Miran Hladnik

Portugalski dnevnik 6

Daj daj Branko, ali res misliš, da je trezen Portugalec lahko užaljen zaradi tvojega duhovičenja o grdoti njihovih družic? Užaljeno bi bilo lahko le z občutkom lastne nacionalne veličine naphano teslo, ki v življenju ne počne drugega, kot da preži na vse, kar bi utegnilo nagubati popeglano kolektivno samopodobo, ampak takih političnih atavistov menda ne bomo jemali resno. Ker si slovenski, ne pa portugalski pisatelj in ker normalen Portugalec ne pozna ne Slovencev ne njihove literature, kaj šele enega od njenih sinov z imenom Branko Gradišnik, realnih možnosti za povzročitev slovensko-portugalskega političnega konflikta pravzaprav nimaš. Tvoje pisanje je lahko zmotilo le kakšnega domorodnega literarnega ljubitelja, bodisi zato ker iz vobče tragičnega občutja sveta ne prenese tvoje humorne distance bodisi ker mu greš kot človek preprosto na živce (bolj verjetna razlaga). Spletkarski Šentflorjanec bi te lahko šel špecat bratom Portugalcem, češ pustite se vsaj malo užaliti, sicer ne bo nihče verjel vašemu domoljubju, toda to je spet en tako eksotičen scenarij, da se ga ne zdi vredno upoštevati.

Na svojo nedolžnost se pa, Branko, vendarle ne moreš sklicevati. Res si poskrbel za varovalko s tistimi uvodnimi »vsaka podobnost z realnimi osebami … je zgolj naključna« ali z nečim podobnim, ampak saj ja vemo, da si pisatelj, ki tudi take stavke s pravno težo zapiše tako, da hipoma postanejo literatura, fikcija, nezavezujoča izmišljija. Pred obtožbo klevetanja bi te v principu morala rešiti kaka literarnovedna ekspertiza, sklicujoča se na posebni status literarnega sporočila v naši kulturi in na privilegirano mesto, ki ga zasedate pisatelji v njej. Toda časi, ko so ljudje vpili, »naj o tem odloči stroka«, so mimo, zdaj obvelja o vsem ljudski glas na referendumu, ne pa glas prosvetljenih veščakov.

In še ena nerodnost je. Vsaj midva dobro veva za tvojo literarno prepoznavnost in presežek, ki je ravno v premakljivosti meje med dejanskim in fiktivnim in ki črpa svojo moč iz negotovega statusa izjav. Nič ne pomaga, zdaj se moraš odločiti, ali boš za svojim širjenjem koncepta literature, o katerem bodo nekoč razglabljali v maturitetnih esejih, stal tako, kot je to za pravega umetnika predvidel že Prešeren (»stanu se svojega spomni, trpi brez miru!«), ali pa boš pred sveto inkvizicijo povprečnosti v imenu ljubega miru preklical svoje portugalske potopisne izjave in se odpovedal sumljivi pesniški posmrtni slavi.

Napisano za Delova Pisma bralcev, vendar na avtorjevo željo neodposlano. Na http://lit.ijs.si/branko.html postavil Miran Hladnik 13. 2. 2011.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco