Miran Hladnik

Feljton

tudi podlistek, posebna rubrika leposlovne ali publicistične narave zlasti v dnevnem časopisju. Izraz feuilleton se je prvič pojavil 1800 v časopisu Journal des Débats za serijo odrskih kritik; sčasoma se je oblikoval v kulturno rubriko časopisov, ki se je v primerjavi z drugimi odlikovala po bolj sproščenem pisanju o najrazličnejših temah, leposlovje je imelo v njej vedno večji delež. Pri leposlovnem f. (črtica, novela, roman) je šlo sprva za kratke oblike, primerne za objavo v eni številki časopisa. Tehnika epizode in nadaljevanja je pripeljala do najpopularnejše oblike – podlistkarskega ali feljtonskega romana (E. Sue, Mysteres de Paris, 1842). Podlistkarska publicistika ima vrsto žanrov (reportaža, poljudna razprava, potopis, kronika, kritika, polemika, portret, satira, esej) in oblik (pismo, dialog). Bolj kot s temo mora bralca pritegniti z lahkotnim, vsakomur dostopnim, iskrivim slogom. Pogosto ironično obravnava raznovrstne aktualne teme. V primerjavi s svetovljanskim fr. f. se je srednjeevropski kulturi prilegalo podlistkarsko kramljanje (kozerija), ki je veljalo za privilegiran literarni slog (H. Bahr, P. Altenberg).

Tudi na Slovenskem je bil f. v 19. st. med najbolj razvitimi žanri. Izraz je najti že 1813 v fr. besedilu ljubljanskega lista Télégraphe officiel, v nem. časnikih v Ljubljani od 1839, v slov. pa od 1851 dalje. Vzporedno so se ob f. uporabljali izrazi besednik, listek, in ker je bil f. namenjen prostor pod črto, tudi podlistek, vse to velikokrat v pomenu 'pismo'. Kot rubrika se je uveljavil z začetkom dnevniškega tiska (Slovenski narod, 1868; Slovenec, Edinost), če upoštevamo feljtonistično pisanje V. Zarnika (Obraz državnega zbora) v rubriki Dopisi, pa že 1861 v Novicah. Čeprav se je naslavljanje rubrike že kmalu začelo opuščati, se je le-ta ohranila do današnjih dni. Slov. f. 19. st. se je zgledoval pri dunajskih modnih avtorjih D. Spitzerju in J. J. Krassnigu. Pomembni avtorji so bili F. Levstik (Objektivna kritika, 1869), J. Jurčič, ki je napisal prvi feljtonistični roman Ivan Erazem Tattenbach (1873), J. Kersnik (Nedeljska pisma), J. Stritar (Dunajska pisma, Pogovori), J. Ogrinec, Anton Mahnič (Dvanajst večerov). Tudi Cankarjeva feljtonska črtica se je v marsičem zgledovala pri sočasni avstr. črtici P. Altenberga, vendar jo je preraščala in se povzpela do umetniško dognane samorefleksije (Ponesrečen feljton). Trivialne feljtonistične romane je v Slovenskem narodu objavljal M. Malovrh. Kasneje je f. v slov. kulturi izgubil poprejšnjo veljavo.

LIT.: J. JESENKO, Časnikarstvo in naši časniki, Slovenski narod, 24.–26. 1. 1884; I. PREGELJ, Mahnič – slovenski listkar, DS 34, 1921, 28–30; M. KMECL, Valentin Zarnik kot oče slovenskega feljtona (v: M. Kmecl, Od pridige do kriminalke, Lj 1975).

Objavljeno v:
Enciklopedija Slovenije, 3 (1989). 95. Varianta pod naslovom Podlistek v Slavi III/1 (1988/89): 105–106.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/feljton.html
5. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco