To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.
Le redkim je najbrž poznano, da ima Finžgar pisateljski poklic zapisan že v imenu. Tista kratica S. za nenavadno srednje ime Saleški sporoča, na katerega od okrog 60 svetih Frančiščkov (če izpustimo dodatnih deset svetih Frančišk), kolikor se jih sprehaja po nebesih, je bil krščen naš pisatelj. Njegov patron Sveti Frančišek Saleški, ki se je rodil na francoskem gradu Sales, je zavetnik pisateljev! Če kaj damo na to, se nam ne zdi nič čudno, da se je Finžgar odločil za pisateljsko pot! Obenem je bil Frančišek Saleški zgled neverjetne krotkosti in ljubezni do bližnjega, kar se je očitno prijelo tudi Frana Finžgarja. Bil je pristaš Krekovega krščanskega socialnega gibanja in je v duhu Krekovih idej leta 1904 napisal svoj prvi roman Iz novega sveta, ki je tudi prvi slovenski delavski roman. Pripovedoval je o železarskem štrajku na Jesenicah in je zdaj, v času štrajkov, ponovno aktualen. Finžgar je konflikt med delodajalci in delavci rešil že za tiste čase naivno preprosto, vendar prisrčno: s poroko hčerke tovarnarja z delavskim zdravnikom, ki je na strani stavkajočih; vprašanje je, kako bi bil uspešen Finžgarjev recept za pomirjanje socialnih nasprotij danes; domnevam, da hčerke direktorjev niso prav lahko dosegljive in še zmanjkati jih utegne prehitro.
Finžgar je bil organizatorski talent, bil je vsestransko socialno in kulturno dejaven in neizmerno delaven: Hinko Smrekar ga je na karikaturah prikazal, kako orje in piše obenem. Vodil je odkup Prešernove rojstne hiše in bil zaslužen za preživetje Mohorjeve družbe v težkih časih, lotil se je celo zidave elektrarne. Bil je eden tistih ljudi, ki jim življenjski cilj ni ločevanje duhov, ampak popravljanje družbenih napak in pomirjanje napetosti med ljudmi, zato se je pogosto znašel v vlogi mediatorja. Popuščanja ni poznal le tedaj, ko je šlo za svobodo, zato se je med drugo svetovno vojno za razliko od večine ljubljanske duhovščine, ki je šla v kolaboracijo z okupatorjem, opredelil za Osvobodilno fronto, pač v skladu z vodilom, ki ga je zapisal tudi v roman Pod svobodnim soncem, da je bolje umreti kot izgubiti svobodo.
Zgodovinski roman Pod svobodnim soncem je Finžgarjevo najbolj poznano delo. Vzgajalo je nacionalni ponos, nagovarjalo za slogo med južnimi Slovani in mobiliziralo proti nacionalnim sovražnikom. Zgodbe se spomnimo še iz osnovne šole: mladec Iztok gre v službo Bizanc, središče vzhodnega dela rimskega imperija, da se bo priučil učinkovitim vojnim tehnikam in imperij porazil z njegovim lastnim orožjem. Poskusimo sporočilo romana aktualizirati, tako kot so to počeli hvaležni bralci v vseh kritičnih zgodovinskih trenutkih po izidu: Bizanc bi bil danes kaj drugega kot Bruselj, Iztok pa Slovenec, ki Evropo razume kot pretnjo slovenski samobitnosti in gre tja s figo v žepu in z namenom počrpati čim več evropskih sredstev. Ko se Evropa znajde v krizi, ji obrne hrbet in se vrne nazaj v podalpsko plemensko idilo in samozadostnost. Priznati si moramo, da roman ni najboljša reklama za evropske prosvetljenske cilje, ki terjajo sodelovanje, zavzetost in zanesljivost pri gradnji perspektivnejših modelov preživetja, takih modelov, ki presegajo kolektivni egoizem t. i. nacionalnega interesa. Na srečo Finžgarjeva literarna slava ni odvisna od tega romana, ki zaradi črno-bele odslikave sveta ne spada v literaturo za odrasle, ampak za mladino. Gotovo pa nam pride spet prav v naslednji vojni.
Še beseda o Finžgarju kot Gorenjcu. Tako kot Prešeren in mnogi drugi je moral že z devetimi leti od doma v šole. Služboval je v različnih krajih po Sloveniji, na Gorenjskem v Bohinju, na Jesenicah, na Joštu in v Sori, najdlje v Ljubljani. V vseh krajih, kjer je služboval, je pustil močno sled in povsod se ga spominjajo s kipi, spominskimi ploščami in poimenovanjem ulic in inštitucij. Na svoj rojstni kraj in na gore nad njim je bil kljub mnogim selitvam močno navezan. V zrelih letih si je na Zabreški planini pod Stolom postavil kočo Murko in v njej pisal mladinske zgodbe o gospodu Hudourniku, v Doslovče je umestil svojo prvo daljšo povest Gozdarjev sin (1893) in tudi njegova zadnja knjiga, kmečka povest Gostač Matevž šestdeset let pozneje (1954) se dogaja tu. Zato verjamem, da ga imajo najbolj za svojega lahko prav Doslovčani.
V Gorenjskem Glasu smo pred dnevi prebrali napotek Miha Nagliča, kako lako ob jubileju najlepše počastimo spomin na pisatelja Finžgarja: tako, da ugasnemo radio, ugasnemo televizijo, prižgemo luč v kotu, vzamemo v roke katero od njegovih knjig in jo lepo v miru in z užitkom preberemo. Naj se z enakim pozivom konča tudi tale jubilejni nagovor.
To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.