverza, Wikiknjige, Wikislovar ...: ne zgolj pasivno sprejemanje znanja s strani avtoritet, ki jim slepo zaupamo, ampak samostojna kritična udeležba pri produkciji znanja.
Ko se je slovenistika leta 2002 končno odcepila od slavistike, ste dejali, da se je to pravzaprav pričakovalo že vsaj od osamosvojitve Slovenije, ko so tako rekoč »umirale in se rojevale države«, ta naveza pa je ostala. Ločitev navzven res ni prinesla burnih sprememb, ste pa na slovenistiki žal že v svojem prvem samostojnem letu spoznali, kako osiromašen je vaš kader, ob odzivu države na to pa tudi, da ste »tukaj bolj zaradi reprezentativnih razlogov«. Lahko poveste več o tem?
Med povezovalne elemente družbe sodi tudi dobra samopodoba. Skupnost se dobro počuti, če ji je všeč lastna podoba v zrcalu. Naciji godijo občutki lastne pomembnosti, ta pa v naši civilizaciji še vedno temelji na kulturnem ugledu, ki ga dokumentirajo obstoj svojega jezika, književnosti in drugih umetnosti ter inštitucij, ki vzdržujejo in razvijajo zavest o nacionalnem kulturnem kapitalu. Vse lepo in prav, dokler se z naštetimi vrednotami identificiramo, neugodno pa postane v trenutku, ko družba spozna zasvojljive čare drugih identifikacijskih dejavnosti (estrade, iger, konzuma, ezoterike ...) in je pripravljena inštitucije tradicionalne kulturne reprezentance prenašati samo še kot nujno zlo.
Ob tem, da vam je v stiski obrnila hrbet, vam je država na začetku samostojne poti odtegnila tudi denarna sredstva za organizacijo in izvedbo dveh tradicionalnih, mednarodno odmevnih in priznanih slavističnih srečanj, Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture ter simpozija Obdobja. Kako je danes urejeno financiranje teh?
Akademski slovenisti imamo skupaj z drugi humanisti in kulturniki do države čuden odnos: v skladu z deklariranim avtonomizmom bi hoteli biti do nje kritično distancirani, obenem pa silimo pod njeno okrilje ali hočemo biti celo del oblasti. Čakamo na drobtine z njene mize in tako izkazujemo nezmožnost samostojnega preživetja. Kruta delna odstavitev od državnih jasli je imela tudi svojo pozitivno plat: namesto da bi država plačevala tujcem, da prihajajo na simpozij in seminar, zdaj delno financirajo prireditev udeleženci, s tem ko tako kot povsod drugod po svetu sami plačujejo bivanje, registracijo oz. kotizacijo in tečajnino.
Seminar in simpozij sta po mnenju slavistov največja mednarodna promocija domače stroke, saj se ob obeh zbira ves tuji interes za slovenščino oziroma Slovence, zato ste to mačehovsko potezo države sprejeli kot »najčistejšo posledico dejstva, da država nima nacionalne strategije«. Jo je (do) zdaj že (pravilno) oblikovala? Ima torej država do matične vede danes bolj materinski odnos?
Saj pravim, preveliko zanašanje na mater državo je znak nedoraslosti. Slej ko prej se je treba od matere odtrgati in zaživeti na svoje. Predolga simbioza z njo in pripetost na domače jasli dobi status socialne bolezni. To velja v zasebnem življenju in velja tudi za inštitucije.
Seminar ste nekoč označili za »poceni in dobičkonosno investicijo« tako na znanstvenem in kulturnem področju, kot tudi v političnem in ekonomskem smislu, saj so na primer v obdobju slovenskega osamosvajanja »stari udeleženci tega pisali pisma svojim vladam za podporo slovenski stvari, jim telefonarili in sestavljali protestne peticije«. Je imela Slovenija podporo v mednarodnih slavističnih vrstah tudi ob vstopanju v Evropsko unijo?
Vstop v EU je bil logična posledica predhodnih odločitev in še zdaleč ni bil tako stresen kot tvegani čas osamosvajanja, zato kakšno kolegialno navijanje iz tujine ni bilo potrebno. Se niti ne spomnim, najbrž so prišle kakšne čestitke po e-pošti.
Prof. dr. Vidovič-Muha je na okrogli mizi leta 2003 izpostavila dejstvo, da je bila slovenščina in posledično slovenistika do leta 1991 »temeljni prostor preverjanja nacionalnega položaja v neposrednem razmerju do večinskega jezika v federalni državi,« odkar pa (je) Slovenija vstop(il)a v Evropsko unijo, je opozarjanje na slovenski jezik ter njegov položaj v novih okoliščinah postalo nadležno oziroma moteče. Se strinjate z njo?
V veliki meri. Izrecno sicer nihče ne ropota proti slovenistom, kadar se zavzamemo za slovenščino, potihem pa jezikovna praksa privilegira angleščino, tudi na Filozofski fakulteti in celo na slovenistiki: ko nam gre za točke za napredovanje, bomo brez slabe vesti svoj članek v angleščini točkovali višje kot isti članek v slovenščini, čeprav smo se še včeraj razburjali nad tako krivičnim vrednotenjem objav. Se najdejo tudi taki, ki svoje zahteve po emancipaciji slovenščine še vedno alibično usmerjajo raje proti srbohrvaščini, v splošnem pa je največja konkurenca slovenščini nedvomno kulturno dominantna angleščina.
V istem pogovoru ste se vsi udeleženci izrekli proti osnovanju t. i. regionalnih slovenistik, češ, da gradnja teh na (takrat) povsem osiromašenih kadrih pomeni »izničevanje slovenističnega jedra«. Kaj torej (danes) menite o ustanovitvi Oddelka za slovenistiko za Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru?
Sam se o tej temi takrat nisem izrekal. Konkurenčne slovenistike so velika spodbuda za intenzivnejše delo, ves čas pa obstaja tudi nevarnost nelojalne konkurence v obliki dampinških diplom in popuščanja pri študijskih zahtevah. Nespremenjene vpisne številke, tj. vsako leto raje več interesentov, kot je vpisnih mest, pomirjajo strahove, da bi nam regionalne slovenistike pokradle študente. Drugače je s kadri, saj si tega, da zlepa ne moremo dobiti mladih raziskovalcev, ne morem razlagati drugače kot posledico kadrovskih potreb novih slovenističnih oddelkov.
Ali vaš oddelek sodeluje s koprskim?
Prva leta, ko Koper še ni imel svojih učiteljev, smo hodili tja v pedagoško dnino. Bila je prijetna izkušnja, čeprav nam niso povrnili stroškov vožnje. Popolnoma normalno je, da se medsebojno obveščamo o prireditvah in na njih sodelujemo, smo člani mešanih komisij v akademskih postopkih in si pomagamo s »človeškimi viri«, pa naj gre za mariborsko, koprsko in novogoriško slovenistiko ali za druge slovenistke po svetu. Ko nas je pred dobrim desetletjem na literarni zgodovini doletela nenadna kadrovska zamenjava, so nam s predavanji pomagali kolegi iz Maribora in od drugod.
Je na področju razvojnih premikov v stroki ljubljanski Oddelek za slovenistiko še vedno vodilna znanstvena instanca v državi?
Za razliko od nekaterih naših nekdanjih učiteljev, v mislih imam zlasti pokojno prof. Pogorelčevo, sam nisem preveč zavzet za centralistično organizacijo stroke. Koncentracija raziskovalnih in pedagoških sil na Ljubljano je bila svojčas gotovo nujna za ustanovitev inštitucij in za dosego kvalitetnih standardov, v današnjem svetu, ki na upravni, ekonomski in kulturni ravni emancipira periferijo in tako skrbi za njeno vitalno prekrvavljenost ter osmišlja življenje v njej, pa je centralistični model anahron. Raziskovalnih področij znotraj slovenističnega jezikoslovja in literarne vede je toliko, da nobena inštitucija z omejenim številom ljudi ne more pričakovati, da bo na vseh prva, ampak si za prvenstvo izbere specifične niše.
V 90-ih letih ste opozarjali, da zaradi množičnosti vpisa na vaš oddelek, pada zahtevnost in posledično kvaliteta študija na njem. Možnost rešitve tega problema ste videli zlasti v uvedbi podiplomskega študija. Je ta izpolnila vaša pričakovanja? Lahko torej vsaj na tej stopnji uresničujete univerzitetnemu študiju ustrezno raziskovalno dimenzijo, ki je na dodiplomski ravni ne morete, oziroma niste mogli?
V množici se posameznik skrije in dá od sebe manj, kot če je sam in izpostavljen, zato smo lahko novim slovenistikam hvaležni, saj so mogoče do neke mere omilile težave, ki jih prinaša preveliko število vpisanih. Ena dobrih strani bolonje je, da smo v njej podiplomski študij zastavili resneje kot do zdaj. Stari individualni študij smo nadgradili z dvema skupnima predmetoma, kjer študentje predstavljajo svoje delo, dobijo povratne informacije in spodbudo za nadaljevanje. Doslej je bil osip na podiplomskem študiju velik oz. je do magisterijev in doktoratov prihajalo z veliko zamudo; držimo pesti, da bo naprej drugače.
Kot problem ste takrat izpostavili tudi dejstvo, da naj bi se mnogi za študij slovenskega jezika in književnosti odločili zgolj zaradi »nacionalnega čustvovanja«, ki po vašem mnenju ni zadostna motivacija. Kolikšen je vpis na Oddelek danes, po več letih bivanja v evropski družini, in kakšni so danes razlogi posameznikov za vpis na ta študij?
Že nekaj časa nisem napravil ankete, zato težko rečem kaj zanesljivega. Prizadevam si za to, da domoljubne pobude za študij nadomesti strokovna radovednost. Za dobro in uspešno delo predmeta raziskovanja ni treba ravno ljubiti. Če bi bila ljubezen do predmeta pogoj za raziskovanje, kdo pa bi potem sploh razmišljal o manj poznanih ali manj všečnih plateh literarnega življenja? Naklonjenost do predmeta naj se raje rodi iz intenzivnega dela na njem.
Večina Slovencev se najbrž ne zaveda, da nam »zaradi nezadostne reprodukcije vsako leto zmanjka blizu 17.000 rojenih govorcev slovenščine in da je treba to praznino zapolniti s priučenimi govorci, če nočemo, da nas čez pičlih sto let čisto ne zmanjka«, za kar že vrsto let skrbi Center za slovenščino kot tuji/drugi jezik, ki deluje v okviru slovenističnega oddelka Filozofske fakultete. Povejte prosim več o tej dejavnosti Centra, pod okriljem katerega sicer potekata tudi obe mednarodni slovenistični srečanji.
Center za slovenščino je prvi naslov za vse tiste od drugod, ki bi se radi naučili slovenščine. To počnejo na več deset slovenskih univerzitetnih lektoratih po svetu, pridejo v Slovenijo na štirinajstdnevni ali daljši tečaj slovenščine, tuji jezikoslovci, filologi in drugi humanisti s slovenističnim znanjem enkrat letno nastopijo z referatom na mednarodnem simpoziju Obdobja. Center izdaja za učeče različne priročnike, učbenike in zbornike s strokovnih prireditev, potrdila o znanju jezika, uspešno se prijavlja na evropske projekte itd. Seveda pa njegova velikost in struktura še zdaleč nista primerni za servisiranje strateškega uvoza »človeških virov«, če bi si seveda priznali, da je to nujno za ohranitev populacije na tem prostoru. Sam sem prepričan, da je ljudi na svetu absolutno preveč in ni s krčenjem populacije nič narobe. Samo preživetni egoizem nam prišepetava, naj najprej poskrbimo za zmanjšanje števila drugih.
Ob tem dejstvu se vam zdi prizadevanje »zakompleksanih Slovencev«, da bi se čim prej odrekli slovenščini in slovenstvu, ki da jih »zoprno ovirata pri uveljavljanju«, najbrž še posebej nerazumljivo in moteče, saj sami verjamete, da je biti Slovenec pravzaprav zavidanja vreden »luksuz«, ki ga je pač treba plačati, če ga hočemo obdržati. Smo Slovenci že pripravljen vlagati v jezik in slovenstvo ali sta ti entiteti za nas še vedno predvsem »breme in prisilna žrtev«?
Če sodim po tem, kako lahkotno se izgublja slovenščina v estradi (popevke), športu (terminologija), vsakdanji komunikaciji (grafiti, blogi) in znanosti (objave, predavanja) in kako nas je slovenščine včasih sram (npr. zgražanje nad novimi besedami, kot so zgoščenka, večpredstavnost 'multimedia', vnašalka 'enter'), je slovenščina za marsikoga res prehudo breme. Prenekateri drugi pa je enako nesimpatičen z gorečno deklarativno uporabo zgoljslovenščine v vseh komunikacijskih položajih, češ kar nauči se, če me hočeš razumeti, hier spricht man nur slowenisch – sem kar vesel, da na takih »državotvornih« jezikovnih barikadah ne poveljujejo slovenisti. Naj se ekstremi izravnajo. Rad bi preprost normalen odnos do jezika, eno táko blágo, vsakdanjo in samoumevno mešanico slovenščine kot koristnega orodja in sredstva prijetne kulturne identifikacije.
Pomembnost slovenskega jezika v svetu pogosto dokazujete z dejstvom, da tuja računalniška podjetja vanj prevajajo računalniške programe, pri čemer seveda »ne gre za nobeno eksotično ljubezen do slovenstva, ampak za golo ekonomsko korist«. Ali danes tudi sami (uspešno) tržimo slovenščino kot prepoznavno »blagovno znamko«, ali njeno vrednost še vedno bolj(e) izkorišča Microsoft?
Na slovensko programsko opremo smo se navadili in mojstri računalničarji kupcu nič več ne svetujejo, naj raje vzame angleško, češ da bolje deluje. Hvalabogu slovenščina tu nima več poudarjene reprezentativne, ampak uporabno vlogo. Najbolj me veseli razcvetanje slovenščine v tistih segmentih virtualne resničnosti, ki je ne kreirajo programerji, ampak laiki, tj. na Wikipediji. Od 2002 so generirali več kot 86.000 gesel, letna rast informacij je 20 %, kar pomeni 37 novih člankov na dan. Z izjemo pičlega odstotka gesel, ki jih napišemo v okviru študijskih projektov, se vse to dogaja spontano, brez državnih subvencij in brez inštitucionalne spodbude ter nadzora, kar je za Slovence, ki se nenehno ogledujemo za kakšno avtoriteto, ki naj prevzame komando, vsaj nenavadno, če že ne čudežno.
Spremembo pismenosti, oziroma premik od knjižne k vizualni kulturi, ki je matični jezik in vedo nedvomno potisnil(a) na rob družbene pomembnosti, ste za razliko od večine kolegov na Oddelku sprejeli kot izziv, ki mu že vrsto let uspešno »kljubujete« s spletno stranjo http://lit.ijs.si/hladnik.html, na spletu pa ste postavili tudi literarnovedni diskusijski forum oziroma skupino Slovlit. Povejte nam prosim več o tem.
Nam je všeč ali ne, sprijazniti se je treba, da nas ni, če nas ni na internetu. Saj to že vemo in imamo za naivnega butca tistega, ki bo šel sklepat posle s podjetjem, ki ga ne bi prej našel na internetu in ga tam preveril. Vztrajanje v »čudoviti izolaciji« od spletne resničnosti ni nikakršen luksuz ali znak elitnosti, ampak socialne ignorance in civilizacijske nepismenosti. Privoščijo si jo le še socialni eksoti, navezujoč se na ludite in amiše. Če so literati, stavijo na redkega butičnega bralca in zbiralca, v šolah in na univerzi pa so taki na srečo zelo redki posamezniki zgled, tako kot v vseh drugih službah – najmileje izraženo – opravilne nesposobnosti. Hudo mi je, da je moja inštitucija, ljubljanska filozofska fakulteta, v zadnjem času deležna javne kritike zaradi »katastrofalne implementacije digitalne tehnologije«, vendar očitkov žal ne morem zavrniti, saj sem tudi sam od časa do časa jezen zaradi njene strašne inertnosti. Njen odnos do zbirke pospletenega slovenskega leposlovja, ki ga vzdržujem na strežniku FF, spada že v rubriko Saj ni res, pa je. Mesec in pol je trajalo premlevanje na lestvici prvi računalničar, glavni računalničar, prodekan, dve seji dekanovega kolegija, preden je bila zbirka oprana suma, da ne vsebuje prepovedane literarne robe – kot da bi ponujal mamila, ne pa navadnega seznama slovenske klasike! Nič bolje ni s spletnimi stranmi oddelkov, z gradivom za senat, s spletnimi objavami diplomskih nalog ipd. — Literarnovedne, jezikoslovne, slovenistične in humanistične informacije razširjamo v forumu Slovlit, ki že enajst let gostuje na strežniku Inštituta Jožef Štefan in spodbuja k živi strokovni debati. Blizu 1300-glava slovlitovska skupnost se je navadila na vsaj eno poštno sporočilo na dan in močno prispeva k obveščenosti, povezanosti in atmosferi v stroki.
Čeprav ste velik ljubitelj in celo zbiratelj »klasičnih«, torej tiskanih knjig, ste tudi zagret zagovornik t. i. e-knjige, zato ste že pred leti na omenjeni spletni strani začeli postavljati zbirko slovenske literature. Kako obsežna je ta ob izteku prvega desetletja 21. stoletja?
Začel sem z Zbirko slovenskega leposlovja na Štefanovem strežniku, zadnja leta pa s finančno podporo Ministrstva za kulturo s študenti postavljamo slovenska besedila na Wikivir. Korpus se je odebelil za 8 milijonov besed. Prednost ima popravljanje besedil, ki so strojno prebrana v okviru velikih digitalizacijskih projektov pri nas (Digitalna knjižnica Slovenije) in po svetu (Googlove Knjige), da bo po njih mogoče zanesljivo iskati, ne pa jih samo gledati. Na seznamu vsega pospletenega leposlovja, ki sem ga omenjal prej, je trenutno dobrih 2000 naslovov. Ocena, da smo z digitalizacijo na Slovenskem nekje blizu polovice tistega, kar je mogoče pospletiti brez izrecnega dovoljenja avtorjev ali dedičev, je mogoče malo preveč optimistična. Ja, dela je še dovolj.
Ker sva ravno pri »klasičnih« knjigah, vas moram povprašati o antologiji slovenske pornografske proze, v kateri sta z Marjanom Dolganom objavila tudi Prešernove t. i. apokrifne verze, ki so narodnega pesnika razkrili v nič kaj klasični luči. So (bili) nekateri res tako »kosmati«, da je izraz apokrifni verzi še preblag zanje?
Izraz apokrif pove le to, da za besedilo nimamo avtorjevega rokopisa in da je zato njegova izvirna oblika negotova. Merila kosmatosti se sicer spreminjajo: to, kar je bilo včasih obsceno, je danes vsakdanje, ampak Prešernovih najbolj sočnih vendarle ne bi vključil v šolske učne načrte. Radovednež jih bo že sam prebral na internetu.
S to knjigo ste prav gotovo poskrbeli za učinkovito deprofanizacijo Prešerna kot »narodnega preroka« oziroma »narodne svetinje«, za kar naj bi ga Slovenci po vašem mnenju »zlorabili«. Sicer pa je mit o Prešernu le eden od mnogih, ki jih razbijate s svojimi raziskavami. Zanimive se mi zdijo predvsem vaše ugotovitve o t. i. kultu matere. Bi za naše bralce, ki jih (morda) ne poznajo, povzeli dejstva, ki so se vam v zvezi s tem razkrila v raziskavi domače pripovedne proze?
Radi pozabljamo, da je bil Prešeren pesnik ljubezni, ne pa domovinski pesnik, kot bi ga radi videli t. i. domoljubi. Ti naj si namesto Prešerna na bandero raje narišejo Koseskega. Statistika oseb v slovenski kmečki povesti pokaže, da mati kot oseba pripovedno ni zanimiva in je daleč za očetom in sinom, presenetljivo veliko pa je tudi število negativnih materinskih likov: izrazito slabih žena sem v 240 povestih naštel enajst proti eni izrazito dobri oz. proti le petim zlim možem. Mit matere, ki so ga gojile vse nazorske opcije, je šolski vzgojni konstrukt: redka besedila, ki kujejo mater v nebo, so vztrajno postavljali v čitanke, literarne zgodovine, učbenike in na proslave (saj vemo: Solzice, Skodelica kave, Bevkova in drugih pisateljev matere ...) in tako zatrli zavest in refleksijo o popolnoma nasprotni socialni in literarni realnosti.
Če se strinjate, bi se na koncu pogovora vrnila k slovenskemu romanu, a ne k žanrski obravnavi zgodovinskega romana, ampak k dejstvu, da ste bili imenovani za predsednika letošnje žirije za Delovo nagrado kresnik. Predvidevam, da te dni intenzivno prebirate romane, ki so izšli v preteklem letu?
Ja, okrog 110 romanov za lani je pokazala bibliografija. V kratkem času ne moremo vsi prebrati vseh in čisto od začetka do konca, toliko pa že, da lahko z mirno vestjo izrečemo mnenje. Branje leposlovja je ob vsem ostalem, kar je treba početi strokovnega, ene vrste luksuz in sem vesel, da mi ga je sodelovanje v žiriji omogočilo.
Kako se počutite v tej, nedvomno častni vlogi, glede na to, da ste načeloma odločno proti vsakršni selekciji v literaturi?
Zaradi obilice drugih dolžnosti pa tudi zaradi načelnega stališča, da literarni zgodovinar ne sme vrednotiti in se vmešavati v literarno sceno, sem se do zdaj te časti otepal in potunkal v žirijo raje kolege. Ker pa je literarno nagrajevanje zanimiva raziskovalna tema (tudi tema nekega doktorata pod mojim mentorstvom), bo čisto poučno od blizu opazovati, kako prihaja do odločitev: bo odločal jezikovni artizem, izbira teme, žanrske preference, interpretabilnost knjige, avtorska, nazorska ali založniška blagovna znamka in v primeru izenačenih ocen dejstvo, da je bil nekdo že večkrat nominiran, ne pa še nagrajen? Moje bralsko stališče bo eno izmed petih in predstavljam si, da bo nagrado dobila knjiga, ki se bo na naših osebnih lestvicah v seštevku uvrstila najvišje.
Verjamete, da žirija nagrado vedno podeli tekstu, ki je v konkurenci dejansko najbolj kvaliteten, ali bi ob dejstvu, da naziv najboljši roman leta med bralci, založbami, gospodarji subvencij ter končno tudi v literarni zgodovini precej odmeva, oziroma, da je zanje pomemben in/ali očiten »signal« o (bodisi literarni ali tržni) vrednosti dela, kdaj lahko govorili tudi o favoriziranju določenega avtorja?
Kaj pa je to literarna kvaliteta? Saj ni soglasja o tem, kaj naj bi to bilo. Enim je sinonim jezikovne in slogovne perfekcije, drugim sinonim pomenske polifonije, tretjim sinonim berljivosti ... Določanje prvega mesta med žanrsko in še drugače zelo različnimi romani je kot izbiranje med hruškami, jabolki in grenivkami. Naj bo figa užaljena, ker imam rajši češpljo? Najbolj zdrav je menda ribez, ampak nekaterim je preprosto prekisel. Bolj ali manj soglasna izbira zmagovalca bi bila dokaz, da so člani žirije iz iste socialne skupine in imajo dokaj enotno predstavo o tem, kaj je književnost, nesoglasja pa bi bila dokaz diferenciranosti literarnega sistema in soobstoja različnih kriterijev vrednotenja. Zelo sem radoveden, kako se bo letos izteklo. Deset nominirancev ne bo pretežko določiti, ker je literarno ambiciozne in zraven uspele tekste precej lahko prepoznati, več zadreg vidim pri odločanju za prvaka, in to ne zadreg take sorte, kjer bi dva žiranta navijala za enega avtorja, trije pa za drugega, ampak takih, kjer se žirant sam ne zna odločiti, komu med dvema favoritoma bi dal prednost. Saj tudi v restavraciji pogosto ne vemo, kaj od dobrot bi naročili. Samo otroci vedno natančno vejo, kaj hočejo ali česa ne marajo. Kako me je zaneslo v kulinarično metaforiko! Sicer pa: a ne rečemo tudi pristranskemu odločanju kuhinja?
Se vam torej zdi, da je šla nagrada do sedaj vedno v prave roke?
Premalo sistematično sem spremljal sodobno romanopisje, da bi lahko rekel kar koli prepričljivega. Prav mogoče je, da bi ob ponovnem premisleku čez 20 let izbrali drugače, ampak to je menda v življenju normalno.
Vzpon na Rožnik, kjer bo 23. junija potekala slovesna prireditev ob podelitvi nagrade, od vas zagotovo ne bo terjal veliko napora, saj ste tudi sicer zagret hribolazec, in kot sami pravite, v hribe in gore zahajate predvsem zaradi »življenjskega ravnotežja«. Imate to poletje v načrtu kakšno zahtevnejšo odpravo?
Oh, za podvige kam daleč in visoko nisem, to počne sin, ki je alpinist. Meni zadoščajo turni smuki ob koncu tedna, izleti po manj obljudenih koncih v domačih hribih in sem ter tja kakšna lahka plezarija, če me kdo vzame s sabo. Ampak s to dejavnostjo se pred literati ni priporočljivo hvaliti, ker se po tekočem traku norčujejo iz nje. Po pravici, saj je samovšečna podoba alpskega Slovenca spet en hudo vprašljiv identitetni konstrukt. — Na Rožniku bo naporno le potrpeti s tisto čudno folkloro z baklami in ovenčanimi vestalkami.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco