6. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
V Bratislavi je bilo za Slovence predvideno, glede na našo velikost, dvanajstero referatov. Predstavnik Slovencev v mednarodnem slavističnem komiteju akademik prof. Franc Zadravec je k sodelovanju povabil najvidnejša imena slovenske inštitucionalne slavistike, v glavnem slovenistike. Na poziv je pred dvema letoma s povzetki referatov odgovorilo 16 povabljencev, 13 jih je organizator uvrstil v program nastopov. Do decembra 1992, ko je bilo treba oddati v tisk zbornik slovenskih prispevkov za bratislavski kongres, pet kandidatov besedila ni moglo pripraviti za objavo, tako da je bilo v zborniku – formalno je izšel kot prva številka 41. letnika Slavistične revije – enajst prispevkov. Z optimističnim prepričanjem, da bo toliko nastopov ravno prav za simpatično sliko slovenske slavistike, je zbornik odpotoval v Bratislavo.
Na cilju v Bratislavi se je ob 78-članski srbski, podobno obsežni hrvaški, še obseženjši poljski, najobsežnejši ruski in ob mnogih drugih manj obsežnih pojavila tudi slovenska delegacija: natanko troglava (Franc Zadravec, Aleksandra Derganc, Miran Hladnik), če ne upoštevamo še dveh prijaznih spremljevalcev, Vladimirja Osolnika in Andreja Rozmana, ki sta bila tam kar iz lastnega interesa. Sekcije s predvideno slovensko udeležbo so čakale na referente, ki niso prišli. Ne da bi Slovencev in slovenistov na Slovaškem ne bilo: bili so oni iz Celovca in z Dunaja, pa iz Italije in iz Kanade, s Poljske in iz Rusije, iz Nemčije in iz Nizozemske, iz ZDA in iz Madžarske; samo matičnih je bilo le za slabo pest. Kaj jim je preprečilo oditi na pot, lahko ob pomanjkanju informacij le ugibamo. Pustimo ob robu zlovoljne domneve in se oprimimo onih resnejših. Je to protest in obenem svarilo državi Sloveniji, ki nima posluha za reprezentanco in ni hotela nič slišati o kakšnem namenskem denarju za kritje potnih stroškov (zaradi teh razlogov je ostala doma slovenska delegacija pred petimi leti, ko je bil kongres v Sofiji – očitno znak, da se država ne da)? Ali je bila odsotnost izraz nestrinjanja s konceptom kongresa, kakor so skušali interpretirati in izrabiti nekateri zahodnjaki? Ali pa je abstinenca refleks zrele izkušnje o eksotičnosti slovenščine in o tudi o nepotrebnosti njenega mednarodnega odmeva?
Dejstvo je, da se s slovenščino ne ukvarja veliko slavistov po svetu in da je v slovanski slavistiki komaj bolj poznana kot drugje po svetu (o teh krutih rečeh piše razločno nemški slovenist Gerhard Giesemann v Slavistični reviji, ki izide čez dva meseca); sekcije z ekskluzivno slovenističnimi temami torej niso preveč obiskane. Kljub tem nezavidnim faktom bi najbrž težko našli argumente za tezo, da je naš odmev v svetu nesmiseln. Že zdaj se zaradi pomanjkanja domače znanstvene kontrole, zaradi zaprtosti izvirnih informacij v zgolj slovenske vode zgodi sem in tja v tuji slovenistiki kaka nerodna napaka ali celo zloraba; če se naši strokovnjaki ne bodo pojavljali po svetu tam, kjer se govori o slovenščini in o slovenski literaturi (in v Bratislavi se je o obojem govorilo), potem se bodo pač o slovenskih rečeh po svetu v prihodnje pogovarjali le Čehi in Švicarji, Hrvatje in Kanadčani ipd. – kakor pač znajo in kakor bodo pač hoteli. Marsikdo od naivnih domačih slavistov z nižjih klinov akademske lestvice bi si verjetno želel morebitnega mednarodnega odmeva mednarodnokongresne vrste, četudi se po kvaliteti gotovo z izbranimi primerjati ne more – zdaj bo moral žal počakati naslednjih pet let v upanju na udeležbo na naslednjem kongresu.
Bratislava je za slovensko slavistiko pomenila nekakšno prelomnico. Resda je v okviru Jugoslavije Slovenija vedno nastopala pod svojim imenom, letos se je kongresa prvič udeležila brez jugoslovanskega patronata. Če je bilo neudeležbo pred petimi leti na silo mogoče razumeti tudi kot protest proti jugoslovanskemu okviru slovenske slavistike, letos tega ni mogoče storiti. Razloge za slovensko relativno abstinenco v Bratislavi, ki je bila seveda opažena, bo treba poiskati drugje, vendar je prav gotovo ne opravičevati z neuresničljivo željo, imeti množično poslušalstvo. Tako velika srečanja so tudi priložnost za promocijo cele inštitucije, znanstvene šole in skozi to cele države. Če že nimamo nekakšne ljubljanske slavistične šole, tako kot imajo Slovaki svojo nitransko šolo ali Hrvatje zagrebško šolo, in če že nismo hoteli najeti nobenega posebnega železniškega vagona, ki bi pripeljal na izlet v Bratislavo kar ves raziskovalni nacionalni potencial, kot so to storili Srbi, potem bi se spodobilo nastopiti vsaj pod geslom small is beautiful in napraviti nekaj reklame za milo domovino, če se že za zasebno znanstveno trženje Bratislava ni zdela ustrezna.
Je potrebno samo ugotoviti dejstva ali le lamentirati, se je potrebno le razburiti ali tudi ukrepati? Pred naslednjim kongresom, ki bo na Poljskem dve leti pod konec tisočletja, se bo nekajkrat zbral mednarodni slavistični komite, sestavljen iz predstavnikov 34 držav članic (vsaka država da po novem le enega, le Lužiški Srbi, ki žive v Nemčiji, imajo svojega). Najprej bo srečanje v Italiju v Urbinu, potem pa ... Če hoče Slovenija poceni reklamo, potem bi ne bilo napačno prevzeti vlogo gostitelja za kako od teh srečanj v prihodnosti.
Organizacija tako velikega srečanja (okrog 950 nastopajočih, precej prek 1200 prisotnih) je seveda izpostavljena nevarnosti, da izgubi rdečo nit, da se ji izmakne jedro. Tudi tokrat je bil izrečen očitek, da so bile teme izbrane preveč široko in da so lahko govorili ljudje drug mimo drugega, vsak o svojem ozkem raziskovalnem problemu. Teme naj bi bile v prihodnje izbrane tako, da bodo pritegnile tudi mlade. Zahodnjaki (v komiteju je zahodnih držav kar dve tretjini) bi radi doživeli organizacijsko spremembo kongresa, nekako po vzorcu utečenih ameriških srečanj z aktivnim predsednikom sekcije (omizja), dvema ali tremi referenti in obveznim diskutantom. Tam prek luže je predsednik takega omizja (panel) zadolžen sam izbrati in povabiti ljudi k ozko zamejeni temi, na vzhodu pa so najprej določene teme, referati pa šele naknadno uvrščeni vanje po intuitivni presoji organizatorja, utemeljeni s poslanim povzetkom referata. Razumljivo je potem, da so marsikdaj v enem omizju združeni kaj raznoliki referati, kar diskusijo onemogoča.
Načelna težava, ki je nihče (še) ni upal javno artikulirati, je jezik nastopov. Udeleženci, ki žele poslušalstvo, govorijo rusko. Publiko uspe zbrati tudi še poljsko ali srbsko/hrvaško govoreči referent in vendar pomeni zlasti pri neslovanskih slavistih to dejstvo marsikdaj že oviro. Predavatelj, ki se je odločil za slovenščino, da ne rečemo še za lužiško srbščino, pa se mora zadovoljiti le z redkimi poslušalci špecialisti – taka je tudi v glavnem praksa in izkušnja slovenskih nastopajočih. V skoraj identičnem položaju so slovenska omizja npr. kje na ameriškem slavističnem srečanju, le da se tam podrejajo "demokratičnemu" načelu, da je komunikacijski jezik angleščina, četudi slučajno vsi v sekciji govorijo ali vsaj razumejo slovensko. S približevanjem zahodni praksi bo slej ko prej prišlo do predloga o ruščini kot komunikacijskem jeziku svetovnega kongresa; morebitne bodoče slovenske udeležence tak predlog ne sme najti nepripravljene.
Mednarodni slavistični komite ima tele organe: najvišji je plenum, to je kongres na vsakih pet let, potem predsedstvo, ki ga sestavljajo v glavnem predstavniki države, ki ji pripada organizacija naslednjega kongresa, in strokovne komisije, ki so relativno samostojna delovna telesa z lastnimi konferencami, projekti in publikacijami (vseslovanski lingvistični atlas ipd.). Neslovanski (zahodni) člani so prišli na kongres z željo, da se koncept podjetja radikalno spremeni, iz komitejskega, birojskega (beri: sovjetskega) v asociacijskega (beri: zahodnega). Zunanji znak volje po spremembah naj bo takojšnja zamenjava imena: namesto ideološko obremenjenega naslova Mednarodni slavistični komite naj se reče Mednarodno združenje slavistov. Cela vrsta "vzhodnih" slavistov je že lep čas organizirana na "zahodni" način, v smislu asociacije, ki se vzdržuje s članarino (tudi slovenski v okviru Slavističnega društva Slovenije), zato je bil predlog po preimenovanju razumljen kot pretenciozen in odločanje o novem imenu se je sporazumno prestavilo na naslednje srečanje komiteja, ki bo čez leto ali dve. Očitno je čas kozmetičnih instant sprememb v nomenklaturi znanstvenega vzhoda že mimo, v ospredju je zavest o nujnosti globinskih sprememb.
Čeprav je železna zavesa med vzhodom in zahodom padla, med svetovoma še vedno obstajajo globoke razlike. Ilustrira jih že način objavljanja kongresnih prispevkov. Na zahodu je prebiranje že prej objavljenih referatov vsaj nezanimivo če že ne neetično dejanje, v praksi pa do tega skoraj ne pride, saj za tako početje nobena institucija ne bo pripravljena prevzeti stroškov. Odziv publike pomaga referatu do končne oblike in objavljeni so lahko le najbolj uspeli izdelki. Na vzhodu je ravno narobe. Napoved kongresa ali simpozija mobilizira sredstva za natis (za kvaliteto prispevkov naj jamčijo uredniške recenzije), ki so sicer teže dosegljiva; zborniki natisnjenih referatov oz. separati, ponujeni poslušalcem, pa omogočijo lažje razumevanje in prispevajo h kompetentni debati; po končanem dogodku ni nihče več prav zainteresiran za objavo tega, kar je bilo na simpoziju prebrano. Vse kaže, da bo še naprej ostalo pri starem: zahodnjaki bodo prihajali z razmnoženimi izročki ali celo razmnoženimi celimi rokopisi, njim v jezo in zavist pa vzhodnjaki z reprezentativnimi zborniki referatov. (Mimogrede: 100 trdo vezanih izvodov 218 strani obsežnega slovenskega zbornika ob tej priložnosti so kongresniki v hipu razgrabili; z razstavnih polic pa so izginjale celo druge lepe slovenske knjige, ki niso bile namenjeje prodaji oziroma darilu – interes za slovenščino je bil na ta način dokumentiran.) Z odobravanjem je bil sprejet predlog, naj se končno izdela citatni indeks za slavistiko, kakršen že dalj čas obstaja za naravoslovne znanosti pa tudi za sociologijo, jezikoslovje, umetnostno področje in humanistiko. Trenutno je še vedno tako, da slavističnih objav ni mogoče mednarodno primerljivo vrednotiti in se tako slavisti ob drugih raziskovalcih celo v Sloveniji znajdejo v neenakopravnem "neznanstvenem" položaju.
Brez politike tudi v Bratislavi ni šlo. Vprašanje hrvaške strani, od kod udeležba Srbije, ko je vendar pod embargom, je dobilo odgovor, da embargo za znanost ne velja (?). Negotovost organizacije se je vendarle pokazala v načinu, kako so predstavili Srbe: nastopali so pod imeni mest, v katerih delujejo in ne pod imenom države, kakor je veljalo za vse druge. Predlog za protestno izjavo ob balkanski vojni in za mir je ostal brez odmeva. Angažma v vojnih zadevah je izzvenel kot žalitev akademskega nivoja in znanstvene distance; ni se mogoče izogniti neprijetnemu očitku, da je pragmatična dimenzija tudi pri slavistih popolnoma preglasila moralno. Počakajmo torej, kdo bo zmagal – o članstvu onih, ki ne bodo preživeli, pač ne bo treba razpravljati. Priznati je treba, da je bilo tradicionalne balkanske folklore v obliki političnih prepirov celo manj kot po zahodu – zaradi odsotnosti emigrantov ali zato, ker se pravi spopadi lahko zdaj odvijajo na drugih poljih?
Morebiti pa le nismo zadnja pozabljena provinca v slovanskem morju. Mednarodni slavistični komite je tri starejše kolege izvolil za častne člane: med njimi tudi akademika dr. Bratka Krefta.
Kongres je bil živ. Bile so ekskurzije, glasbene, likovne in folklorne prireditve, z vsem potrebnim ceremonialom je bil podeljen častni doktorat bratislavske univerze profesorju Ernstu Eichlerju in Leipziga, bil je otvoritveni in zakjučni banket. Srečali so se stari znanci in prijatelji, bile so prijazne in tudi manj prijazne diskusije ter polemike, bila je tudi tišina po neodmevnih referatih. Življenje je na Slovaškem sicer bolj skromno kot pri nas (zaslužek na univerzi je npr. le okrog 200 nemških mark), vendar so bili organizatorji prijazni, ljudje na cesti prav tako, vzdušje domačno, hrana po gostilnah poceni, debele in lepe knjige po knjigarnah napol zastonj (ali pa so le slovenske predrage?). Zase vem, da bom na Slovaško še prišel, pa čeprav tam zdaj dolgo dolgo ne bo nobenega svetovnega slavističnega kongresa. Ali ne bi bilo koristno, ko bi kaj podobnega rekli tudi tuji slavisti za Slovenijo?
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/bratisl.html
6. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco