To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Tale prispevek ne more Butkovičevega mesta v literarni zgodovini popraviti, Butkovičevo pripovedno prozo lahko le nekoliko natančneje opiše in mimogrede popravi nekaj bibliografskih spodrsljajev v zvezi z njegovim delom. (V katalogu jugoslovanske pripovedne proze v predvojni periodiki v bibliografskem oddelku NUKA sta navedeni tudi dve pesmi (Materi, Mentor 1912/13, 116, in Soseda, Mladika 1920, 189 – prve med Butkovičevo poezijo v Bibliografiji rasprava, članaka i književnih radova, 4. knjiga, ni; prav tako tudi v Prispevkih zgodovini osnovne šole Sovodnje, Gorica 1982, kjer je navedena Butkovičeva bibliografija.) Pesem Zadnje sanje ranjenca (objavljena v DiS) pa je v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu našteta pomotoma med prozo.
Kar je pripovednega Butkovič ustvaril, je nastalo v dveh ozko zamejenih obdobjih. Prvo je zamejeno z letnicama 1908 in 1913, to je čas, ki ga je preživel v malem semenišču in po maturi 1910. Objavljati je nehal po posvetitvi 1913. Ponovno je skušal vstopiti v literarno areno po prvi vojni (1920, zlasti pa med 1924 in 1926). Tedaj se je namesto s psevdonimom Domen podpisoval z imenom Grušenjka. Z vojno tematiko, ki je pri Butkoviču novost, govori o nacionalni in etični motiviranosti duhovnikovega pisanja. Butkovič je pisal torej med svojim dvajsetim in petindvajsetim letom, potem pa ponovno med šestintridesetim in osemintridesetim letom. Kot zrel in zaposlen človek potrebe po literaturi v glavnem najbrž ni več občutil niti v razmerju do naroda, ki naj ga literatura vzgaja, niti iz svoje lastne osebe, ki naj ji ustvarjanje pomaga iskati pot in cilj. Največ je napisal za Mentorja (11 tekstov), Zoro (5 tekstov) in Naš čolnič (4 tekste) in Mladiko (3). 7 tekstov je natisnil še drugod.
Besedila so dolga od dobrih 600 do nekaj nad 8000 besed. Glavnina (18) jih je povprečno 918 besed dolgih, pet jih tvori obsegovni tip 2425 besed in tri so povprečno 7141 besed dolga. Da ne gre za naključno koncentracijo okoli določenih obsegov, je mogoče potrditi s Cankarjem, ki je Vinjete oblikoval v razponu do 500 besed, črtice od 500 do 1500, med 1500 in 5000 so dolge Kersnikove in Tavčarjeve slike, okrog 6000 Jurčičeve slike ... Skratka: niso vse pripovednoprozne dolžine enako predvidljive. Domnevamo lahko, da se približno pri dobri podvojitvi dolžine spremeni tudi struktura besedila. Najkrajša forma je pri Butkoviču zasedena z avtobiografsko snovjo, srednji obseg je primeren tudi za zgodovinsko črtico in nad 7000 besed je že zmožnih oblikovati enega železnih žanrov slovenske proze, kmečko povest.
V grobem bi se dalo Butkovičevo pisanje označiti z izrazom avtobiografsko črtičarstvo, saj le-to predstavlja glavnino skromnega pisateljevega opusa. Zelo verjetno mu je bilo pisanje v veliki meri psihoterapija, saj se v njem razkrinkujeta dva travmatična temelja: razmerje do matere (10x, zato smemo njegovo črtico označiti tudi kot materinsko) in odločitev za duhovniški poklic (tudi 10x). Navzlic avtobiografičnosti je sporočilo črtic obrnjeno izrazito navzven. Bralca (avtor je imel v mislih katoliško usmerjenega dijaka ali mladega semeniščnika, ki sta bila naročena na revijo Mentor) prepričuje, da je bila njegova odločitev pravilna, ker je izhajala iz trdne etične osnove, in implicitno nagovarja k posnemanju. V ta namen uvaja v pripoved brezverca, čigar žalostna usoda je negativni zgled, in tovariša enakih let, ki sledi imperativu duhovniškega poklica. Travmatičnost razmerja do matere in do duhovništva z likom nasilne, oblastne ali indiferentne matere bežno razkrivajo pravzaprav le štirje teksti, Joza, Teofil, Furlanski motiv in Njegova povest.
Slovenska literatura vsaj od Cankarja in Meška naprej programsko goji materinski kult. Butkovič je temu programskemu prizadevanju, katerega travmatično osnovo je deloma razkrila Alenka Puhar v Prvotnem besedilu življenja, dal skromni prispevek. Ljubezen do matere ni samo literarni popravek najbrž manj ustreznega in manj idealnega realnega razmerja, ampak je tudi nadomestilo spolne ljubezni. Smrtno usodnost ljubezenskega razmerja, ki ga je Gradnik oblikoval v motivu eros–thanatos, je Butkovič prenesel na raven razmerja mati–sin kar v dveh črticah: V Krizanteme – ve vscvetite!... sinček umre na grobu svoje matere, v Črtici iz naše zakotne doline pa revna mati umre na poštnem vozu, vračajoča se od pogreba sina študenta. V nadaljnjih štirih tekstih je starševska smrt (materina ali očetova) stranski motiv.
Avtobiografičnost se ne potrjuje s prvoosebnim pripovedovalcem, ampak skozi osnovno socialno določilo glavne osebe, z duhovskim poklicem. Kjer gre za prvoosebno pripoved, govorec poklicno ni identificiran, vendar sta njegovo obnašanje in etika taka, da bi težko dopustila drugačna sklepanja. Prav s prvoosebnimi črticami ima bralec določene težave, saj večkrat motivacija za pripovedovanje ni najbolj razvidna. Taki sta npr. Dom ob akacijah in Pod odcvitajočim cimborjem. V eni pripovedovalec obišče Angelo (sestro?), ki se je bolna vrnila iz tujine in sklenila ostati doma, saj je samo tu lahko deležna materinske ljubezni. V drugi v tujini pokvarjeni brat požene sestro od doma po svetu; pripovedovalec jo svari, naj ne pozabi doma. Obča raven črtice je nihanje posameznika med svetom in domom – rešitev je seveda samo v navezanosti na dom. Vendar se zdi, kot da je ta domačijska teza povrhu dodana nedodelani in v avtobiografskem temelječi snovi. Konfliktnosti izhodiščne situacije mati–hči in sestra–brat pripovedovalec enostavno ne motivira, kot da je spraševanje po vzrokih nekaj banalnega in za končno odločitev popolnoma nepomembnega. Ne da bi od Butkoviča zahtevali obvladanje realistične manire – konfliktni motiv razbite družine, ki ga nekajkrat zastavlja, vzbuja v bralcu radovednost, ki ni nikoli potešena. Čeprav v izrazu nekam modernistično fragmentaren in razčustvovan skuša Butkovič sporočilo svoje proze oblikovati vedno utilitarno. Najbrž ravno ta konstanta zavaja bralca v neizpolnjeno pričakovanje, da bo deležen tudi informacije o vzrokih za uvodni konflikt.
Dve daljši črtici imata zgodovinsko snov. V skladu s tradicijo katoliškega zgodovinskega pisanja je temeljni problem vera oziroma etika, ki jo vera zahteva od človeka. Biblična črtica Spokornik (objavljena v DiS) izhaja iz vedno aktualnega vprašanja: ali je dovoljeno ubijati v samoobrambi oz. ali je dovoljen pravični upor. Odgovor je dvoumen. Na izrecni ravni ne, saj so posledice porazne: tiran se upornikom maščuje s še hujšim terorjem. Vendar pomirljiv konec (Kristus osebno odpusti grešniku, ki se po letih eremitstva najde s svojo staro ljubeznijo) dopušča tudi drugačno razlago: svobode si ni mogoče priboriti le z uporom, odkupiti jo je treba tudi s trpljenjem. V drugi zgodovinski črtici (Izza reformacije), ki ji je zaradi lokacije na Primorsko (Vipavska dolina) in zaradi motiva verskega odpadništva literarna zgodovina očitala zgledovanje pri Andreju Budalu, gre ponovno za tip pripovedi, ki predstavi napako z namenom, da jo odpravi. Lemenatar se navduši za Trubarja in postane njegov spremljevalec; navezanost na staroverske starše in bogoskrunsko obnašanje novih družabnikov pa ga odvrne od protestantizma, da postane vzoren katoliški duhovnik.
Vprašanje vere je tudi temeljna tema nezgodovinskih črtic: dvakrat obračuna z nevarnostjo (Sopotnik, Za klavzuro), sicer pa ga zaposluje samospraševanje, ali je njegova vera dovolj močna, da se bo odpovedal posvetnim nagnjenjem, med katere sodi v prvi vrsti oboževanje matere. Trdna vera daje odgovor na vsa vprašanja: ljubezen do boga ni take narave, da bi izključevala druge ljubezni, nasprotno, v krščanski ljubezni je na prvem mestu tudi prostor za materinsko, saj je materinski kult katoliški kult. Erotični ljubezni se je Butkovič izogibal. Pojavila se je samo v eni črtici z značilno izrecnim naslovom Njegova zgodba. V dilemi med materinsko ljubeznijo, ki vodi sina v duhovski poklic, in erotično ljubeznijo se je znašel pripovedovalčev duhovski kolega z eksotičnega juga. Pripovedovalčev nasvet prijatelju je jasen in v skladu s sporočili drugih črtic; konec je vendarle odprt: pripovedovalec še čaka pisma, ki mu bo sporočilo zaljubljenčevo končno odločitev.
Materinsko črtico prvega obdobja je v zrelih letih nadomestila kmečka črtica. "Idila" Ob akacijah govori o ljubezni revnega fanta in gruntarske hčere in ima srečen zaključek, potrjen tudi z obetom poroke sestre in brata zaljubljencev. Verski tematiki se vendar ne odpoveduje, saj je ljubezni vzporeden, če ne včasih celo prevladujoč spopad med liberalnim županom in župnikom. O koncu ni dvomiti: liberalec se skesa, ko se mu sin popolnoma pokvari, cerkev triumfira. Skoraj strankarsko nazorsko se Butkovič opredeljuje tudi v kmečki povestici O treh kmetijah. Drugič se župan, ki je obenem krčmar in seveda negativna oseba, (rad ga imenuje magnat, kakor je eno črtico tudi naslovil) spopada z revnimi in poštenimi vaščani. V ozadju vedno stoji župnik na strani izkoriščanih, izid pa ni več tako nedvoumen kot v Butkovičevem mladostnem črtičarstvu. Samo enkrat dobra stran zmaga, sicer pa se mora revež izseliti ali v sveti jezi naredi usoden korak, ki ne more pripeljati do pomirljivega konca. V tem drugem obdobju pisanja je vidno vlogo v pripovedi dobila tudi narava, in to v obliki pokrajinske tipike. Duh pokrajine – Primorske, oziroma Krasa (in najbrž tudi človeka) je tako očiten, da ta del Butkovičevih črtic brez zadrege pripišemo pokrajinski literaturi dvajsetih in tridesetih let, ki jo je ob Bevku, Narteju Velikonji in Filipu Terčelju za to pokrajino gojil predvsem Andrej Budal, čigar najznačilnejši teksti pa so izšli šele potem, ko je Butkovič že utihnil.
Še eno dejstvo govori o domnevi, da je bil Butkovič slej ko prej priložnostni pisatelj: dogajanje rad umešča v čas praznikov (velika noč, božič) in tudi objavlja v velikonočni ali božični prilogi časopisov.
Posebej zanimivo sta zastavljeni dve črtici o literarnem ustvarjanju (Vstvarjanje, Majev spomin). Od daleč spominjata na problematiko, ki jo je npr. v Ponesrečenem feljtonu tako posrečeno upovedil Ivan Cankar. Butkovičev izdelek je v veliki meri diletantski, ni mu pa mogoče odreči ambicioznosti, ki se kaže v samorefleksiji. Majev spomin je kratek program katoliške literature, ki mora svoje podobe črpati iz Biblije, npr. iz psalmov (črtica Spokornik je že realizacija tega programa). Katoliška nazorska osnova daje literaturi dodatne pomene: brez nje bi bil maj samo simbol pomladi, tako pa samodejno asociira tudi na kraljico majnika, Marijo. Sporazumno s tem navodilom v Butkovičevi materinski črtici ne moremo videti samo posebnega tipa avtobiografske črtice; katoliška nazorska osnova omogoči realijam preraščati v smer novozaveznega motiva božje matere. Druga črtica (Vstvarjanje) ima skoraj komično poanto. Uredniki nočejo objaviti pisanja, ki je pristni izraz duše ali pisanja na določeno temo. Objavijo pa avtorju prav tale prispevek, ki mu je dal v moto stavek "Oni imajo nazore". Črtica je v Zori 1911/12 izšla brez mota, bralcu pa je menda hotela dopovedati, da uredniki objavljajo samo iz ideje napisana besedila.
Oblikovno črtice spominjajo včasih na Leo Faturjevo, včasih na Ksaverja Meška. Ker gre pogosto za spomin in retrospektivo, na hitro izmenjuje več časovnih ravnin, ki jih bralec pogosto težko identificira. Nejasnosti je nekaj tudi v dialogih, ko se ne ve, kateri osebi pripada replika, pač znaki diletantizma. Težišče Butkovičevega črtičarstva ni v obliki, pa naj je ta navzven še tako ambiciozna, ampak v sporočilu. To se tiče vere in se napaja iz ljubezni do matere.
Popis Butkovičeve pripovedne proze
Krizanteme – ve vscvetite!... Mentor 1908/09, 25–27.
Črtica iz naše zakotne doline. Mentor 1908/09, 97–99 (Tudi v
Slovenskem gospodarju 1913, 47, 1).
Sopotnik. Mentor 1908/09, 169–170.
Dom ob akacijah. Mentor 1908/09, 193–195.
Pod ocvitajočim cimborjem. Zora 1908/09, 27–29 (priloga Prvi
cveti).
"V planinskem raju". Spomin. Zora 1908/09, 42–44 (priloga Prvi
cveti).
Izza reformacije. Zgodovinska črtica. Mentor 1909/10, 41–44,
67–69.
Svoji materi. Mentor 1909/10, 155–156.
Ob akacijah. Idila. Mir 1909, št. 24–30.
Njegova povest. Zora 1909/10, 17–20 (priloga Prvi cveti).
Furlanski motiv. Zora 1909/10, 46–48 (priloga Prvi cveti).
Vran. Božična legenda. Mentor 1010/11, 58–60.
Majev spomin. Mentor 1910/11, 180–182.
Spokornik. DiS 1911, 305–310.
Teofil. Slika. Mentor 1911/12, 30–31.
Joza. Mentor 1911/12, 241–245.
Vstvarjanje. Zora 1911/12, 43–45 (priloga Prvi cveti).
Za klavzuro. Mentor 1912/13, 17–21, 55–57, 86–89, 135–139.
O treh kmetijah. Prilika iz naše dobe. Novi čas 1913, št. 12,
1–2 (velikonočna priloga).
Rozala. Odlomek iz započete povesti. Mladika 1920, 104–106.
Moje trte ... (Obraz. Spisala Grušenjka). Mladika 1924, 370–274.
Hudobec ("Iz tistih dni"). Mladika 1925, 105–106.
Moje vstajenje. Rast 1926 (velikonočna št.), 20–23.
Kovač Košuta. Naš čolnič 1926, 137–38.
Najmočnejša veriga. Naš čolnič 1926, 36–37.
Magnatov prestol. Naš čolnič 1926, 82–85.
Žalitev. Naš čolnič 1926, 109–111.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/butkovic.html 24. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco