Cvetje v jeseni

Tavčarjevo Cvetje v jeseni (1917) pripada dvema žanrskima tipoma kmečke povesti, idilični (zaradi poudarjenega folklornega interesa) in patriotski (zaradi deklarativnih nacionalnoozaveščevalnih izjav). Hotela je biti zgled pomiritve nasprotij med mestom in vasjo, vendar eksotični poskus preselitve meščana na vas in poroka s kmečkim dekletom ne uspe. Sum, da pripovedovalec s stalnim sklicevanjem na preveliko ženinovo starost prikriva še neko drugo sporočilo povesti, se potrdi z identifikacijo naslovnega cvetja kot Parnassie palustre: metafora "cvetja v jeseni" se ne nanaša na junakovih 38, ampak na avtorjevih 66 let in simbolizira poleg pozne junakove ljubezni tudi avtorjevo v jeseni življenja vzcvetelo ustvarjalnost.

Zgodba Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni je na Slovenskem široko poznana. Bolj kot knjige, ki smo jo prvič brali nekoč v osnovni šoli, se verjetno spominjamo scen iz filma, ki ga je leta 1973 po scenariju Mitje Mejaka na njeni podlagi posnel nedavno umrli režiser Matjaž Klopčič. Osrednji osebi povesti Meta in Janez sta nam pred očmi v interpretaciji igralcev Milene Zupančič in Poldeta Bibiča. Filmsko Cvetje v jeseni je na televizijskih zaslonih redno vsako leto, komur tega ni dovolj, si ga lahko priskrbi na devedejki ali kupi zadnjo izmed blizu 40 knjižnih izdaj; nekatere vabijo k branju s sliko iz filma na platnicah. Povest je dostopna v dveh zvočnih izvedbah na zgoščenki,[1] mimo slovenščine še v češčini, nemščini, hrvaščini in angleščini,[2] potem ko jo je leta 1992 v računalnik vtipkal Tim Pogačar in jo prispeval v Zbirko slovenskih leposlovnih besedil, so jo prevzeli še drugi literarni portali.[3] Posebej popularna je postala glasba iz filma skladatelja Urbana Kodra v sugestivni izvedbi citrarja Miha Dovžana, ki jo vedno znova priredi kakšen ansambel, tako da pri iskanju Cvetja v jeseni po elektronskem katalogu med zadetki najdemo dobro tretjino glasbenih. Povest je bila nekajkrat dramatizirana[4] in odigrana na ljudskih odrih. Zunaj literature je Cvetje v jeseni dalo ime Skupini za samopomoč v Žireh in moderni arhitekturni tvorbi na Kovskem vrhu v bližini dogajališča.[5]

Povest, ki jo je avtor podpisal s psevdonimom Emil Leon, je v šestih nadaljevanjih od maja do oktobra leta 1917 objavila osrednja slovenska literarna revija Ljubljanski zvon.[6] Z obsegom 26.500 besed je je nekako za dobro polovico romana in s tem kar najbolje ustreza oznaki povest, čeprav se v novodobni maniri sem in tja pri ponatisu odločijo, da jo bodo reklamirali kot kratki roman. Na hrbtni strani platnic jo kupcem opisujejo kot "romantično pripoved o čisti, tako rekoč idealni ljubezni med mladim kmečkim dekletom Meto in meščanskega življenja naveličanim ljubljanskim odvetnikom." Ali pa kot najbolj znano in najlepšo ljubezensko zgodbo v slovenski književnosti, ki jo "pisatelj začenja z okvirno zgodbo, v kateri želi ljubljanskim gospem povedati, kaj je to prava ljubezen. Skusil jo je sam, ko se je kot ugleden meščan pri štiridesetih vrnil v rodno Škofjeloško hribovje, na Jelovo brdo, da bi se nadihal svežega zraka."

Povest je v literarni zgodovini doživela vrsto interpretacij.[7] Prvi ji je dal status kanonskega besedila literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, ko jo je še za časa avtorjevega življenja uvrstil v njegove Zbrane spise.[8] Največ raziskovalnih energij je Tavčarju in njegovemu delu namenila Marja Boršnik. Za komentar in opombe v kritični ediciji Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev[9] in za spremne besede k raznim knjižnim izdajam[10] se je s študenti podala v kraje, kjer se povest dogaja, in od hiše do hiše rekonstruirala realno ozadje Tavčarjeve fiktivne pripovedi. Povzemimo jo še enkrat. Cvetje v jeseni je idilična kmečka povest o meščanu zrelih let, ki se odloči zapreti svojo odvetniško pisarno v mestu in se pokmetiti. Mlada kmečka nevesta pa mu tik pred poroko umre.

Pripoved pripada žanru kmečke povesti, ker se dogaja v večini na kmetih in ker je njena osrednja problematika eksistenca kmečkega doma. Pridevnik idilični se je prilepil oznaki zaradi poudarjene folklorne motivike. Na prvem mestu so praznični motivi (žegnanje, vasovanje, nedeljska noša, kulinarične specialitete), pa tudi delovni motivi, npr. košnja, so opisani kot praznik. Pripovedovalec bralcu nostalgično pojasnjuje take starožitnosti, kot so štober, butarniki,[11] volóvi maslovnik itd. Čeprav ves čas deklarira svojo navezanost na kmečki svet, ga popisuje iz meščanske distance, ki je kakšen drug avtor v žanru nima. Meščanska perspektiva, nekakšen "turistični" odnos do ruralne kulture in krajine, je posledica posebnega pripovednega položaja, ki si ga je izbral Tavčar, tj. salonskega kramljanja, v okviru katerega prisluhnemo zgodbi.

Gorenja Žetina Javorje

Mogoče se bo komu zazdelo, da je govoriti o idiličnosti ob tem, da najbolj simpatična oseba v pripovedi umre, čudno. Temu je potrebno pojasnilo, da je smrt značilna že za prvo slovensko pripovedno idilo, Marjetico Antona Kodra (1877, 1894). Idiličnost v literarni tradiciji ni identična popisu vsakdanje sreče, kot si običajno predstavljamo, ampak je ime za pomirjanje oziroma odsotnost socialnih nasprotij, ki jih idila noče ugledati. Sicer pa je Cvetje v jeseni idilična povest samo deloma in zato na robu korpusa, ki ga sestavljajo leta 1891 izšli Bedenkov "novelistični prikaz življenja na kmetih" Solnce in senca, Jakličeva Nevesta s Korinja (1901), Jalnova Cvetkova Cilka (1926) in povesti Ivana Matičiča Petrinka in Dom v samoti pred začetkom druge svetovne vojne.

Cvetje v jeseni hodi v misel tudi, kadar je govor o domovinski ali patriotski povesti. Za to sta odgovorna dva odstavka, polna domoljubne patetike, eden nekje na sredini, drugi s konca, ki sta v veliki meri prispevala h kanonizaciji povesti:

Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož preveč v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane!

Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali. Eno je glavno: Naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, kateremu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavedamo življenja, misliti takrat, kadar se odločimo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!

Kdo je tisti, ki ogroža slovensko nacionalno eksistenco, iz Cvetja v jeseni ne izvemo, njen sovražnik je zamolčan. Uzavestiti je treba, da je povest izšla sredi prve svetovne vojne, ki je kruto gospodarila med vpoklicanimi slovenskimi vojaki in med civilnim prebivalstvom na zahodni fronti, pa zamolk nacionalnega sovražnika postane bolj razumljiv. Dve leti pozneje, v romanu Visoška kronika, ki ga je napisal takoj po koncu prve svetovne vojne, pa je bil Tavčar glede nacionalnega sovražnika že lahko ekspliciten. Izraza slovenski tam sicer ni uporabil nikoli, toliko pogosteje pa mu je bilo mogoče v spremenjenih političnih razmerah (Slovenija ni bila več del Avstro-Ogrske, ampak je sestavljala Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in malo pozneje Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev) pokazati na sovražnika z izrazom Nemci oz. Tajčarji.

Povest je zrasla iz Tavčarjevega načrta pomiritve nasprotij med mestom in vasjo. V tem je pisatelj sledil liberalnim demokratičnim prizadevanjem nemške kmečke povesti Bertholda Auerbacha, ki prav tako kot Tavčar velja za "poetičnega realista", še bolj pa ga je treba pripisati njegovemu sklepanju, da bo v kriznih vojnih in povojnih časih narodu mogoče preživeti le, če bo pozabil na razredna nasprotja, ki ga razdvajajo, šibijo in manjšajo njegove preživetne sposobnosti. Cvetje v jeseni si je zadalo stremljiv načrt, s pokmetenjem meščana in z njegovo poroko s kmetico simbolično zalepiti družbene razpoke in popraviti neustrezno socialnoslojsko strukturo naroda. Načrt je bil naravnost fantastičen in obsojen na neuspeh, saj takih poskusov pred njim v slovenski prozi sploh ni bilo. Celo veliko manj drzni poskusi, kot je npr. pomeščanjenje podeželskega dekleta, so se namreč končali porazno.[14] Socialna diferenciranost je znamenje razvitosti, zato je Tavčarjev klic k poenotenju[15] korak nazaj v socialnem življenju. Projekt pomirjenja ni uspel niti pri Auerbachu[16] niti pri Tavčarju 70 let pozneje.

Tavčarjeva literarna tematizacija kmetstva in meščanstva ima tudi avtobiografsko podlago. Bil je iz revne kmečke družine in je otroštvo preživel na vasi, v zrelih letih pa sta z ženo kupila bogato posestvo na deželi in se v starosti preselila tja. Sicer je bil Tavčar meščan, celo zgled uspešne meščanske kariere: študiran, z meščanskim poklicem, ki mu je prinašal lepe zaslužke, poročil se je z eno najbogatejših ljubljanskih nevest in predsedoval bančnemu upravnemu svetu. Bil je slovenski kulturni in politični prvak: ljubljanski župan, po koncu 1. svetovne vojne poslanec ustavodajne skupščine, član Narodne vlade, minister za prehrano (torej ključna oseba pri formiranju nove slovenske državnosti), vodja slovenske liberalne stranke in vodilni liberalni publicist. Vsa ta dejavnost je močno presegala njegov pisateljski angažma, zato je po svoje krivično, da ga poznamo skoraj izključno kot pisatelja in v skladu s prepričanjem o večvrednosti pisateljevanja domnevamo, da so njegova pozna dela izraz spoznanja, kako narobe je ravnal v zgodnejših letih, ko je svoje najboljše moči posvečal ekonomiji in politiki, namesto da bi jih investiral v umetnost. Tavčar je svojo pisateljsko dejavnost podrejal vsemu drugemu in jo inštrumentaliziral za dosego zastavljenih političnih, ekonomskih, nacionalnih in kulturnih ciljev in Cvetje v jeseni pri tem ne more biti nobena izjema.

Povest želi zgladiti nasprotja med mestno in kmečko kulturo, vendar je od vsega začetka jasno, da so njene simpatije, vsaj deklarativno, na kmečki strani. "Kmet je kralj," se začne tretje poglavje pripovedi, ki na vsakem koraku idealizira kmečko življenje, poudarja njegovo pristnost, zdravje in lepoto, medtem ko meščanstvu namenja samo ostro kritiko in ga skozi kmečka usta označi kot goljufijo. Za združitev kmetstva in meščanstva bi se moralo spremeniti samo meščanstvo, se odpovedati svojim številnim napakam in se zgledovati pri kmetstvu. Z liberalizmom kot meščansko ideologijo te ideje ne znam povezati.[17]

Kljub nevestini smrti konec povesti ni čisto resignativen. Žalost porivata v kot dve rečí: zapoznelo rojstvo Metinega bratca in sklepni optimistični apel pripovedovalca. Reprodukcija starih je ublažila spodrsljaj v reprodukciji mladih: je nauk tega nenačrtovanega rojstva, naj kmetstvo raje kar samo, brez pomoči iz meščanskih vrst skrbi za regeneracijo naroda? Drugi popravek žalostnega konca, programsko obarvana pripovedovalčeva izjava v sklepu, naj bodo uspešni drugi bodoči meščansko-kmečki zakoni, če že njegov ni mogel biti,[18] pa odpira možnost nadaljnjih literarnih eksperimentov na to temo.[19]

Perkonigov uvod k prevodu

Tavčarjevo zgodbo o meščanu, ki se odpravi na kmete po zdravje, je komentiral tudi koroški nemški domačijski pisatelj Josef Friedrich Perkonig, ki je enemu svojih junakov namenil podobno usodo. Perkonig, po očetu Slovenec, je v romanu Bergsegen [Blagoslov gora] leta 1928 poslal svojega junaka, blaziranega celovškega meščana, na zdravljenje v idilično gorsko vasico na severni strani Karavank. Tudi tu se je nemožnost ljubezenske zveze med kultiviranim meščanom in primitivno kmetico, ki je povrhu Slovenka s pomenljivim imenom Ljuba Jugova, izkazala s smrtjo lepega dekleta v snežnem metežu. Perkonig, ki je bil pred drugo svetovno vojno do Slovencev sovražno razpoložen, se je po vojni skušal odkupiti s promoviranjem slovenske književnosti v nemškem prostoru. Sodeloval je pri prevodu Cvetja v jeseni v nemščino in ga v spremni besedi[20] opisal kot arkadično "pesem o blagoslovu zemlje". Čeprav je Tavčarjev "blagoslov zemlje" izšel 11 let pred Perkonigovim "blagoslovom gora" in istega leta kot vzorčni roman norveškega pisatelja Knuta Hamsuna s podobnim naslovom,[21] je Perkonig slovenski književnosti očital zamudništvo pri tematizaciji "domače grude" in slepoto za nevarnosti, ki jih kmečki kulturi prinaša zunanji svet. Hamsun je občudoval nacizem in bil zaradi kolaboracije po vojni kaznovan, zato je bila Perkonigova asociacija na njegovo pisanje Tavčarju medvedja usluga.

V kriznem času okrog prve in druge svetovne vojne je slovenska proza sproducirala še nekaj nenavadnih socialnih predlogov, vendar nobeden ni bil tako radikalen kot Tavčarjev. V Gadjem gnezdu (1918) Vladimirja Levstika se slovenski kmečki dom brani tuje, tj. avstro-ogrske vojske in mesta, ki je v nemških in židovskih rokah. Namesto da bi se posvetil svojemu meščanskemu poklicu, gospodarstvo na kmetiji prevzame najmlajši študirani sin gruntarice, ker tako zahteva od njega interes nacionalnega preživetja. Roman Draga Ulage Bele zvezde, ki je izšel v predzadnjem letu druge svetovne vojne, ponavlja Tavčarjev socialni eksperiment. Ker utopični poskus vrnitve meščanskega moškega na kmete ni uspel, je Ulaga testiral programsko selitev tovarnarjeve hčerke na kmete. Tokrat zveza po mučnih nesoglasjih vendarle uspe in mladi par dobi potomstvo, vendar niti v tem izjemnem primeru ne gre za pravo meščansko-kmečko zvezo, saj sta mlada dva oba študirana, ženin pa je veleposestnik, torej spada bolj med podeželsko gospodo kot med kmete.

Iz šole imamo v spominu, da je bil Tavčar pomemben tvorec žanra kmečke povesti, čeprav je Cvetje v jeseni njegovo edino tako daljše delo, pač zaradi njegovega cikla kratkih pripovednih "slik iz loškega pogorja" z naslovom Med gorami (1876–88), ki literarni zgodovini služi za zgled uspelega realizma. Literarna zgodovina je namreč cenila in poudarjala kratko prozo, v kateri so se dogajale stilne inovacije, neprimerno bolj kot daljša pripovedna dela. Med literarnozgodovinske mite, ki jih je avtor sam pomagal ustvarjati, sodi, da mu je bila kmečka snov bolj pri srcu kot meščanska ali plemiška (s tem je utrjeval predstavo o kmetstvu, ki je trajni nacionalni regenerativni potencial), kar je težko združiti s podatkom, da je dal največ od sebe v okviru žanra zgodovinske povesti in romana, s plemstvom in meščanstvom v glavnih vlogah.

Junaku v Cvetju v jeseni gre tako, kot je v žanru kmečke povesti običajno, za prevzem gospodarstva na kmetiji, kljub temu pa je povest v marsičem nestandardna. Netipično je, 1. da je kandidat za prevzem kmečkega gospodarstva meščan, 2. da ni več prav mlad in 3. da se želi poročiti na svoje. O prvi posebnosti smo že govorili. Druga posebnost zadeva žanrsko pravilo, da star kandidat nima možnosti za prevzem gospodarstva, saj predstavlja preveliko tveganje pri zahtevi biološke reprodukcije v okviru doma. Cankarjev stari hlapec Jernej (Hlapec Jernej, 1907) je npr. žrtev te zakonitosti, ker kmečka povest pripisuje opoziciji staro-mlado usodnejši pomen kot opoziciji dobro-slabo. Tudi Tavčar že z naslovom dopoveduje (jesen dešifriramo kot jesen življenja, tj. starost), da glavni junak Janez ne more biti pravi kandidat za ustanovitev novega kmečkega doma, ker je prestar. Začuda pa ostareli junak ne konča tako žalostno kot njegovi predhodniki v žanru, ampak namesto njega umre mlada kmečka nevesta. Je avtor s tem, ko je za smrt določil kmečko ljubico, hotel prikriti ženinovo neprimernost in zvaliti odgovornost nanjo? Kaj pa če je za neizpeljano poroko in neuspelo pokmetenje kriva tretja posebnost povesti, to je napaka v socialnem načrtu ekspanzije v novi dom? Ustanavljanje novega doma je v slovenski kmečki povesti dokaj redek pojav, želje po novem domu v tujini, kakor jih ubeseduje izseljenska povest, pa so celo dosledno zapisane negativnemu izidu.[22] Bivši lastnik kmetije, ki jo je kupil junak Cvetja v jeseni, se je zaradi socialne stiske odločil izseliti v Ameriko, kar pomeni, da bi sreča Janeza in Mete temeljila na sosedovi nesreči, to pa bi bila prevelika moralna hipoteka. Na neustrezni etični podlagi pač ni mogoče graditi novega doma.

Nenavadni zaključek povesti vzbuja v bralcu dvom glede razlogov, ki jih zanj navaja pripovedovalec.[23] Z današnjega stališča bi bilo lahko moteče, da je nevesta njegova sorodnica, bratrančeva hči (mala nečakinja), vendar si ne ljubimca ne okolica s tem ne belijo glave. Najsumljivejše so junakove in pripovedovalčeve lamentacije o preveliki starostni razliki med ljubimcema, skratka da je ženin Janez prestar. Pa poglejmo: Meta jih ima 17, Janez pa 38. Dvajset let razlike res ni malo, vendar nič posebnega za konec 19. stoletja, ko se zgodba odvija. Ker je v povesti obilo avtobiografskega,[24] je dovoljena naslednja vzporednica. Tavčar, ki se je ženil leta 1887, pri svojih 36 letih, je bil 17 let starejši od neveste Franje Košenini, ki jih je tedaj štela 19. Med modeli za stranske osebe v povesti sta še dva hujša primera: v prvem se dekle pri 23 letih poroči z 62-letnim kramarjem (39 let razlike!), v drugem pa se 21-letna nevesta poroči z 48-letnikom.[25]

Hinko Smrekar, Tavčar Tavčar v letih

Junakovih 38 let nikakor ni mogoče imeti za "jesen življenja", ampak kvečjemu za njegov "poldan", in naslov povesti že ne more meriti nanje. Nad svojo starostjo sicer jamra Janez[26] tako, kot je v njegovih letih jamral Tavčar,[27] a ni prav verjeti ne enemu ne drugemu, saj Janez vendar premaga mlajše v košnji in pretepu, vitalni Tavčar pa je po poroki šele vstopil v svoje najbolj aktivno obdobje. Junakove tožbe zaradi starosti so le kamuflaža (krinka, alibi, izgovor, sprenevedanje), ki prikriva pravi pomen naslovne metafore "cvetje v jeseni".

Na kaj bi lahko meril naslov povesti, če ne na ljubezen v poznih letih? Preverimo, v kakšnih zvezah se pojavljata besedi cvetje in cveteti. Niz cvet* zapiše Tavčar 27-krat, konkretno govori o hudičelah (rododendronu), murkah, jagodovem cvetu, ženinčku (zvončku), zvezdicah (planikah), in Kristusovih srajčkah; zadnje štiri so bele barve in asociirajo na nedolžnost. Kako je izbiral med cvetjem, da bi bolje ustrezalo simbolnemu sporočilu, je videti iz sprememb v rokopisu.[28] Nihal je med cvetjem rdečih jagod in Kristusovih srajčk in se naposled odločil za slednje. Te najde Meta pozno jeseni, ko ne cveti nobena druga roža več, na Blegošu, v trenutku, ko ji Janez razodene svoje načrte. Ker se Janez s temi rožami izrecno primerja,[29] smemo trditi, da so naslovno "cvetje v jeseni" rože z imenom Kristusove srajčke.[30]

Botanično ime Kristusovih srajčk je močvirska samoperka ali močvirska mirta.[31] Danes je zaščitena, svojčas pa so jo uporabljali za zdravljenje epilepsije in živčnih napadov, za rane, pri boleznih oči, jeter in žolča (od tod nemški izraz Leberblume), kot blažilo pri krčih, skratka za pomiritev.[32] Menda so jo študentje poklanjali svojim izvoljenkam, od tod nemški sinonim Studentenröschen. Latinsko se ji reče Parnassia palustra 'močvirska parnasovka', angleško pa Grass of Parnassus. Roža ima en sam srčasto oblikovan stebelni list (zato še en nemški sinonim Sumpf-Herzblatt) in en sam bel cvet. Srčasti stebelni list se povezuje z Metino srčno hibo, roža pa ustreza Meti tudi s svojim zdravilnim učinkom, saj jo v trenutku ljubezenskega razburjenja pomiri. Še bolj verjetno pa se zdi, da jo je Tavčar izbral zato, ker je s svojim latinskim imenom in cvetenjem v jesenskem času simbolizirala njegovo pozno literarno dejavnost. Ker Parnassia palustra priziva v zavest grško goro pesnikov Parnas, imamo lahko Cvetje v jeseni za avtopoetski naslov. Ne nanaša se torej na 38 junakovih let, ampak na 66 pisateljevih let. Naslov razodeva, da je Tavčar v ljubezensko zgodbo vpletel zgodbo svoje pisateljske ambicije, kar je v pogovoru z Izidorjem Cankarjem tudi priznal. V pozni ustvarjalni izbruh so ga "prisilili več ali manj politični nagibi", to je občutek, da so ga njegovi mlajši strankarski kolegi zaradi starosti že odpisali, še bolj pa to, da pri Ljubljanskem zvonu ne računajo več na njegovo literarno sodelovanje: "Moja samoljubna zavest pa je, da take reči silno nerad poslušam. Zatorej sem napisal 'Cvetje v jeseni'."[33] Tavčar je povest napisal, da bi dokazal svojo pisateljsko kondicijo in vitalnost.

Naslovna metafora "cvetje v jeseni" seveda do neke mere ustreza tudi zapozneli ljubezni, sicer Tavčar ne bi izgubljal toliko besed na to temo. Vendar se zdi, da je Janez pretiraval s starostnimi skrbmi zato, da bi ga sogovorniki potolažili in ga potrdili v tihem prepričanju, da je še v najboljših letih.[34] Zakaj še je Tavčar s poudarjanjem starosti zavajal bralca stran od prikrivane alternativne resnice naslovne metafore? Malo gotovo zato, ker je zrasla iz nespodobno močnega avtorskega samoljubja, gotovo pa tudi zato, da bi napravil besedilo sporočilno kompleksno in interpretativno enigmatično ter z obojim povečal njegovo umetniško vrednost. Na prvi pogled se zdi tale interpretativna inovacija, ki naslovno cvetje, parnasovke, razglaša za metaforo Tavčarjeve pozne literarne ustvarjalnosti, nenavadna ali celo neprepričljiva, vendar táko opomenjanje besedil v literarni zgodovini ni nič nenavadnega, pomislimo samo na zgodbo Prešernovega Krsta pri Savici (1836), ki nam je od Cooperjeve razlage dalje tudi metafora pesnikove poetološke odločitve.[35] Interpretacijsko sorodstvo Cvetja v jeseni s Krstom pri Savici utrjuje kanonski značaj poznega cvetja s Tavčarjevega literarnega vrta.

Opombe

[1] Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, Kranj: Osrednja knjižnica Kranj, 2004 (Kranj: Poet), besedilo bere Eva Primužič; Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, Novo mesto: Iris, [2006], iz originala založbe Mladinska knjiga posneto v zvočnem zapisu MP3, bere Božena Petrov.

[2] Podzimní kvítí, ze slovinštiny přeložil Bohuš Vybiral, v Olomouci: R. Promberger, 1923; Herbstblüte [die übertragung besorgten Thomas Arko und Josef Friedrich Perkonig], Klagenfurt: E. Kaiser, 1947; Herbstblüte [aus dem Slovenischen übertragen von Herta Kralj und Josef Friedrich Perkonig], Wien; Stuttgart: E. Wancura, 1953 (Europäische Dichtung aus dem Südosten); Cvijeće u jesen [priredio i pogovor napisao Franček Bohanec; preveli Mirjana Hećimović, Ladislav Žimbrek], Zagreb: Spektar; Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974 (Knjižnica Matija Gubec); Autumn blossoms, translated by Savo Tory [Sydney; Washington; Oxford: s. n., 1999].

[3] Zbirka slovenskih leposlovnih besedil (http://www.ijs.si/lit/cvetjevj.html), Franko Luin, Beseda (http://www.omnibus.se/beseda/), Primož Jakopin, Nova beseda (http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html), vatikanski IntraText (http://www.intratext.com/8/slv/), Logos Library (http://www.logoslibrary.eu). Z zaslona lahko preberemo skoraj vsa Tavčarjeva besedila (4000, Grajski pisar, Izza kongresa, Janez Sonce, Mrtva srca, Otok in Struga, Visoška kronika, Vita vitae meae, V Zali, Med gorami, Kuzovci), njegove objave v Ljubljanskem zvonu na http://wws.dlib.si.

[4] 1943 Osip Šest, 1951 Mirko Mahnič, 1991 Miran Herzog in 2004 Alojz Stražar.

[5] Tomaž Brate, Cvetje v jeseni?: Miloš Florjančič, Jerneja Fischer Knap, Matej Blenkuš, Hiša na Kovskem vrhu Arhitektov bilten 32/157–158 (2002), 14–19; http://www.trajekt.net/pictures/kovskivrh.jpg.

[6] Objava v LZ je dostopna na portalu Digitalne knjižnice Slovenije DLib (http://www.dlib.si/documents/clanki/ljubljanski_zvon/pdf/280911.pdf).

[7] Mimo tistih, na katere se sklicujem, npr. še: Stane Suhadolnik, Frekvenčna analiza Cvetja v jeseni, SR 22/1 (1974), 31–40; Vladimir Truhlar, Krščanstvo v čistini, Doživljanje absolutnega v slovenski književnosti, 1977, 67–76; več diplomskih nalog na ljubljanski slovenistiki (http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk). Največ so se interpretacije izčrpavale s spraševanjem o romantiki in realizmu: osrednjo ljubezensko zgodbo so dojemale kot romantično, epizodne zgodbe o socialni bedi pa so imele za realizem. Sergio Bonazza (Ideološki vidiki slovenskega romana v 19. stoletju, Slovenski roman, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003 (Obdobja, 21), 11–17) govori o Tavčarjevem "habsburškem realizmu", to je popisovanju mirnega patriarhalnega življenja na idiličnem podeželju, Matjaž Kmecl pa dokazuje njegov romantični in celo novoromantični status (Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, Ljubljana: Delo; Intelego; Študentska založba, 2006; Domača branja, str. 105–16). Tavčar je bil odločno proti modernizmu in avantgardizmu v umetnosti in v družbi (Lev Kreft, Cvetje v jeseni in novomeška pomlad, Sodobnost 1985, 88–95, http://www.dlib.si/documents/clanki/sodobnost/1985/pdf/33_1_12.pdf).

[8] Ivan Tavčar, Zbrani spisi, 6, ur. Ivan Prijatelj, Ljubljana, 1921, ponatis 1938.

[9] Ivan Tavčar, Zbrano delo, 6, ur. Marja Boršnik, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1956.

[10] Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, Ljubljana: DZS, 1950 (Klasje, 22) in ponatisi.

[11] "Končno sem le izvohal, kaj so butarniki. // Kadar se praprot spravlja, zlože jo v veliko butaro, ki jo s tanko vrvico obvežejo. Na obeh koncih te vrvi so lesene kljuke, ki drže zavezo, kadar je butara obvezana z butarnikom. Take butare se potem vale v dolino, kjer se nalože na vozove."

[12] "Sedaj sem bil s tisočerimi vezmi prikovan na svojo slovensko zemljo in, če me ta ne bo živila, kdo naj me živi?" Po pričevanju potomcev Tavčar sam smisla za zemljo v resnici ni imel in je bila njegova ljubezen do nje zgolj deklarativna; vsa vrtna dela pri hiši je namreč prepuščal ženi (Marja Boršnik, Opombe, Ivan Tavčar, ZD, 6, 80).

[13] "[I]n če pride v vas, se vleče za njo rep zdravih in debelih otrok – mislim, da jih je sedem. Blagor ji, da je blagoslovljena, zakaj od tega blagoslova živi slovenska zemlja!"

[14] Tipičen zgled je Jara gospoda (1893) Janka Kersnika. V Tavčarjevi zgodnji kratki prozi s smrtjo plača kmečko dekle, ki se speča z meščanom (Margareta, 1875), uspe pa Holekova Nežika (1876), ki odide v mesto, vendar pripovedovalec nad njeno usodo ni navdušen. — Med stranskimi osebami izvede Tavčar še eno socialno pomiritev: pobotata se revni kmet Skalar in bogati kmet Kalar. Iz etimologije njunih imen sicer lahko razberemo smer Tavčarjevih simpatij (skala je trdno in pozitivno, kal 'mlaka' je motno in negativno), vendar je očitnejša njegova težnja, da že z izbiro podobnih imen sprtih kmetov pokaže, kako med revnimi in bogatimi ni usodnih razlik in da je družbeni sporazum med njimi mogoč.

[15] "[N]aj izginejo tisti zidovi, ki ločijo dandanes našega kmeta od naših mest!"

[16] Mišljen je njegov roman Die Frau Professorin, 1846.

[17] Timothy Pogačar piše, da se je Tavčar proti koncu svojega življenja odpovedal liberalnemu mišljenju, ki temelji na razsvetljenskem racionalizmu (The Liberal Category of Self in the Slovene Writer and Politician Ivan Tavčar's Works, referat na XVI. Balkan and South Slavic Conference, Banff 3. maja 2008; podobno tudi v članku Liberalizem in slovenska literatura: roman Ivana Tavčarja Visoška kronika, Slovenski roman, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003 (Obdobja, 21), 37–47; http://www.centerslo.net/files/File/simpozij/sim21/pogacar.pdf.

[18] "Ni se mi sicer posrečilo, ali vzlic temu upam, da mi bodočnost prinese mnogo posnemovalcev."

[19] Edina kritika takoj po izidu (Niko Bartulović v Književnem jugu 16. 2. 1918) je to zaključno tendenco ironizirala kot neokusno priporočilo slovenskim ženitnim agencijam.

[20] Josef Friedrich Perkonig, Ivan Tavčar und die "Herbstblüte", Ivan Tavčar, Herbstblüte, 1947, 5–14.

[21] Hamsunov roman Markens Grøde (1917) so 1918 Nemci prevedli kot Segen der Erde, Slovenci pa 1929 z Blagoslov zemlje; leta 1920 je zanj dobil Nobelovo nagrado.

[22] V nemški izseljenski povesti je to čisto drugače.

[23] O neskladju med idejno in zgodbeno razsežnostjo povesti govori tudi Taras Kermauner (Ideološka struktura Cvetja v jeseni, JiS 1973/74, 79–87). Cvetje v jeseni mu je "zgodba, ki samo sebe zanika". Tavčar je morda res hotel napisati tradicionalno kmečko povest o meščanu, ki se umakne na kmete (tema je bila v evropski književnosti poznana, pri nas so jo že prej artikulirali Stritar, Jurčič in Mencinger), nastalo pa je kompleksno in skoraj modernistično besedilo.

[24] Pripovedovalec se kljub drugačnemu imenu (Janez Kosem) deklarira kot pisatelj Ivan Tavčar; model za Meto naj bi bila Tavčarjeva sestrična Nežka Perko, ki je bil vanjo zaljubljen kot otrok in je zgodaj umrla.

[25] Marja Boršnik, Opombe, Ivan Tavčar, ZD 6, 372, 376.

[26] Janez Meti pokloni lectovo srce s pomenljivo Jenkovo pesmico: "Snoči je jokala, / dan's ni vesela, / to bo še stokala, / starca je vzela." Ali: "Teh osemintrideset let mi je tičalo neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pričenjalo telo že nekako nesimetrično zaokrožati, zgoraj ob sencih pa je že nekaj sivelo, kakor pozimi, če leži ivje na vejevju." Svoje razmerje z Meto primerja svetopisemskim motivom Suzane in pohotnih starcev: "Jezil sem se sam na sebe, da sem mogel tako čisto pozabiti svojih let in da sem se obnašal kakor smešni starec, ki je lazil nekdaj za Suzano, ko se je kopala." (prim. Dan 13, 15–18). In še: "Bil bi ji lahko oče, ali sedaj naj jo vzamem? Morda kakor kralj David Moabičanko, da ga je grela v postelji?" Pri tem bibličnem motivu je Tavčar nekaj pomešal, saj se je z Moabko spečal le kralj Salomon in ne David, pa še s problemom starosti ni povezan, ampak gre za problem poroke s tujo žensko.

[27] V predporočni korespondenci z bodočo ženo Franjo.

[28] Ohranjena sta dva rokopisa in en tipkopis; tipkarica na ljubljanskem magistratu se spominja, da ji je Tavčar narekoval povest med oddaljenim grmenje topov na avstrijsko-italijanski fronti.

[29] "Tak sem kot tole: sedaj pred zimo cvete in kaj bo iz tega? Cvet odpade in prav nič ne bo iz tega."

[30] Kristusovih srajčk ne smemo zamenjati s podobnim imenom Marijine srajčke (tudi bohkova srajčka), ki označuje podlesno vetrnico, lat. Anemone memorosa, in cveti spomladi.

[31] Simbolni pomen samoperke ni le stvar literarnozgodovinskih špekulacij, ampak tudi aktualna pisateljska tema: "[K]ar samoperka bi bila. Skriva se v naslovu čudovite Tavčarjeve knjige, njeno latinsko ime pa je izpeljano iz Parnasa, gore pesnikov. Rase po vlažnih pustih travnikih in ko cveti, nam s svojimi velikimi belimi sivkasto progastimi cvetovi sporoča, da je prišla jesen. Moj najljubši letni čas." (RazkritOdkrito – blogerska zvezda Jana Lumnus – Intervju, http://www.ednevnik.si/entry.php?u=razkritOdkrito&e_id=59632, 24. 4. 2008).

[32] Sumpf-Herzblatt, Heilkräuter Seiten, http://www.heilkraeuter.de.

[33] Izidor Cankar, Obiski, Ljubljana: Nova založba, 1920 (Nova knjižnica, 5). Samoljubnemu Tavčarju se je obesil nos, ker ga novi urednik LZ Oton Župančič ni osebno povabil k sodelovanju.

[34] "Kdor me je srečal, mi je silil pod nos, kako krepak in mlad sem videti"; "pljuča kakor hlod, srce kakor risovo in tudi jetra so se prav čedno skrčila do svojega dopustnega obsega"; "Tak si kot roža." Tudi sam zase pravi: "[Ž]ilava moč se je pretakala po mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika."

[35] Črtomir je metafora Prešernove pesniške usode: tako kot je Črtomir v 8. stoletju sprejel krščanstvo, tako je Prešeren v 19. stoletju sprejel eminentne romanske pesniške oblike – oboje je bilo nujno za uvrstitev Slovencev med kulturne nacije (Henry R. Cooper, Francè Prešeren, Boston: Twayne, 1981). S poetološko razlago se spogleduje tudi France Bernik s trditvijo, da je Metina smrt znamenje pisateljeve ustvarjalne nemoči, da bi "erotiko pripeljal do skrajne meje spre[jem]ljivosti" (France Bernik, Erotika v nekaterih Tavčarjevih delih, SR 22/1 (1974), 41–53). Z drugimi besedami: da bo živela literatura, mora umreti osebna ljubezenska sreča.