Anonimna

Kmečka povest

(Iz polpreteklega časa)

Z umanjkano spremno besedo "Postmodernistične metafikcijske transformacije prastarega žanra".

Profesor na slavistiki Filozofske fakultete v Ljubljani je po sijajnem tržnem uspehu svoje znanstvene razprave Slovenska kmečka povest, ki je izšla pri Prešernovi družbi leta 1991, tokrat vrgel med bralstvo pravo sodobno kmečko povest, sestavljeno po najboljših receptih, kakor jih je razbralo v stopetdesetletni zgodovini žanra njegovo znanstveno oko. Povest ni namenjena prodaji, dovoljeno pa jo je razmnoževati v računalniški obliki. Vsaka kritika, javna ali zasebna, vsaka prodorna analiza ali interpretacija, da, celo monografija o delu, seveda s strani nepristranega peresa, je nadvse zaželena. Avtor sam bi jo žanrsko uvrstil med t. i. bizarne kmečke povesti, ki jih na Slovenskem še nekam zakrneli žanrski podtip. Odkritje aluzij, citatov, namigov in očitne kraje naj požanje zaluženi aplavz. Že vnaprej pa odločno zavrača morebitne obtožbe, da gre za plagiat, in je pripravljen enkratno sporočilno razsežnost svojega besedila utemeljevati tudi pred sodno instanco. Delo ima natanko 99.999 znakov ali 16.666 besed, kar jo uvršča med srednje dolge kmečke povesti.

V globoki hvaležnosti posvečam to delo mojim učiteljem (po abecednem redu: Francetu Finžgarju, Jožetu Jurčiču, Lojzetu Kraigherju, Marijanu Pušavcu in Ivotu Sivcu).

Miran Hladnik, 1995

I

Sredi vasi, nasproti cerkve, ob široki cesti, gladki in lepo napeti, stoji enonadstropna svetla hiša z napol zabrisanim napisom "Gostilna pri Žolni". Hiša je enonadstropna, z velikim balkonom spredaj. Postavljena je tako, da gledajo na cesto okna na severni strani. Nasproti hiše stoji gospodarsko poslopje in hlev. Oboje je videti mogočno in dokazuje, da je tu doma dober gospodar. Na vsaki strani glavnih vrat kamenita miza, podolgovato rezana, z lesenimi klopmi. Nad mizami in preko vhoda razpleteno vejevje dveh veličastnih starih murv. Za hišo in na obeh straneh gospodarskega poslopja in dvorišča, vse še precej lepo urejeno, a malce zanemarjeno. Pred njo obširen, raven prostor za balinanje. Hiši nasproti sadovnjak, na trati pod drevesi nekaj miz in stolov.

Večerni vetrc pihlja po cesti, vrtinči travne bilke, padle s senenih voz, in šumlja med listjem murv.

Bolcmanov stari se ozira v nebo za redkimi oblački: do konca košnje bo še vsaj držalo vreme?! Sive oči mu brižno gledajo izmed oteklih vek.

"Tona, Tona," zakliče v vežo, "kar je naloženega, je treba danes spraviti. Pa se naj pobrigajo po večerji; štefan vina jim obljubi!"

Pod desno murvo se preseda Bolcman, po cele dneve preseda, motreč življenje po cesti gor in dol, ozirajoč se skozi okno v prostrano vežo in odprto kuhinjo. Od tod poveljuje in gospodari, robanti in preklinja; tu sreblje sladkega vipavca, sanjari in premišlja.

Putiko ima v nogah; zato le težko hodi, s trdimi koleni, sključenim hrbtom. Debela palica mu je opora, uglajena od dlani; pri sedenju se naslanja nanjo z obema rokama in z brado, pa jo zavihti nenadoma razlagajoče, ukazujoče, žugajoče, dokler ne zropota razbesnjen z njo po mizi in po klopeh.

Preko šestdesetih je, skoraj siv, malo zabuhlih lic in velih udov. Oči pa mu še švigajo, polne strasti in ognja; prsi mu planejo, če treba, v vrisk in petje.

Hči Micka mu krčmari. Vozniki se ustavljajo, kmetje. Sosedje prihajajo na cigareto, na kozarček žganja, na četrtinko dobrega; iz trga pridejo tu in tam izletniki; ob nedeljah je življenja, da je kaj. --

Zadnji voz priškriplje na dvorišče, kakor gora naložen. Par grabljic leži na njem, razgretih lic, med ustnicami mrvo žvekajoč, smejoč se in prerekajoč se s kosci, ki gredo ob vozu in jih dražijo. Dojke jim malomarno vise iz bluz, noge široko razkrečene, da jim vidijo stegna in še naprej.

Bolcman je ravno povečerjal. Dvanajstletni Ludvik, njegov najmlajši sin, mu je bil prinesel kozarec vina. Stari ga izpije duškoma, kakor v naglici, in si obriše usta s trepetajočimi rokami.

"Vidiš, Ludvik... jaz grem gledat k delavcem; ti pa mi natoči še enkrat... in tu počakaj!"

Stari krevlja okoli ogla, suka palico in se dere že od daleč na hlapca in na delavce, na sina Franceljna.

"Pod skedenj zapelji, Francelj! Še danes morate zmetati! Martin naj odpravi konje! Po vrsti oba voza! Ko bo prvi prazen, kar porinete..."

"Zobanje moramo še porezati," je dejal Bolcmanov Anton ženi. "Kar pripravi! Takoj prideva za teboj," mu je odgovorila Tončka in si še naprej dala opravka s čiščenjem omare za posodo.

Anton je počasi sam zlezel na svisli in nametal velik kup sena na pod. Po zimskem počitku se je sedaj na pomlad pri delu navadno hitreje utrudil.

Ko ga je zabolel križ, se je naslonil na vile in zamrmral predse: "Leta, leta..."

Vse življenje je Anton garal na svoji zemlji. Ni čudno, da so mu roke visele mlahavo ob telesu. V obraz je bil vedno rjavo zagorel. V čelo in lica so se mu zarezovale ostre črte odločnosti. Nad zemljo ni obupaval, ker jo je obdeloval z veseljem. Ljubil jo je z vsem srcem, čeprav je bila včasih kruta do njega. Vedno si je ponavljal, da lahko le z močno voljo nekaj doseže.

Zase je lahko mirne vesti rekel, da ni živel tjavendan. Bolcmanove njive so bile gnojene in lepo obdelane. Pod napuščem je imel precej orodja in priprav, s katerimi se bi lahko pohvalil.

"To, to bi bilo nekaj," je mrmral vase. Potlej je zamahnil z roko, češ: prestar sem za to. Če bi dobil dobrega mladega gospodarja, da bi mu z veseljem pomagal. Ah, kaj bi razmišljal sedaj o tem. Čas bo prinesel svoje. Samo da je družina zdrava.

"Ata, ali je slame dovolj na podu?" je vprašala njegova devetnajstletna hči Micka, ko je prišla pod svisli.

"Menim, da za danes bo."

"Lahko vržem z odra še kakšen otep," je vprašala in po lestvi splezala na podstrešje, kjer so imeli zložene otepe. Oče jo je opazoval in se zamislil. Saj, ko si mlad, ti je vsaka stvar šala! Rad je imel Micko, ker je bila pridna in poštena. Vedno je upal, da bo dekle že dobilo takšnega fanta, ki jo bo vreden in bo varno vodil gospodarstvo.

"Tri sem vrgla dol," je zavpila Micka proti očetu na svislih.

"Zdaj je pa zares dovolj, drugače bomo vse danes zrezali!"

Micka je splezala po lestvi navzdol. - Oče jo je cenil zaradi pridnosti in poštenosti, bila pa je povrhu tudi lepe zunanjosti. Velika ni bila, toda dovolj postavna za vsakega fanta. Obraz je imela še čisto otroški: modre, vedno vesele oči, kot jabolka rdeča lica, prikupen nos in majhne, toda polne ustnice. Otroški videz so še bolj poudarjali svetli lasje, posebno pa dve kitki, ki sta ji padali čez rame skoraj do sredine hrbta.

"Mamo pokliči, jaz bom pa Luco napregel," je naročil oče Micki in odšel k hlevu. S klina pred vrati je snel komat in okomatal kobilo. Pobožal jo je po vratu, kot bi se ji hotel opravičiti, ker jo bo odpeljal iz hleva. Luca je postrigla z ušesi in izdihnila gost oblak vlažne sape. Luco je navadno vodila Micka, Anton, kot gospodar, je vlagal v slamoreznico slamo in seno, mati pa je rezanico grabila proč.

"Si poklicala mamo?" je bil že nestrpen nad Micko, ker matere ni bilo od nikoder.

"Sem."

"Le kaj dela v kuhinji?" je poljezno zamrmral, da ga Micka ni dobro slišala. Čakanje ga je vedno spravilo v slabo voljo. Preveč je živel z delom na polju in v hlevu, da bi mogel razumeti, koliko dela ima gospodinja s kuho in pospravljanjem ter prašiči.

"Kar poženiva!" je rekel Micki, hotel pa je še dodati: Potlej bo morala priti. Mati je res kmalu prišla iz hiše. Po moževem obrazu je razbrala, da sta jo že čakala, zato je hitro poprijela za grablje. Zavzeto je vlekla rezanico izpod slamoreznice v kot poda.

Bila je štiri leta mlajša od Antona. Ko jo je vzel, je bila videti še mnogo več. Pozneje jo je zemlja ukrivila in ji razorala obraz. Mnogo hitreje se je starala kot on. Ko je rodila Micko, bi kmalu umrla. Imela sta samo zato njo...

Stari Bolcman je počasi vlagal slamo in seno v slamoreznico, vmes pa premišljeval. Tu in tam je pogledal sključeno ženo. Včasih se mu je zasmilila. Ni imela veliko od življenja, a mu ni tega nikdar očitala. Imel jo je rad, vendar ne tako - z besedami, ampak na tiho. Spoštoval jo je in cenil. Včasih sta se res malo sporekla, kot pride povsod kaj navzkriž, a sta se kmalu pobotala.

"Da bi le še pet let zdržala, deset jih ne bo," je pomislil in položil seno v slamoreznico. Takrat bo Micka že zrela za možitev.

"Ježešmarija, ljudje bodo rekli, da smo čisto znoreli," se je bala mati, ko so končali.

"Morali smo narezati za čez praznike," jo je zavrnil mož.

"Že, a ne toliko. Vsi so nas gledali, ko so hodili mimo."

"No, saj bomo sedaj pod zaprli," je pomirljivo rekel Anton, ker se mu je zdelo, da so res dolgo rezali. Nazadnje bodo ljudje še mislili, da ne spoštuje velike sobote. On, ki je še mežnar povrhu. Toda rezanica za živino mora biti. Na polje pa tako in tako ni in ne bo šel.

Zvonilo je poldne. Bolcman se je odkril in naglas začel moliti. Žena in hčerka sta mu odgovarjali.

Micki se je zdela pesem zvonov nekaj najlepšega. Zdelo se ji je, da z zvonovi vred poje njeno srce in da zvonovi raznašajo njeno pesem prek streh in dobrav. Ker so bili zvonovi tri dni zvezani in so jih odvezali šele dopoldne ob devetih, je bilo zvonjenje še lepše in prijetnejše za uho.

Ko so pomolili, je rekel oče jezno:

"Spet je zvonil eden teh nabritih otročajev."

"Naj imajo veselje, vsaj tebi ni bilo treba," ga je zavrnila mati.

Šele takrat je v zvoniku udarilo dvanajsto uro.

"Pa kako se mu je mudilo," je pokimala in odšla nasmejana v hišo.

Micki je bilo žal, da ni mogla zvoniti. Zelo rada je vlekla za vrv, da je zgoraj iz lin donel pojoč glas. Že od malega je zvonila. Tudi pritrkavala je, če niso prišli v zvonik fantje. Danes je vseskozi upala, da bodo narezali rezanico že pred dvanajsto. Že res, da je dopoldne zvonila, ko so po vseh cerkvah odvezali zvonove. A tisto je bilo čisto kratko. Prav zaradi tega je želela posebno veličastno zvoniti opoldne.

Nasmehnila se je, ko se je spomnila dopoldneva. Počepka, kot so pravili starejši ženski z južnega konca vasi, je med vikom in krikom tekla skozi vas:

"Ljudje božji," je vpila, "zdajle bodo odvezali zvonove! Brž se umijte v potoku!"

Potok se vije takoj za cerkvijo, zato je Micka dobro videla, kako je Počepka že takoj ob prvem udarcu zvona pomočila svojo glavo v vodo. Nato se je še dolgo umivala. Drugi Podrečani niso več verjeli v stare vraže, zato se ji ni nihče pridružil. Počepka je potlej prišla za Micko in ji razlagala:

"Veš, če se umiješ v potoku, ko odvežejo zvonove, ne dobiš na obrazu nobene kraste. Boš videla, kako bom celo leto lepa."

Micka ji ni odgovorila, saj je poznala Julo prav tako dobro kot drugi. Vedela je, da veliko govori, malo pa je iz njenih besed.

"Ti bi se morala tudi umiti," jo je ostro pogledala Počepka.

"Ah, meni se ni treba," jo je na kratko odpravila Micka.

"Meni pa, kaj? To praviš tudi zaradi tega, ker sem grda in stara. Ha, pa še lahko dobim moškega, da boš vedela. Če pa bo kdo pogledal tebe, ko si tako prevzetna, bomo še videli. Gnetli se okrog tebe ravno ne bodo. Morda se bo kdo zagledal v grunt," ji je Počepka vrgla v obraz.

Počepka je še vedno vpila, ko sta bili že daleč vsaksebi. Micko je bolelo, da jo je opravljivka tako grdo napadla, saj ji ni vendar naredila nič hudega. Žal ji je bilo sedaj, da ji je sploh kaj rekla. Zdaj jo bo pa Počepka spet nosila po zobeh.

"Najbolje bo, da vse povem mami," je sklenilo dekle pri sebi in odhitelo domov, da bo pomagalo pri kuhi.

Takoj po kosilu se je Micka začela pražnje napravljati. Mati je pripravila jerbas, ga napolnila in prekrila z lepim, vezenim prtom. V rumeni in rdeči barvi je vanj vtkala podobo jagnjeta.

"Le glej, da ne boš zamudila," je skrbelo mater. "Žegnat bodo prišli gospod ob pol dveh, ti pa moraš biti vsaj četrt ure prej v cerkvi, da se boš lahko bolj spredaj postavila."

"Saj sem že opravljena."

Mati je Micki popravila ruto, nato ji je nanjo naložila zvitek. Sama je nesla jerbas iz hiše in ga šele na pragu dala Micki na glavo.

"Pa pazi, da ga boš lepo postavila na tla. Prta ne smeš umazati. In lepo se obnašaj!"

"Bom, bom, mati," je potrdila Micka, čeprav je skrbne nasvete bolj malo poslušala. Preveč je imela opraviti s sabo, kako bo stopala, se vedla v cerkvi, domov grede...

Ko je naredila že nekaj korakov, jo je mati ustavila:

"Micka! Počakaj!" je potekla za njo.

"Še zamudila bom."

"Saj boš takoj šla. Samo kiti ti moram popraviti." S tresočo roko jih je naravnala, da sta ležali obe sredi hrbta. "Tako. Zdaj pa le pojdi!"

Oče je opazoval Micko iz hiše, ko je hitela proti cerkvi.

"Kot moja Tončka je, ko sem jo vzel," si je polglasno rekel in prikimal sam sebi.

Mati je gledala za Micko vse do cerkve. Bila je ponosna, da je njena hči najlepša. Po Podreči vedno potem še dolgo govore. Lani in predlanskim so vsi hvalili Micko. Letos bodo šele veliko vedeli povedati. Kako ji pristaja modra obleka, ko ima svetle lase! Ta naša Micka!

Šele ko je Micka izginila za cerkvenim obzidjem, se je mati obrnila. Oči je imela rosne. Vsako leto napravlja svoje dekletce in jo pošilja v cerkev z velikonočnimi dobrotami. Ona pa kar raste in raste. Koliko let ji bo še popravljala kiti? Koliko let bo še njen otrok? Že devetnajsto leto bo dopolnila v maju. Le kam čas tako beži!

Ko je mati stopila v hišo, ji je Anton naročil:

"Dekle naj potlej pride za nama. Pripraviti moram še banderi." Vzel je cerkvene ključe in počasi odšel proti zvoniku. Dekleta in žene so z vseh strani hitele v cerkev z jerbasi na glavah. Vse so bile lepo in čisto napravljene. Nihče pa ni dvomil, da je najprikupnejša med njimi Micka. Sama se je tega zavedala, zato je v lica malce zardela, kar ji je še bolj pristajalo k modri obleki in svetlim lasem. Fantje, ki so na koru čakali mežnarja, so šepetali med sabo:

"Bolcmanova se zna napraviti."

"In kako se nosi!"

"Zdaj je res že pravo dekle."

"Splačalo bi se zvečer pristaviti lestev."

Njihove pripombe je zmotil Bolcman, ki je po škripajočih stopnicah prišel na kor. Ko je videl fante, kako zijajo ženske in jih opravljajo, ga je pojezilo, da je pridušeno rekel:

"Ali ste babe!"

Fantje so takoj utihnili. Dva sta hitro pokleknila in se približala vratom, ki so vodila s kora v zvonik. Bolcman je odklenil in nekaj fantov se je vsulo po stopnicah navzgor. Med njimi je silil skozi vrata tudi petnajstletni Novakov Mihec, a ga je zaustavila težka Antonova roka.

"Kam pa ti?! Še dol bi padel. - No, kar hitro se poberi domov!"

Fantič je žalostno pogledal. Vedel je, da ne bo smel v zvonik.

Ker je še vedno stal, mu je stari Bolcman rekel:

"Pritrkovati smejo le fantje. No!" mu je pokazal z roko po stopnicah navzdol in fantič je brez besed popustil. Anton je potlej počasi splezal po stopnicah navzgor. Čeprav je medtem že cerkveni ključar pripeljal s kolesljem gospoda župnika iz farne cerkve, si fantje še niso upali zvoniti. Počakali so, da jim je Bolcman dovolil.

Micka je spodaj v cerkvi prisluhnila ubrani pesmi zvonov. Za hip je pozabila na vse okrog sebe. Poslušala je in uživala... Morala je priznati, da so fantje dobro ubrali melodijo. Ko pride domov, bo tudi sama šla v zvonik, je sklenila.

Iz teh misli jo je prebudil zvonček, ki je naznanil, da se je pričelo blagoslavljanje velikonočnih dobrot. Gospod župnik so z dvema ministrantoma opravili krajši obred, nato so želeli vsem Podrečanom srečne in blagoslovljene velikonočne praznike.

Še preden so gospod župnik zapustili cerkev, so že prve ženske skočile skozi vrata. Okrog njih je nastala velika gneča. Posebno dekleta so rinila naprej. Kramarica je hotela biti med prvimi zunaj, zato je še posebno silila ven.

"Pusti me!" ji je jezno reklo neko revno dekle. "Ti že imaš moža!"

Dekleta so namreč verovala, da se bo tista prva omožila, ki bo prva doma. Posebno revnejše so verjele.

Micka se je kar naenkrat znašla v gneči med njimi. Porinili so jo ven. S predpasnika ji je odletel gumb, da se je razpel pred njo. Pohitela je domov, ker ji je bilo nerodno. Ker je bila blizu doma, je bila verjetno res prva. Njeno naglico je opazila Počepka, ki se je tudi z metrskimi koraki poganjala proti domu. Pozneje je po vsej vasi razklepetala:

"Jaz bi bila prva, čisto gotovo. Pa me je Bolcmanova frklja prehitela. Le kam se ji mudi!"

Ljudje niso rekli ne tako ne drugače. Nihče se ni hotel zameriti Počepki, ker je imela strupen jezik. Marsikdo pa je od tistega časa pozorneje pogledal Bolcmanovo Micko.

Mati je Micko pričakala na pragu.

"Ježešmarija, kaj pa je bilo?" je zvila roki.

"Gumb se mi je odtrgal!"

"In vsi so te videli," ni šlo materi iz glave. "Jutri bo vedela že vsa vas."

"Saj se nismo gledale. Vse so tako hitele domov!" je šlo Micki na smeh.

"Morala bi iti zadnja iz cerkve," jo je podučila mati kot majhnega otroka.

"O, tisto pa že ne! Tako lena nisem," se ni strinjala Micka.

"Oh, saj pravim, no!" je mati še naprej zmajevala z glavo. Bala se je, da ji bo kakšna ženska še potlej, ko bo šla v cerkev, kaj rekla zaradi hčerke. Pozneje jo je zaskrbelo: Kaj pa, če je otrok želel biti prvi doma! Ježešmarija!

"Zdaj se preobleci! Ata morajo pripraviti še banderi," ji je porekla.

"Bom. Tudi sama sem nameravala iti v zvonik."

II

Bolcman je stopil iz veže. Menda se je ravno zdaj v pražnjo obleko opravil, kajti gledaje, če je konj prav naprežen, zapenja si še goste posrebrene gumbe na brezrokavniku. Kakor bi se hotel domisliti, ali je kaj pozabil, dene roko na čelo in potegne po nagubanem, pa o dobri hrani pričajočem obličju, potipla v notranji žep svoje precej dolge rjave suknje in preveri, če ima denar pri sebi, potreplje rezgetajočega konja po prsih, vzame hlapcu vajeti in bič iz rok ter sede na voziček.

"Ali bo treba iti v semenj, Anton, v semenj?" vpraša mimo gredoči kmetič na vozu sedečega soseda.

"V semenj. -- Ti ne greš?"

"Ne morem; imam nekaj stelje napraviti," odgovori kmetič in gre dalje.

Bolcman pa se obrne in reče hčerki, ki je ravno na prag prišla: "Le naglo, če se hočeš z menoj peljati, Micka! Čakal te ne bom."

"Le poženite," odgovori dekle, "nisem še opravljena in tudi raje peš hodim."

"Kakor hočeš!" pravi oče malo razžaljen, da se hči neče z njim peljati, trene z vajeti in kakor blisk šine konj z lahkim vozičkom po gladkem potu proti cesti.

Bolcmanov Anton je bil pač najbogatejši daleč naokoli in, kar je imenitno, pridobil si je bogastvo s svojim trudom in umom. Njegov oče je bil sicer tudi precej imovit kmet v sosednji vasi, a razdeliti je moral svoje imetje med štiri sinove in Anton, najmlajši med njimi, dobil je samo zemljišče ter hišo, ki je bila pa veliko manjša in slabša od današnje, na istem mestu novič zidane. Prvi keš je imel Anton v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene za doto dobil. Začel je kupčevati z žitom in raznimi kmečkimi pridelki, ki jih je zbiral in vozil v mesto. Doma pa je žena kmetovala z družino. V vsem je imel srečo. Začel je trgovati z vinom na debelo, kupoval ubožnim kmetom vole in krave "na pol prireje" in glavnica je rastla od leta do leta. Ljudje so ga cenili raznovrstno; nekateri so si pa računanje lajšali in rekli: toliko ima, da sam ne ve koliko. In poslednji niso popolnoma napak govorili, kajti natanko Bolcmanov Anton res ni mogel svojega imetja sešteti. Za mnogo seveda se ni motil, zakaj imel je čudovito dober spomin: med sto dolžniki je vedel, koliko ima ta ali pa ta obresti na dolgu, kakor bi bilo vsakemu posebej na nosu zapisano.

Novci dajo veljavo. Tudi Anton je bil veljaven mož, kamor je prišel; pa je tudi vedel, da je. Ponosno je sedal med vsako družbo. Dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil in blagroval: "Ti si že mož, ti! Kaj maraš, ker imaš vsega zadosti." A pokazal ni nikoli, da mu to dobro de; modro se je držal in kaj drugega govoriti začenjal. Le kadar ga je vino omotilo, črhnil je katero sam sebi na pohvalo. Sicer je pa rad zbadal vse tiste, ki se imajo navado bahati.

Vaščani so ga hoteli izvoliti za župana. Ubranil se je te časti, rekoč, da ne utegne. Dal se je pa voliti za prvega občinskega odbornika.

Če je zašel v tujo krčmo, ni rad sam pil. Če je le znane ljudi našel, prisedel je k njim. Družil se je z vsemi, z bogatimi in ubožnimi, a posebno zaupljiv in prijatelj ni bil nikomur. Tudi za vino navadno ni hotel več dati, nego kar je računa po razdelitvi nanj spadalo. Le kadar je kake uradnike dobil v krčmi, te je napojil, pa samo zato, da jim je laže prav robato zabavljal.

Danes je v bližnjem trgu semenj in tja se pelje. Ko voziček po cesti drči, doide suhega, dolgega moža v zanošeni letni obleki in s kosmato kučmo na glavi. Bolcmanov Anton podrži konja in pravi:

"Če imaš kaj težke pete, pa k meni sedi, Černelič!"

Černelič se nasmehne, skoči na voz, posadi se dobro na mehki sedež poleg Antona. In Anton požene.

Černelič je bil Bolcmanov sosed. Nekdaj je bila Černeličeva hiša najtrdnejša vse vasi. Zdaj pa je bila dokaj zadolžena, čeprav se ji navzven to ni poznalo, saj je bilo poslopje še vedno mogočno, njive dobro obdelane. S pijančevanjem in neštevilnimi pravdami je Černelič zapravil skoro vse, kar je bil po očetu dobil. Ker je v svoji mladosti nekaj let v šolo hodil, ga je prevzela prevzetna misel, da ima izvrstno umno glavo. Dobil je prvo pravdo, katero je z nekim sorodnikom imel. Pripisoval je to samo svoji bistroglavnosti. Da bi se še bolj podkoval, je redno prebiral uradni list, celo naročil se je nanj. S pravo strastjo se je začel tožariti. Kdor je imel kako pravdo, prišel je k njemu; on se je vsega lotil, bodi si krivično ali pravično. Vsako tožbo je gnal do poslednje stopnje in, če jo je izgubil, začel jo je za nekaj časa malo zasuknjeno in predrugačeno še enkrat od spodaj. Kmetijstvo je zanemarjal, denar je zapravljal in zabredel je v dolgove. Njegov dom bi moral biti pred dvema letoma prodan; rešil ga je samo s tem, da ga je dal prepisati edinemu sinu in da je odstopil od svojega slabega gospodarstva.

Zdaj je bil pravdar in mešetar obenem. Vsak, kdor se je tožil, prišel se je k Černeliču posvetovat. Plačila sicer za take svete Černelič ni dobival, a pil je. Ker je bila potreba vinske pijače močnejša od vesti, pomagal je na tihem obema nasprotnikoma v pravdi, če sta mu oba dajala vina. A pravdati se človek ne more vsak dan, želja po pijači pak se zmerom vrača. Zatorej je bil Černelič tudi mešetar; na vsakem semnju je posredoval pri nakupu živine. Kjer se je kaj hondlalo, tam je kričal Černelič. Tako je malo dni minilo, da bi ne bil pijan zaspal.

III

Z Bolcmanovo Micko je Janez leto dni vkup v farno šolo hodil, preden so jo bili dali v mesto. Tedaj sta bila prijatelja, kakor so pač sosednji otroci. Ko je deklica iz mesta prišla, zdelo se je Janezu, da ima že nekaj bolj gosposkega na sebi. Ni si upal z njo govoriti, da, celo ogibal se je je. Šele počasi se ji je zopet približal.

Rad jo je imel, vesel je bil, kadar je mogel z njo govoriti. Pa bila mu je samo kakor prijateljica, več -- več si misliti ni mogel. Dovolj mu je bilo in srečen je bil, da mu je na njegov ogovor prijazno odgovorila, kadar sta bila kje med ljudmi, ona, bogata Bolcmanova hči, pa njemu, ki je bil le špekulantskega Černeliča sin.

"Kaj boš kupoval na semnju?" vpraša ga deklica.

"Šravfe za traktor bom kupil."

Pa ni bilo res. Nič ni bilo treba šravfov za traktor. Zlagati se je moral, ker resnice ni mogel povedati. Resnica pa je bila, da Janez, ki se je težko od doma in nujnega dela ločil, šel je samo zato v semenj, ker je vedel, da tudi Bolcmanova Micka gre, in sicer peš gre ter sama. Kako je to zvedel, to Bog ve.

"Drugega opravka nimaš?" vpraša Micka.

"Nič drugega. -- Pač! Prstan bi hotel tudi kupiti, tak, kakor ga ti imaš tukajle."

Prime jo za levo roko in gleda tenek, zlat prstan in gleda tudi njeno lepo ročico.

"Čemu ti bo tak prstan, kakor je moj? Saj ga ne boš mogel nositi, premajhen bi bil tvoji roki," pravi deklica.

"Saj ni, da bi ga moral nositi na prstu."

"Kaj pak?"

"Ko bi prav takega dobil, kakor je ta tvoj, prosil bi te, da bi menjala in bi jaz tvoj prstan imel."

"Potlej bi bila pa kakor mož in žena," smeje se dekle.

"Prstan tega še ne stori, treba je še fajmoštra."

Deklica se zasmeje in začne govoriti druge stvari. Sama pa zavede govorico zopet na prejšnjo reč, ko vpraša:

"Ti bi rad moj prstan imel?"

"Rajši od ne vem česa."

"Čemu ti vendar bo?"

"Imel ga bom!"

"Ali dosti ni vreden."

"Jaz bi ga ne dal za nič na svetu."

"Na ga!"

Janez je imel prstan v roki. Vesel je bil, da bi bil visoko v zrak poskočil. Ko bi bila krvi od srca zahtevala za plačilo, dal bi jo bil rad!

IV

Preskočimo nekaj poglavij, da ne utrudimo sodobnega bralca, ki ima kratko sapo in se mu pretirano brati ne ljubi, gospice pak tudi vedno bolj draži krepkih in sočnih furmanskih besed pogrešajo in jih je k plemenitemu in blagemu čtivu težko pripraviti. Naša kmečka zgodba se je razvila do te mere, da hoče oče Micko na vso silo omožiti z bogatim Breznikovim, ne pa s špekulantskega Černeliča Janezom, ona pa tega seveda neče. Pa prisluhnimo dalje. Spet in medias res:

Oče se obrne in duri za seboj na pol odprte pusti.

Kmalu za njim s tiho stopinjo pride mati. Žena ima resen obraz, pa hčeri se zdi, da je po nagubanem licu pod očmi sled solz.

"Kaj si res taka, da ne pojdeš v hišo? Saj ne greš v pekel! Bodi z ljudmi, govori z njimi, ker oče tako hoče, reci že, kar hočeš!" nagovarja mati.

"Precej grem," odgovori hči.

"Tale rdeča ruta ti dobro pristoji. Deni jo za vrat." Dekle mater molče uboga ter se opravi vse po njenem nasvetu. Potlej gre z njo vred po stopnicah dol in v hišo.

"Micka, pojdi pit," pokliče ženin Breznikov Janez in ji moli kozarec. Deklica ga prime in pomoči ustne ter odstavi svojemu namenjenemu ženinu. Pod klopjo pa je začutila, da se je je dotaknila njegova noga. Zdrznila se je, a je obmirovala, da ne bi razjezila svojega očeta. Noga je postajala vedno bolj predrzna. Razmaknila ji je kolena in nehote je morala priznati, da ji ni odveč.

"Bolj ga potegni, bolj," reče Janezov stric, "saj nima kosti! Vino ti da bolj rdeče lice in veselo srce. Pa semkaj k Janezu sedi, da rečemo katero modro ali pa dve."

Dekle sede k Janezu ter začne na videz vesel pogovor z njim, vtikaje se tudi v pomenke, katere sta starejša moža imela z očetom. On pa je zdaj pod mizo z roko šaril po njenem mehkem mednožju. Deklica je zardevala in rahlo sopla, da sta jo starca občudujoče gledala, in širila stegna, da je mogla Janezova roka globlje. Ko je Janez s prstom vdrl v njeno razmočeno in nabreklo režo, je tiho kriknila in se obenem polila z vinom, tako da moža nista mogla ničesar zaslutiti. Še za trenutek je v hvaležnosti stisnila Janezovo roko z bedri, potem pa je dopustila, da je njegov mlahavi prst spolzel iz razdražene vulve.

Po dolgih ovinkih so prišli do ženitve. Ko so se možje na kratko razgovorili, reče stric Micki:

"Ni potoka brez vodé, ni poroke brez žené; a kaj naša lepa nevesta poreče? Ali prikima?"

Zdaj je bilo čas odgovoriti. Njene oči se srečajo z ostrim očetovim pogledom, beseda, ki bi bila imela ženinu vse namere podreti, ostane ji v grlu.

"To sva se že midva zmenila. Pridni otroci vse potrde, kar očetje ukrenejo," odgovori Bolcman za svojo hčer.

Potem so se jeli meniti, kdaj se bo ženitovanjsko pismo delalo in druge potrebne reči. Micka je nekaj časa molče sedela, a potem naglo vstala in odšla. Oče Bolcman je nevoljen pogledal za njo in, da bi jo pred gostmi in snubači opravičil zaradi čudnega obnašanja, reče: "Dekle je zdaj nekoliko dni slabega zdravja."

V

Po tem dogodku se na Podreki ni na videz prav nič izpremenilo. Pela je žaga, pela sekira; vsak dan je poskakovala živina, ki so jo gonili na korito, zajemali so iz ene sklede, molče kot sicer.

Toda doslej tako edina družina Černeličevih se je razdelila na tri tabore. Izvedela je namreč, da namerava iti domači sin Janez snubit. Saj ni vedel, da to isto dejanje zadovoljivo opravila pred nekaj dnevi že konkurenca v osebi Breznikovega Janeza. Hlapca, za katera ne najdemo primernega imena, pa naj bosta za silo kar hlapec ena in hlapec dva, sta uhajala nenavadno zgodaj na izbo, oče in Janez sta nenavadno dolgo sedela v hiši. Maruša pa je brundala pred pečjo, ropotala z burklami, nosila strašno šobo, ker je vse slutila in ničesar vedela.

Hlapec ena in hlapec dva sta ležala oblečena na posteljah. Na mizici jima je brlela luč.

"Jutri pojde snubit. Može je dobil," je začel hlapec ena in predejal nogo čez nogo, se uprl s prsti v končnico, da je zaškripala.

"Kako veš?"

"Zaplaznik mi je povedal. Njega je naprosil."

"Kaj pravi Zaplaznik?"

"Norce mu kaže. Kurbo na Podreko."

Hlapec dva je utihnil in premišljeval, ali bi povedal ali utajil. Toda ženitev je brata tesno zbližala.

"Hlapec ena!"

"Kaj?"

"Micka je brdka."

"Kajžarska, ki je ne goni delo. Zato je kakor iz strdenja (medu, op. pisca)."

"Pa tudi poprime. Saj smo jo imeli v dnini."

Hlapec ena je dvignil glavo.

"Hlapec dva!"

"No?"

"Tako govoriš, kot bi jo snubil ti."

Hlapec dva je spet utihnil, se nato dvignil na komolec in počasi spravil tajnost na dan:

"Res sem že mislil, da bi se priženil k Bolcmanu."

Hlapec enaju je omahnila glava nazaj na blazino. Zasmejal se je.

"Zakaj se smeješ? Grunt je bogat, za par goved bi z doto še prikupil in bi se živelo."

Hlapec ena se je spet zasmejal.

"Ali ti je zajec pretekel pot? Zato se kremžiš. Ji pa postani za hlapca, ko ji ne boš za moža."

Hlapec dva je zabolelo. Nemiren se je dvignil in sedel na posteljo.

"Ne bom za hlapca."

"Boš, če ti le reče."

"Kdaj pojdeš ti?"

"Ko bo dognano, takoj."

"Jaz tudi."

Oba sta ležala tiho in zrla v strop, kjer je trepetal svetel kolobar od zasenčene luči. Potem sta ga tiho vrgla na roko.

Od spodaj, iz hiše, se je nerazumljivo slišalo pogovarjanje očeta in Janeza. Oče Černelič se je ves prerodil. Kot bi šlo za njegovo poroko. Na vsako malenkost je mislil, do podrobnosti vse preudaril. Janez pa mu je bil vdan kot šolarček.

"Torej tako!" je sklenil oče. "Voleta pobijemo, prašiča zakoljemo. Naprosi klavca, po kuharico pojdem sam. Vabi tako, kot se je s Podreke vedno vabilo: vse!"

"In za pričo? Ali naj mi je hlapec ena ali hlapec dva?"

"Morda ne bo nobeden."

"Tega mi vendar ne napravita."

Oče je skomizgnil z rameni.

"Tudi brez teh trm ne bo nihče lačen na naši svatbi."

"Preprosim ju."

"Poskusi!"

Oče je zataknil pratiko za podobo pod stropom in vstal od mize, Janez mu je želel lahko noč. Pred vežo, na kamnitem podiču, ki ga je kril napušč na dveh stebreh, mimo katerih so držale stopnice na levo in desno, je obstal Janez. Zvezde so se utrinjale v zimsko krajino. Daleč spodaj, izza gozdiča, je gledala v noč rdeča lučka. "Micka," je pomislil Janez in zahotelo se mu je do nje.

"K hlapcema moram," se je premagal in še stal na hodniku ter razmišljal. Desetkrat je zavrgel besedo, ki si jo je pripravljal. Na svetu mu še ni bila nobena reč tako težka kot ta pot do hlapcev. Kakor rešilna misel se mu je utrnilo: "Morda že spita!" Stopil je krog hiše. Še je gorela luč v izbi. Vrnil se je na podič in spet razmišljal. Nič se niso prepirali, celo govorili so, kar je bilo treba, in vendar drugačen je bil sam, drugačna sta bila hlapca.

"Naj bo, kar bo," se je slednjič okrenil, tiho odprl vrata in šel po stopnicah na izbo. Vsaka stopnica je zaječala pod nogo. Še nikoli menda niso tako škripale.

"Še bedita?" je počasi odprl vrata in stopal v izbo.

"Še," je po kratkem premolku odgovoril hlapec dva.

Janez je šel k luči in jo zatemnil: "Diši po smrdljivcu." Nato je sedel na edini stol, ki je bil tik mize. Hlapca sta ležala in zrla nemo v strop. Janez, ki se je ves izpremenil v teh dneh in postal zgovoren, ni mogel umeti tega molka drugače, kakor da sta jezna.

"Prijatelji bodimo!" je začel.

"Kdaj smo se pa sprli?" je bil nagel v oporekanju hlapec ena.

"Nismo se. Zato sem vaju prišel prosit: Kdo mi bo za pričo?"

"Jaz že ne," je hitro odbil hlapec ena. "Naj ti je hlapec dva."

"Ali mi boš?" je plaho vprašal Janez.

"Če hlapec ena noče, ki je po starosti na vrsti, kaj bi jaz?"

Ko bi bil Janez, kot je bil, bi bil vstal in odšel. Ali ljubezen ga je prevzela, da se niti nad voli, ko so najbolj nagajali, ni raztogotil, kako bi se nad hlapcema.

"Nalašč pravita tako; dva hlapca pri hiši in bi prosil druga drugod! Kaj takega svet ne pomni. Hlapec ena, le obljubi mi. Veš, ti bom za starešino, ko se boš ti."

"Maram za ženske! Jaz pojdem od hiše."

"No, hlapec ena, zakaj si tak? Da bi te Micka pregnala! O, ne bo nas cedila, ko je tako dobrih rok. Ne bojta se. Zakaj bi se razhajali zavoljo nje? Ali še vesta, ko je mati umirala? Kako je prosila pred zadnjim vzdihljajem: Radi se imejte! In Micka, kar cele noči prejoka, ko sem povedal, s čim mi grozita. Reva."

"Pa mu bodi!" je poskusil pregovoriti hlapec ena hlapca dva, ki se mu je Micka zasmilila.

Hlapec ena se je zasmejal, a Janez ni umel, zakaj. Hlapca dva je pa smeh neznansko zabolel. Zato se je ogrel, dvignil na postelji in začel:

"Veš. Hlapec ena, čuden si pa tudi. Tega ni treba, da bodo povsod bobnali o našem razprtju. Bodi mu za pričo, potem pojdeš. Jaz tudi."

"Za pričo mi boš in potlej ne pojdeta nikamor."

"Le novega zajca mi kupi," se je usedel na rob končnice hlapec ena.

"Ne morem ti ga dati, ko ga nimam in ne vem, če ga bom kdaj imel."

"Kako?" ga je nejeverno pogledal hlapec ena.

"Oče mi ga ne da. "Skažita se z Micko," pravi. "Če ne bosta za grunt, imam še tri druge, ki jim ga lahko dam.""

Hlapec ena je tako radoveden prisluhnil, da je okrenil glavo proti Janezu. V luči je bilo videti, kako mu je zadovoljna senca preletela obraz.

"Da ti ga ne izroči?" je zategnil kakor nejeveren.

"Ne izroči mi ga," je ponovil Janez.

Tedaj je hipoma sedel na stranico postelje še hlapec dva. Janez se je ozrl vanj.

"Tako, potemtakem..." Hlapcu dva ni tekla beseda. Sunil je zajca, ki je gledal izpod postelje, da je zaropotalo (zajca si je vzel vsak noč v posteljo in ga spolno zlorabljal). In kakor da mu je ropot razvezal pravo besedo:

"-- Potlej boš pa vzel Micko le za deklo. Neumna je, če pride."

Hlapec ena je škodoželjno pogledal Janeza in kimaje pritrjeval hlapcu dvaju.

"Za kakšno deklo?" se je postavil takoj Janez. "Za deklo? Kaj še! Ali si ti za hlapca? Ali sem jaz, ali je hlapec ena za hlapca na Podreki? Micka bo naša -- in potlej..."

"In potlej?" je pograbil hlapec dva.

"In potlej -- jo bomo vsi, kakor bo oče ukazal in izprevidel Bog."

Hlapec dva je zdrsnil s postelje in začel hoditi po sobi. Usnjene opetnice, s katerimi so bile obšite debele nogavice, so šumele po podu. Vsi so umolknili.

"Neumna je, če pride za deklo na Podreko," je ves goreč razmišljal na glas hlapec dva. "Bolje bo, če ostane doma in ohrani nedolžnost. Neumna je. -- In sram jo bo. -- Še mene bo sram -- z njo vred. -- Za deklo!"

Hlapec ena je pomežiknil sam sebi in se zasmejal, da ga je Janez vprašujoče pogledal:

"Zakaj se smeješ?"

"Kar tako." In se je še enkrat zasmejal, ko ga je hlapec dva izpod čela ošinil s hudim pogledom.

In so spet umolknili, dokler ni začel Janez:

"Dobri smo si bili, vedno smo skupaj grešili. Naredimo, kakor je mati prosila. Hlapec ena, bodi mi za pričo, ali pa ti, hlapec dva."

"Jaz ne," se je hitro odločil hlapec dva.

"Pa bodi," mu je sedaj nagajivo prigovarjal hlapec ena.

"Nočem!" je bil rezek hlapec dva, kakor ne zlepa kdaj.

"Hlapec ena, kot se Bog prosi, te prosim, ne odreci. Glej, v škripce sem zašel. Če bi oče ne bil tak mož, kaj vem, kako bi se bilo izteklo."

"Treba ti je bilo tega."

"Ti ne umeš."

"Kaj bi ne umel? Ženska je ženska. Kaj si se lovil za njo? Je ni, da bi z mezincem žugnil po njej."

"Vsak sam najbolje ve," je vzdihnil Janez. Vsi so spet pomolčali. V sobici je bilo čisto tiho. Ni tiktakala ura, ki je pokvarjena visela pod stropom. Samo hlapec dvajeve opetnice so pošumevale po podu.

"O, mati! V grobu jo bodo oblile solze, ker smo taki. Ali naj se od sramote v tla vderem? Hlapec ena, če si človek, usmili se me."

Janezu je šlo po sili na jezo in na jok. Hlapca sta ga gledala. Odkar je nehala Štefa jokati, tega glasu ni bilo čuti na Podreki.

"Ali ti oče res ne izroči zajca?"

"Kakor pri spovedi sem vama povedal."

"Zavoljo matere in še zaradi jezikov -- naj bo po tvojem."

"Hlapec ena!" je skočil k postelji Janez in mu stisnil roko.

"Hlapec ena, mati se ti je v grobu nasmejala in zahvalila za to besedo. Povrnjeno ti bo, ne boj se."

Hitro je prijel za kljuko, kot bi se bal, da bi si hlapec ena le še premislil. Na pragu se je okrenil.

"Jutri pride krojač in vama umeri obleke. Oče je blago že kupil. Črno je, da se kar spreminja. Vsi bomo kakor eden. Oče tudi. Lahko noč!"

In je naglo odšel po stopnicah, ki so bobnele pod veselimi nogami.

"Zakaj si mu obljubil?" se je postavil hlapec dva pred hlapca ena.

Ta se mu je zasmejal: "Ker nisem zaverovan v Micko kot ti."

"Hlapec ena!" mu je požugal kolega. Hlapec ena se mu je še enkrat zasmejal, se zakopal pod odejo in obrnil v steno, zajca pa je za ušesa potegnil izpod postelje in si ga pristavil. Hlapec dva je še nekaj časa drsal z opetniki po podu in zamišljen povešal glavo. Nato je treščil strt in jezen na ležišče in obrnil hrbet proti kolegovi postelji.

***

Janez je svetil po hlevu, potapljal telička, ki ga je dobila Plavka, popraskal med rogmi voleta, ki je bil namenjen za zakol, mu segel v hlam in ugotavljal rejenost. Z vse drugačno skrbjo je šaril med živino, odkar je bil ženin.

Ko je že mislil leči, se mu je zdelo, da ga je nenadoma nekaj poklicalo. Obstal je pri pogradu in pomišljal. Nato je obesil luč, šel ven in zrl po bregu.

"Moram," se je odločil in zdrsnil po stezi.

Pri Černeliču ni bilo več luči. Potrkal je na okno Micki.

"Kaj je, Janez?" je dahnila ona za šipo.

"Hlapec ena bo za druga!"

"Bog, ta bodi zahvaljen," se je razveselila Micka.

Janez pa je zatisnil okno, ki ga je odprla. "Zapri! Mraz je!" In je šel.

VI

"Prezgodaj žgete petrolej," je zarobantil v kuhinji Bolcman in podrezal s palico med neumite piskre in posodo. "To je že od celega tedna, a? Zvečer ni časa za pomivanje, kakopa, ko je treba vasovati! Luč palite ob osmih, ko je še skoraj dan in niste ravno slepi. Potrata salamenska!"

"Pojdite iz kuhinje, vas prosim!" se zadere Micka jezno, vsa razžarjena od ognja. "Vi ste menda oslepeli, ko ne ločite noči od dneva."

Bolcman se dela, ko da ne sliši, in stopi v vežo k delavcem, ki večerjajo pri veliki družinski mizi.

"Bog blagoslovi, ljudje krščanski!"

Z vsemi skupno govori, temu in onemu zine kakšno; zdaj dostojanstveno, dobrohotno, pa prezirljivo in zbadljivo, očitajoče in tožeče, veselo in razposajeno... Zunaj pa varuje Ludvik njegovo čašo vina. Pod murvo na očetovem prostoru sedi, kupico med rokama, z resnim in moškim obrazom. Zdaj pa zdaj se upre na prste in seže z usti na rob kozarca; previdno ga povezne med zobmi in srka kapljico za kapljico. Oči mu verno zro v pijačo; strašno imenitno se mu zdi.

Tujec pride mimo. Bolcmanov sosed Brincelj se ozre za njim in izpije vino iz kupice. Bolcman zapazi, da je tudi njegova prazna.

"Še četrtinko, sosed?" -- Obrne se k oknu in zakliče: "Micka! Vina boš prinesla, sosed bi še pil."

"Micka so na skednju," se oglasi Katra in pride ven, brišoč si roke ob predpasnik. "Belega? Obema?"

"Pol litra ga prinesi, Katra! Skupaj -- na moj račun," hiti pol bolj živahno Bolcman in oči se mu love za deklo.

Brincelj se hoče braniti, a oni mu odmahne:

"Nekaj bi vas vprašal, sosed." -- Pa umolkne in se zagleda zopet v temo.

Katra prinese vino. Bolcman se okrene naglo in jo uščipne v bok.

"Šmentano debelo si oblečena," se smeje. "Zdaj poleti! Kam se pozimi stisneš, da ne zmrzneš?"

Brincelj se namuzne:

"Katra si ga že poišče... če ga nima že izbranega."

"Hahahaha..." se zakrohoče Bolcman. "Jaz sem tudi že zapazil, da se nekaj gledata z Martinom."

"Z Martinom?" se začudi Brincelj.

"Z Martinom, s konjskim hlapcem. S kom pa neki? Mar z mano?"

Mežikajoče oči mu kar žare od veselja. Dekla pa odide jezno:

"Mir mi dajte, pravim! Če sem vam napoti, lahko že jutri grem."

Stari rezgeče in se muza razposajeno za njo, pa trči s Brincljem:

"Brhko dekle, a?"

Soseda pijeta in se pomerita radovedno.

"Dobra kapljica!" -- Bolcman postavi kupico na mizo, potegne robec iz žepa in se začne usekavati, odhrkovati, prskati s sumljivo obširnostjo in vztrajnostjo.

Hči priteče okoli ogla:

"Dober večer, Brincelj! Še pol litra?"

"Le prinesi, Micka! Danes jaz gostim," ukazuje Bolcman skoraj malo plašno.

"Saj vam je res sila. Mislite, da je ljudem prijetno? Prevzetnost taka! Gospod Brincelj vas še danes kupi, če je treba, z vso vašo beračijo."

"Ho, Micka, danes si se name spravila?" se smeje sosed. "Jaz bi pa kaj kupil, jaz. O pač, -- kadar bo junec gnal mesarja v mesnico."

Bolcman gleda v temo; Brincelj se muza in preklada ostanek smotke med ustnicami iz enega kotička v drugega.

Ali ste vse spravili?" vpraša sosed Tono, ko se vrne.

"Smo. Zdaj pijemo tisti štefan vina," odgovori ona kratko in odhiti okoli ogla.

Bolcman se naenkrat ojunači in kriči za njo:

Glejte, da mi ne svetite preveč po šupi! Še ogenj mi zanetite."

Soseda pijeta in molčita.

Čez dolgo pravi Brincelj:

"Pa jo dajte Černeličevemu Janezu!"

Stari še malo pomolči, potem se obrne odločno:

"Naj ga vzame! Ampak -- to pa rečem: brez gospodinje ne ostanem."

"Bo že Francelj preskrbel."

"Nič ne bo preskrbel. Vem jaz, kaj bi on preskrbel. In tudi nisem še pri volji, dati vajeti iz rok. O, ne bo še Jaka kaše pihal!"

"Kaj pa torej?"

Bolcman se ozre okoli, pa iztegne roko proti onemu:

"Možak ste, Brincelj. Dajte mi roko, da ostane vse med nama! Zaenkrat nočem, da bi kdo izvedel."

"Saj sem bil mislil na Franceljna. Štacunarjevo Maričko sem mu bil namenil. A negodi ne diši -- je vrag z mladino!... Sočna Marička ravno ni, seveda... pa bi kaj prinesla."

Bolcman pomenca s palcem in kazalcem desne roke... Brincelj samo kima.

"Denarja nam je treba. Micka hoče doto... In če Micka pojde -- kje je gospodinja? Kje sem jaz in moja starost? Koga bi imel v bolezni?"

Brincelj je končno premagal začudenost:

"Torej greva snubit, sosed?"

***

Naša kmečka povest prehaja v ekspresionistično fazo. Scene so navzven vedno manj povezane, ali mi računamo na izurjenega bralca.

Nenadoma se Micka ustavi in obrne k bratu Franceljnu:

"Se nisi še premislil? Kaj bo z Maričko? Jo vzameš ali ne? -- Katri sem danes odpovedala, da veš. Boš že enkrat spoznal, da te samo lovi, ali kaj?"

Francelj se zagleda z nestalnimi očmi po travniku in ne odgovori.

"Ali si popolnoma brez misli? Kako pa hočeš s Katro gospodariti? Brez denarja niti začenjati ne moreš. Vprašaj Brinclja, koliko je dolgov na hiši! Sosedje itak več vedo o naših razmerah nego mi otroci."

Francelj obrne parkrat z grabljami:

"Kaj pa čeljustaš? Gospodariti? Dokler stari s prstom giblje, ne izpusti posestva iz rok."

"Kako da ne? Zdaj bi bil ravno čas. Oče je v zadregi, ker mora meni doto šteti. Pritisni nanj in reci, da poročiš Maričko, če vse tebi izroči!"

Francelj grabi malomarno. Micka je vsa rdeča od vzhičenja.

"Babje marnje! Oče se prej sam oženi, nego prepiše name."

"Kaj?" se prestraši sestra. "Kdo ti je to natvezel?"

"Nihče. To pa vem, da je vsega sposoben. Gospodinje potrebuje, če ti odideš; jaz pa..."

Francelj zmiglje ravnodušno z rameni in začne zopet obračati, kakor bi ne pričakoval ničesar več.

Micka gleda srepo za njim in premišljuje. Za enkrat še ne ve, kaj bi; vendar je malo zadovoljnejša, kot je bila pred razgovorom. Brat se Maričke očividno ne brani več tako odločno. Za ceno gospodarstva... Ali se je kaj sprl s Katro? -- Škodoželjno se ji zaiskri v očeh: Dekla pritepena bi hotela biti gospodinja?! Take so cenejše! --

S ceste se čuje ropotanje traktorja, postaja jačje in jačje ter se nenadoma izgubi med hišami. Micka se obrne in gleda mrko proti vasi, kakor bi poslušala, kako se oglaša in izgublja zvok motorja od hiše do hiše, dokler ne izgine voz na odprti cesti, kjer se samo še oblak prahu počasi vlega...

Tedaj se od zadaj priplazi najmlajši brat Ludvik in jo od zadaj zagrabi v mednožje, tako kot je to videl pijance v gostilni.

"Ali se mi pobereš, paglavec?" se vrže Micka nanj.

Deček pa zbeži po travniku, ozirajoč se venomer nazaj, kažoč ji osle in pojoč:

Micka melona,

Cuckova hči,

nobenega fanta ne dobi.

Micka ni za kmeta,

je za mesarskega teleta.

Tresoč se od jeze, se obrne ona v stran; obraz ji je ves napet od rdečice, potne kaplje ji blešče na koži; robec si popravlja, zavezujoč si ga pod brado, in javka obupano.

***

V Franceljnu pa hoče vse zavreti. Niti slutil ni do danes, kaj da tiči v njegovem starem. Ponoči mu je bila prišla misel, bogve odkod, da se je zasmejal nad njo. Dopoldne jo je bil povedal Toni -- kar tako brez resnične vere vanjo; a že v naslednjem hipu se mu ni več zdela čisto nemogoča. Ob nastopu očeta s sestro pa mu je bilo mahoma očito, da je prav zelo verjetna. In zdaj? Ni morda videti, kakor da se hoče prav po sili spreti z njim? Zakaj? Če je v razporu z njim in s Micko, ki mu nočeta napraviti po volji, je toliko bolj upravičen, pomagati si do gospodinje na ta način, da se sam oženi. A kaj hoče Katri? Pa se ni nazadnje vanjo --?

Francelj poveša glavo; žlica mu leži na robu sklede; nič se ne zaveda, da ga gledajo od vseh strani.

VII

Pripravljalo se je k nevihti. Imeli so cel travnik že skoraj suhe otave. Bolcmanov oče je zaprosil Breznikovega Janeza, da naj jim priskoči na pomoč. Rad je prišel. Od mlačve naprej ni bil veliko pri Bolcmanovih.

"Vi denite vkup, jaz pa pridem z vozom," je rekel in šel po Luco. Janez je premetaval otavo z lesenimi vilami, mati in Micka sta grabili za njim. Črni oblaki so se podili izza gora sem in se pomikali z naglico na polje.

"Le kje hodi oče! Prepozen bo," so se zbali mati.

"Če bi bilo v kupih, se ne bi tako zmočilo," je menil Janez in zagrabil senene vile. Iz dveh redov, pripravljenih za nakladanje, je delal kupe.

Usule so se prve deževne kaplje. Stemnilo se je. Bliskalo se je in grmelo, kot bi se hotela zravnati zemlja. Mati so vsa sključena tekli domov.

Janez je še bolj hitel delati kupe. Nekaj trenutkov ga je Micka opazovala. Zdel se ji je nenavadno močan. Ta orjak bi pregnal še nevihto, si je mislila. Pometel bi oblake s tistimi velikimi senenimi vilami. Potlej je še sama zagrabila za grablje in hitela grabiti za kupi in jih popravljati.

Potemnilo se je do vznožja planin. Debele kaplje so bile vedno gostejše. Strašno je zabobnelo. Micka in Janez sta z grozo videla, kako se je zrušil vrh hrasta na robu sosedovega travnika. Strela je skakljala po bližnjem gozdu, kot bi se norčevala iz dreves.

"Beživa! Domov!" je zavpila.

"Ne smeš. Nevarno je!"

"Ubilo naju bo," se je bala Micka. Še nikdar se ni srečala s tako podivjano naravo. Prepričana je bila, da bo pošastna strela priskakljala zdaj zdaj na travnik.

"Skrijva se pod kup!" je zavpil Janez. Najprej je pomagal Micki, da je zlezla pod kup.

"Škoda jo je. Tako suha je bila," je prijel v roke pest mokre otave. Tedaj je razparalo nebo od vzhoda proti zahodu, posvetilo se je in grozno zagrmelo. Janez se je nagonsko vrgel pod sosednji kup.

Ulila se je močna ploha. Kazalo je, da hoče v eni minuti pasti vsa voda z neba. Nato se je grmenje pomaknilo doli na polje. Ker je bil travnik deloma v dolinici, se je vanjo hitro nabralo precej vode. Janezu je tekla voda pod kup. Okrog so se nabirale mlakuže.

"Saj mi še verjeli ne bodo, da sem bil pod kupom," se je namuznil, ko je zlezel izpod otave. Bil je čisto premočen. Stopil je k sosednjemu kupu. "Micka! Ali si še živa?!"

"Malo že plavam," je prilezla ven. "Joj, saj še dežuje!"

"Zdaj je vseeno. Mokra sva tako in tako."

Lasje na glavi so se ji sprijeli. Obleka se ji je držala telesa. Po licih in čelu so se ji svetile debele deževne kaplje. Janez je imel čisto premočeno majico in tudi hlače. Ob pogledu nase se je nasmehnil. Potlej se je zresnil in stopil k njej. Pobožal jo je po mokrem licu.

"Zaradi mene si tako mokra. Če bi šla domov, kot si rekla, bi bilo bolje."

"Ah," je skomignila, "saj je vseeno!" Prijel jo je za roko in jo nalahno stisnil k sebi. Oči so se mu svetile. Dež je pojenjeval. Od obeh je kapljala voda. Nekaj neznatnega, a sila močnega, jo je vleklo k Janezu. Skrila se je vanj, počutila se je varno v njegovem zavetju. Če bi strela parala nebo pred njima, se ne bi

bala. Čutila je, kako išče njene mokre ustnice. Nalahno jo je poljubil, potem pa jo zagrabil.

Pričela sta se ruvati. Najprej za hec. Potem ga je Micka ugriznila v dlan. Močno jo je stisnil za roki in jo grobo potegnil k sebi. Vrnil ji je ugriz v našobljeni ustnici. Brcnila ga je v mednožje. Ni ga ravno zabolelo, vendar je se sesedel in zvil. Negibno je obležal. Micka je stala nekaj korakov proč in vsa zadihana klicala, naj ne bo reva. Naj se ruje z njo naprej. V odgovor je samo nekaj zastokal. Nekaj trenutkov je še tiho stala, potem pa je preplašeno zaklicala:

"A te boli?

Ker ni odgovoril, je stopila k njemu. Pričela ga je božati in ščegetati z lasmi. Odpela mu je srajco. Slekla je svojo bluzo in z bradavičkama drsela vzdolž njegovega trebuha. Komaj se je zadrževal. Vzdržal je, dokler ni dvignila krila in se razkrečena usedala nanj. Začutil je njeno toplo vlažnost vse do želodca. Nije mogel več. Dvignil je roki in jo pobožal po dojkah.

"Ola, saj si še živ! je vzkliknila.

Presedla se je in mu obrnila hrbet. Z rokama mu je šla za hlače in potegnila ven vso napetost, s katero se je igrala in jo poljubljala. Potem se je usedla nanjo in odjezdila sta v takem galopu, da ji je komaj sledil. Ko je bilo končano, je bila začuda tudi ona utrujena.

"Tako sem se ustrašila, je rekla.

Obležala je na njem. Božal jo je po laseh in jo poljubljal po obrazu. Pričela sta čebljati o vsem mogočem in se smejala vsakršnim neumnostim. Bila je ljubka in nedolžna. Ko sta vstala, sta pričela nabirati rože. Ivanjščice, marjetice, zajčke, kadulje, čisto ob gozdu še spominčice in zlatice. Nabrala sta ogromne šopke. Micka je pričela spletati venčke. Enega zanj, enega zanjo. Trgal je lističe ivanjščic in jih spraševal, ali ga ljubi ali ne. Vse skupaj je bila nepopisna igra, ki sta se ji predajala. Čutila sta se in se imela rada. Zdelo se mu je, da bo trajalo večno, da ne more prenehati. Da bosta kar ostala tam za vedno. Da bosta skupaj objeta umrla in se vsako jutro znova rodila.

Vse skupaj bi trajalo vsaj do sončnega zahoda, če se ne bi pojavil sosedov gospodar.

Ležala sta z zaprtimi očmi na hrbtu in gledala v nebo, ki se je že čisto razvedrilo in že zdavnaj posušilo travo. Spet sta molčala o tistem, kar sta videla. Na svojem zaprtem pogledu je začutil senco. Ko je odprl oči, je stal sosedov nekaj korakov stran. Na rami je držal koso. Bil je bolj majhen kot velik. Že precej plešast. V umazanih hlačah in prepoteni srajci. V pošvedranih delavskih čevljih. Bilo mu je vroče. Ves se je potil. Okoli pasu je imel privezan kravji rog z oslo. Iz hlačnega žepa je molel vrat steklenice. Od njega je močno zaudarjalo.

"Bog daj, mladička," je pozdravil. "A malo počivata v senci, kaj?"

"Ja, a je kaj narobe?" je vprašal.

"Narobe ni nič. Ampak da se valjata po travi, ni prav."

"Saj ni vaša trava," mu je odvrnil.

"Glej ga, glej ga. Kako pa veš, da ni moja, a? Pa ravno moja je, da boš vedel." Sta že v mojem.

Neumno se je režal in prestavil koso na drugo rame. Janeza pravzaprav sploh ni gledal. Buljil je v Micko. V njeno mednožje. Mirno je dihala v spanju.

"Tale tička pa gotovo nima kmalu dosti, je rekel s spremenjenim glasom.

Kakor da bi se mu naredil v grlu vozel. Videl sem, kako je komaj požrl slino. Menda se tako cedijo sline, je pomislil. Potegnil ji je krilo čez kolena.

"Kaj ne privoščiš staremu človeku, da napase svoj pogled! Šele tedaj se je zazrl vame. Streslo ga je, ko je opazil gnilo in redko zobovje, razpokana usta in močni kosmati roki. Menda od notranjega strahu se je moja moškost skrčila. Kakor takrat, kadar prilezem iz hladne vode. A tedaj je pač vedel, da ne bo tople roke, ki bi mu jo ogrela. Stegnil je roko za hlačami.

"Kako pa shaja s tvojim tičkom, a? Stavim, da ni za nobeno rabo. Vi mladi se samo ližete. Ta stari pa kavsamo.

Zardel sem. Bolj od nemoči kot od sramu.

"Saj bova odšla od tod, je rekel.

Stresel je Micko.

"Zakaj ga pa budiš! Saj veš, da sem utrujena.

"Zdaj bi pa kar odšla! se je stari razkoračil pred nama.

"Nikamor ne bosta šla!

Odložil je koso in sedel k nama v travo. Spet je buljil v Micko.

"Kdo pa je ta? ga je vprašala.

"Ta gospod je lastnik travnika. Pomendrala sva mu travo in zdaj se jezi na naju.

"Tiho, fant! Nič se ne jezim. Tvoja punca mu je všeč, se je popraskal po stegnih. "Lojze, je stegnil desnico proti Micki.

"Marička, se je zahihitala Micka. "Tole je pa moj Franci.

"A ga bosta požirek? Sam sem ga skuhal. Iz žepa je potegnil steklenico in jo odmašil z zobmi. Ponudil jo je Micki.

"Ne maram šnopsa.

Janez je iz vljudnosti naredil požirek. Možakar je globoko nagnil.

"Kakšen dedec pa si! ga je strmo pogledal, ko si je z roko obrisal usta.

Vprašal je, če imava cigarete. Prižgali smo. Medtem je še nekajkrat krepko srknil. Z nog je zbrcal čevlje. Zasmrdelo je. Pričel se je praskati po podplatih.

"Košnja me pa zdela. In tu gori s kosilnico sploh ne pridem zraven. Vse moram na roke. Pa nobenega, ki bi mu pomagal.

"A nimate družine? je vprašala Micka.

Janez ji je s pogledom povedal, naj pusti vprašanja pri miru. Da bosta lahko čimprej odšla.

"Imam samo hlapca, ki pa je invalid. V fabriki mu je stisnilo roko. Zdaj ni za nobeno rabo. Jaz pa sem, hvala bogu, zdrav kot dren.

Popraskal se je pod pazduho.

"Kaj pa žena, otroci? je silila vanj Micka.

"Ej, punca. Kaj mi bo samo žena, ta mi je premalo.

Za hip je pomolčal.

"Hja, če bi imel žensko, kot si ti, bi se pa pomladil za trideset let. To pa, ja, se je zastrmel v Micko.

Obliznil si je ustnice. In spet globoko nagnil.

Žganja bo kmalu zmanjkalo, je si rekel. Potem bosta lahko odšla.

Med pogovorom se je približeval Micki. Njej je bilo vseeno. Ko je bila steklenica prazna in jo je odvrgel v travo, je že sedel čisto ob njej. Naenkrat ji je s hitrim potegom dvignil krilo. Zacmokal je.

"To pa ne! ga je Micka udarila po roki in potegnila krilo nazaj.

"Daj no, punca, da se te vsaj nagledam. V življenju še nisem vidle tako lepe.

Oči so se mu svetile. Znoj mu je v curku polzel s čela.

"Pustite jo pri miru! je rekel Janez odločno.

"Tiho, poba! je odvrnil. "Ti nisi za nobeno rabo.

In res mu ni preostalo drugega, kakor da je obsedel pri strani in stiskal ustnice. Bil je besen.

Potem ji je pričel počasi dvigovati krilo. Božal jo je po kolenih. Micka mu je pustila, da se je približal njenim stegnom, potem pa se mu je izvila vstran.

"V redu, ata. Ampak to je samo za gledanje. Nič dotikov.

Ulegla se je na hrbet. Na glavo je poveznila slamnik in navzgor potegnila pulover. Pokazali sta se napeti bradavički. Potem se je oprla na hrbet in stopala. Zavihala je krilo vse do popka. Nogi je v kolkih razkrečila. Čisto se je ulegla na ogled. Sramežljivo je obrnila pogled v tla. Kakor da bi čakala, kdaj bo že konec fotografiranja. Ves prizor ga je močno vzburjal. Možakar je globoko dihal. Skoraj da sem slišal utripanje njegovega srca, tako glasno je bilo. V hlačah mu je zrasla ogromna oteklina. Tresel se je in začel hropsti. Oči so mu pričele izstopati. Micka ni sploh nič opazila. Kakor da je uživala v njegovi vzburjenosti. Kakor da ga je s tem hotela izzivati. Po kolenih se je začel plaziti k njej. Iz ust mu je visel jezik in momljal je, kako jo bo. Ležala je negibna in gledala vstran.

Bil je že čisto pri njej, skoraj se je je že dotaknil, ko je Janez skočil pokonci. Pognal se je proti njemu in zakričal, da naj jo pusti pri miru. Da naj se je ne dotika. V tistem je dvignila pogled. Zazrla se je vanj. V njenih očeh je bilo nekaj kot občudovanje. Vendar le za hip. Isti pogled je govoril, da je že prepozno. Da je zamudil vse. Besno je se vrgel na starega. Ta se ga je z enim samim gibom otresel. Janez je padel v vznak.

"Samo malo potrpi, punca, je rekel stari.

Potem se je obrnil k Janezu.

"Kaj pa se peteliniš! Kje imaš tiča! Pokaži ga!

Odpel si je hlače in ven potegnil svojo ogromnost. Že od samega pogleda nanjo je Janeza zabolelo. Zakadil je se vanj. Spet ga je stari z eno samo roko ukrotil. Iz hlač je potegnil pas. Stopil je proti njemu. Podrl ga je na tla. Zvezal mu je roki za hrbet. V usta mu je stlačil umazan robec. Strgal je hlače z njega - tudi Jaenzu je stal. A njegova napetost v primerjavi s starčevo ogromnostjo je bila liliputanska. Micka je še vedno nepremično ležala in gledala vstran.

"A, poba! Zdaj boš videl starega hudiča, kako fuka.

Oklofutal ga je. Janez je obležal. V dveh skokih je bil pri njej. Z eno roko jo je privzdignil in se z obrazom zažrl v njeno mednožje. Potem se je spravil nadnjo in že preden je prodrl vanjo, mu je prišlo. Popljuval jo je kakor pljuvalnik. Rahlo se je tresla. Staremu sploh ni uplahnil. Bil je pokončen kot prej. Pravi korenjak. Lahko bi natepaval tri dni. Ampak ne Janezove Micke! Prikradel se je mu za hrbet. Z vsemi močmi ga je brcnil v glavo. Stari se je razjarjen obrnil k njemu. Čelo je imel okrvavljeno.

"Nikoli več ti ne bo prišlo na misel, da bi starega zmotil pri fukanju, je dejal.

Za rano se še zmenil ni. Dvignil se je in s tal pobral koso. Pritisnil ga je k bližnjemu drevesu. V grozi spoznanja je Janez onemel. Z enim samim zamahom mu ga je odrezal. Kosa je morala biti dobro sklepana. Pravilno brušena.

Zarjul je šele kasneje. Kri je curljala v drobnem curku.

Bolj kot bolelo je skelelo. Kmalu je izgubil zavest.

Stari pa se je vrnil k dekletu. V rokah je držal oslo. Cmokal je.

"Zdaj ti jo bom malo nabrusil, je dejal.

Zaril je oslo v njeno režo. Krik. Verjetno jo je zabolelo. Ne od užitka. Dvignila je pogled, ki ga je do tedaj skrivala v travi. Ozirala se je okrog sebe. Zagledala je okrvavljeno koso in fanta, ki je negiben ležal nekaj korakov vstran.

"Kaj ste mu storili! je zakričala.

"Malček sem mu odrezal tiča, da se mu je krvca ohladila, je odgovoril.

Potem je znova zaril vanjo oslo. Ves se je tresel, ko je izmomljal:

"Če samo pisneš, te bom zaklal kakor tistega tamle.

Izvlekel je oslo, jo oblizal in se zadrl vanjo. Začuda ga je sprejela, kot sprejme ženska svojega dolgo pričakovanega ljubimca. Objela ga je z nogami in zašepetala:

"Že vse življenje čakam na vas.

Šepet ga je moral presenetiti. Bolj kakor bi ga kričanje in upiranje. Bil je nepripravljen nanj. Zmedel se je. A samo za hip. Potem je delal kakor stroj in zraven hropel in cmokal. Trajalo je dolgo. Vzpodbujala ga je. Z rokama je šla za njegovo srajco in mu zasajala nohte v lepljivo kožo. Norel je. Grabil jo je z vso močjo za prsi in suval vanjo kot zmešan. Na koncu je premagala tudi njega. Obležal je na njej in še vedno sumljivo hropel. Izvlekla se je izpod njega. Stala je pred njim. Klobuk je obležal v travi. Rekla mu je, naj vstane. Pokleknil je. Ud mu je splahnel. Ukazala mu je, naj se uleže na hrbet. Ubogal jo je. Okobal se je usedla nanj. Gledala ga je v oči. Ustnice je prezirljivo stiskala. Pričela ga je klofutati. Sploh se ni branil. Dvignila se je nad njegovo glavo in sedla nanjo. Čez je potegnila krilo. Spodaj je bilo slišati stokanje. Nekaj časa je tako obsedela.

Potem je z očmi poiskala okoli sebe.

V travi je ležala steklenica z moštom. Z obema rokama jo je dvignila. Nekaj časa jo je gledala. Potem je zamahnila. Počilo je. Potem je udarjala. Še in še. In zraven kričala. V začetku se je med njenimi nogami še nekaj premikalo in hroplo. Roki sta jo hoteli potegniti dol. Po mnogih udarcih je obmirovala. Postavila se je pokonci. Popravila si je krilo in bluzo. Na glavo si je nataknila klobuk. Nekaj korakov stran od negibnega telesa je sedla v travo. Oči je imela široko odprte. S celim telesom je nihala sem ter tja. Po negibnem, razmesarjenem obrazu pa so obotavljivo lezle tri zelene muhe.

Tako je bilo konec zakonskih želja Breznikovega Janeza, Micka pa je zanosila. Policija pa si je starčevo smrt razložila kot samomor v sladostrastju.

***

"Sta bila skupaj?" je Micko doma zasliševal oče.

"Ne. Janez je tekel pred dežjem domov. Jaz pa si nisem upala," se je prvič zavestno zlagala, ker se je bala povedati resnico.

"Na tem travniku me še ni tako grdo ogoljufalo. Ja, ja, človek se pa res vse življenje uči. Vsaj en voz bi jo lahko včeraj dal v kozolec," so godrnjali oče.

Njej pa je pomenilo spravilo otave in to, kar se je zgodilo potem, najlepše doživetje. Od takrat je bilo življenje zanjo lepo. Večkrat je sama sebe zalotila, da je pela. Na balkonu je še z večjim veseljem zalivala rože.

Zazrla se je v gozd ob senožetih. Jelše so že poganjale novo brstje. Pod njimi je vse polno podleskov. Čeprav jih ni videla, je vedela, da so. Nekoč, ko bodo oče dovolili, bosta šla s Černeličevim Janezom na sprehod. Držala se bosta za roke in nikogar se ne bosta bala. Morda že to pomlad.

Čutila je, da je nova pomlad, ki se odpira, nekaj posebnega, odločilnega zanjo. Srce ji je govorilo, da se bo cvetje tokrat najlepše razcvetelo. Ta pomlad bo njuna, Janezova in njena!

V zvoniku je udarilo dvakrat. Micka se je prestrašila. Pol štirih je že. Hitro je zapustila zvonik. Ko je zaklenila vrata v stolp, jo je objel poseben občutek. Skrivnostno tiho je bilo na koru.

VIII

Po Janezovi (sinu Černeliča) snubitvi je zašumelo po hribih in grapah krog Podreke, pravi šunder pa so zagnali šele v nedeljo, ko so ju oklicali. V krčmi pri Štebucu, ki je bila druga v vasi razen Bolcmanove, je po rani maši nateplo ljudi, da je za zajtrk pripravljena obara izginila iz kotla, kot bi trenil.

"Da je taka tica, kdo bi si bil mislil," so začele dekleta, ki niso prišle v krčmo iz navade ali potrebe, marveč od jeze in zavisti. Zato so Micko opravljale in obrekovale:

"Kajkrat sem si mislila, pa sem molčala. Ali ste videle, kako je znala pogledati?"

"Samo fante! Med nami je gledala v tla in imela spodobne besede že za kvante."

"Nobena mačka ni bolj hinavska."

"Pa se je znala naličkati!"

"Ko ni imela s čim pametnejšim pregnati dolgega časa. Zato vse frli krog nje."

"Jaz pa pravim, naj ima tega vtikača dolgega. Enkrat sem plesala z njim, pa imam še danes otiske na prstih, tako me je ocoklal. Ga ne maram za deset Podrečanov."

In so jezno srebale cinke z obarne juhe.

Pri sosednji mizi pa so sedeli kmetje. Eni so bili take misli, da je Černelič neumen, ker trpi tako mlado k hiši, drugi pa so si mislili svoje.

Pri mizi je sedel in vrtel med prsti šilce brinovca tudi stari Bucik, ki je samski stanoval v revnem čebelnjaku. In še ta ni stal na njegovem, ampak na srenjskem. Izpod silnih obrvi, ki so mu kot siva kodelja visele pod čelom, je ogledoval pivce, dokler mu ni bilo dovolj.

"Možje, možje!" je začel glasno.

Gruntarji so se malomarno ozrli nanj.

"Zini, Bucik," ga je ščuval s komolcem droben krojač, kajžar.

"Možje, nimate prav."

"Tako je. Bucik nas bo poučil, ki mu stoji čebelnjak iz našega usmiljenja na srenjskem."

"Koritnik, pošteno sem prosil in srenja mi je dovolila. Ali ne?"

"Ne očitaj mu," je miril Zaplaznik Koritnika.

"No, Zaplaznik," je povzel mirno Bucik, "ali nisi ti snubil za Janeza?"

"Sem."

"Torej za moža te je naprosil ta s Podreke, pa si kakor baba. Zakaj ga objedaš?"

"Če me prosi, ali bom rekel: nočem."

"Reci nočem ali hočem, to je tvoja reč. Možu pa gre, da je eden in isti -- tukaj in tamkaj."

"Kaj pa mu je rekel čez čast?" se je oglasil gruntar, ki je imel dve hčeri, zreli za Podreka.

"Černelič ni neumen, če ženi sina z Micko," je sodil Bucik.

"Mar bi se ti ponudil k Černeliču, da bi ti ne bilo treba na srenjskem ležati," je zabavljal gruntar.

"Nehaj in pusti Buciku, naj razodene."

"Ne bom jaz razodeval. Prerok govori: Gorje vam, ki hišo k hiši stavite, vinograd k vinogradu in njivo k njivi stikate! Mar ste sami na svetu?"

"Kaj se to tiče nas?"

"Vi ste tisti! Vse na en kup!" je vzrojil krojač.

Kajžarji so potrkali s kozarci ob mizo, da je krčmar Štebuc skrben stopil k pivcem.

"Tako je!" so pritrjevali krojaču dninarski kajžarji. "Svet naj se zravna. Černelič s Podreke je mož."

"Mož, mož!" je trkal krojač ob mizo.

"On je. Kaj si pa ti, šivankar?" se je spravil nadenj bogat gruntar. "Ti, ki ti tvoj grunt orje krt, gnoje pa ptiči izpod neba?"

Krojač je planil pokonci, omizje je vse križem zavrelo, dekleta so od peči vlekle z gruntarji, celo kajžarske. Krčmar Štebuc je mahal z rokami in miril. Toda njegov šušljajoči glas je tonil med vriščem.

Tedaj pa so se odprle duri. Mednje je stopil Černelič, plečat, da se je kar tema naredila.

Kot bi odrezal, je vse potihnilo.

"Mar se bomo spopadli?" je veselo vprašal Černelič.

"Eh, nič, nič. Zbesedili so se, samo zbesedili. Beseda je dala besedo. Tako mora biti. Ni hujšega dolgega časa, kot je mrtva krčma. -- Kaj bi, oče Černelič? Klobasico še imam. Samo eno. Zate sem jo prikril," se mu je dobrikal Štebuc.

"Postavi najprej dva štefana na mizo, da bo vredno točiti."

Gruntarji so se stisnili in posadili moža medse.

"Zahvaljen, Černelič, ki ženiš sina z Micko. Pred Bogom in ljudstvom boš povišan!" Krojač je rinil predenj frakelj in mu napival. Černelič je srknil kapljo pa slišal bogatega soseda, ki je namignil: "Kaj hoče, če je pa sramota pred pragom." Černelič je izza frakeljna šinil s pogledom v soseda. Nato je porinil steklenico krojaču in ukazal:

"Sosed, naj te ne skrbi ne naša sramota in ne naša čast. Tolikanj prostora je že še pri nas, da bo stala postelja za Micko in bo tekla zibka za njene in naše otroke."

Sosed je gledal v mizo, dekleta pri peči so zardevale, izmed splošnega molka se je pa dvignil Bucik, pismouk. Stopil je do Šimna in poiskal njegovo roko.

"Černelič, mož svetopisemski si. Bog je v tebi!"

In solza se mu je utrnila na razkuštrano brado.

"Na svatbo pridi, Bucik. Sedaj pa pij in molči."

"Bom," je pritrdil puščavnik s srenjskega sveta.

Štebuc je točil in tovoril nove šefane na mizo. Med gosti ni bilo več žal besede. Poslušali so Černeliča, kot se posluša kralj, ko jim je razodeval, da je najel godce progarje, dve kuharici in da nihče iz soseske ne sme manjkati pri svatovščini.

Ko so se razhajali, so ščipali od vseh plati krojača: "Meni narediš! -- Moram imeti! -- Najboljšo obleko imam jaz!"

Krojač si je najel kar dva pomočnika in šival noč in dan in pel in razlagal:

"Tako je! Svet se mora zravnati!"

IX

Fantje so šli še zadnjič vasovat. Černeličev Janez je v skupini petih fantov vodil z lepim glasom. Posebno je še pazil, da so šli večkrat mimo Bolcmanove hiše. Upal je, da jih bo Micka slišala.

Ko je odbila enajsta ura, je Rožnikov Matic predlagal:

"Počasi bomo morali domov."

"Saj gremo še tistega mestnega počakat, ne?" se je spomnil Hribarjev Jože.

"Seveda. Če ni že odšel."

Nekateri so jo ubrali spat, večina pa k dekletom, če so jih imeli. Štrukljev Janez si ni izbral še nobene. Zelo si je želel, da bi prepodili tistega mestnega nepridiprava pri Metki, saj je potihem že dolgo mislil nanjo. Zbral je še nekaj fantov. Med njimi so bili tudi Breznikov Janez, Černeličev Janez in Grabarjev Janez. Hribarjev Jože jim je rekel, da bo prišel pozneje pomagat, ko vidi, če je doma vse v redu. V resnici je šel k svoji Lojzki. Cafudrov Tine se je zgovoril, da mora voloma dati nekaj krme, ker bodo šli jutri zgodaj na polje. Tudi on je šel skrivoma k svoji izbranki - Kotnikovi Nežki. Še nekaj fantov je obljubilo, da se bo čez čas vrnilo.

Grabarjev Janez je predlagal: "Poiskati si moramo kole."

"Počakaj! Ne smemo mu polomiti kosti, če nam ni nič naredil. Če nam ne bo hotel dati za pijačo, potem že," je menil Štrukljev Janez.

"Jaz tudi mislim," se je strinjal Černeličev Janez.

Na tihem je premišljeval, kako bi se izvlekel iz te druščine. Če gre domov, bodo rekli, da je šleva, ko hodi tako kmalu spat. Če gre k Micki pod okno, mu bo kdo še sledil, ko se tako zanimajo zanjo. Prav veselilo bi koga, da mu jo spelje tik pred poroko. Da ima doma kakšno opravilo, si ne more izmisliti. Sklenil je, da bo z zvijačo odšel ob prvi priložnosti.

Pri Štrukljevih so dobili debele gorjače. Grabarjev Janez je šel nato čisto k Burniku pogledat, če še stoji pred hlevom tista ropotajoča pošast. Z zadovoljstvom je ugotovil, da še. Posedli so za živo mejo in se nekaj časa pogovarjali, kako se mu bodo maščevali, če jim ne bo dal za pet štefanov vina. Počasi so postali zaspani. Začeli so dremati. Janez je izkoristil priložnost, saj je kazalo, da mestne srajce še dolgo ne bo.

"Konjem grem položit klajo," je rekel in izginil v noč. Černeličev Janez je že mislil iti za njim, a ga je zadržal Štrukljev Janez, rekoč, da jih bo premalo, če gre še on.

"Ko se vrne Janez, boš lahko šel," mu je rekel. Janez je bil prepričan, da je šel Janez res pokladat konjema. Toliko bom že še počakal, si je mislil.

Breznikov Janez je imel drugačne načrte. Šel je pod okno Bolcmanove Micke. Dvakrat je že prislonil lestev, a se mu ni nikdar oglasila. Danes mu je nekaj govorilo, da se bo. Ko je šel zadnjič iz cerkve, sta se srečala. Pomežiknil ji je in ona je zardela. Vsekakor dober znak. Janezu je bilo tudi v veliko uteho, da je ostal Černeličev Janez tam za živo mejo. Vedel je pač, da se on ženi z Micko. Dekle je potem seveda v škripcih, ker ne ve, za koga bi se odločila, ali zanj, ki ima tiča ali zanj, ki nima več tiča, ženo za kuhat pa še vedno rabi, zdaj ko se mu je vse lepo zacelilo. Tri centimetre mu ga je še celo ostalo in ko se je žgečkal po presredku, mu je štrcelj veselo otrdel; to bi bila Micka vesela, ko bi to vedela. Mora ji povedati. Pri Brezniku bo imela kmetijo, da jo je veselje pogledati! Janez je pri hlevu iskal lestev, a je ni našel. Verjetno jo je oče nekje skril. Pogledal je pri sosedu, pri Černeličevih. Za hišo je visela na klinih dolga lestev.

"Poglej, poglej," si je polglasno rekel, "kdo bi mislil, da imajo ti hudiči še tako lestev. Če so moje slutnje utemeljene, bo šala še večja. K Micki bom prišel pod okno s Černeličevo lestvijo. Dvakrat bom prevaral Janeza," je računal Janez.

Pristavil je lestev k oknu ob balkonu. Ko je stopil na prvi klin, je prisluhnil v noč. Na južnem delu je nekdo zavriskal, nato je takoj zalajal pes. Še dobro, da ga nimajo pri Bolcmanu, je ugotovil. Zazdelo se mu je, da ga skozi spodnje okno opazuje oče ali mati. Nekaj minut je nepremično gledal v okno. Ker je ostalo temno, le steklo se je svetilo in leseni robovi v mesečini, je sklepal, da se mu je vse le zdelo. Postal je previdnejši. Potiho je stopil na drugi klin, na tretji...Kmalu je dosegel višino okna, za katerim je spala Micka. Bolcmanova kmetija je bogata. Pri Brezniku je samo on. Oba grunta bi združil, je premišljeval Janez pod oknom, in bil bi najbogatejši daleč naokoli.

Pogledal je skozi okno. V sobo ni videl. Svetla mesečeva lisa je obsvetljevala le del skrinje. Nalahno je potrkal. Nato še enkrat. Micka je ravno sanjala, da se peljeta z Janezom s polja. Voz je naložen z zlatim pšeničnim snopjem. Vse je njuno. Tudi Janez je bogat in ji ga ravno vtika noter. Trkanje na okno jo je hipoma prebudilo. Spala je kot navito prožno pero. Že več noči je pričakovala, da bo prišel Janez.

"Kdo me kliče?" je vprašala v polsnu, da bi se prepričala, če se ji ne sanja.

"Saj veš!" ji je tiho odgovoril Janez. Ker se Micka še ni povsem prebudila, ni opazila, da na lestvi ni Janez, ampak Janez.

Vstala je in prišla k oknu. Ko ga je previdno odprla, se je Janez začel tajati od zadovoljstva.

"No, vidiš, pa sem le prišel. Torej si v nedeljo razumela, ko sem ti pomežiknil. Vedel sem, da si pametno dekle. Veš, bil se že dvakrat pod oknom, a se nisi nikdar oglasila. Verjetno me nisi slišala, ker si trdno spala..."

Micka se je zelo ustrašila, ko se je tako zmotila. Polglasno je kriknila. Bila je najmanj toliko presenečena, kot če bi prišel pod okno gozdni mož iz pravljice. Izjecljala je:

"Janez! - Ti si!"

"Seveda, jaz sem. Lepo, da si me poklicala po imenu. Če boš pametna, me boš še velikokrat lahko," je žlobudral naprej.

Micka ga ni več poslušala. Skrbelo jo je, kako se ga bo odkrižala. Če ga kar takoj zapodi, se ji bo še maščeval. V najboljšem primeru bo pustil lestev pod oknom, da jo bodo zjutraj videli vsi. Pogovarjala se tudi ne bo z njim. Nazadnje bo mislil, da jo bo res dobil in bo prišel snubit. Če ga Janez dobi pod oknom, ko se pogovarja z njo, bo zameril njej. Za vse na svetu mu noče biti nezvesta.

"Počakaj!" mu je rekla in odšla od okna. Odprla in zaprla je vrata svoje sobe, da bi ukanila Janeza. Menil bo, si je mislila, da sem šla po očeta in bo zbežal. Janez je sicer slišal ropotanje, toda razlagal si ga je drugače. Dekle je šlo po kakšen spominček zame, je gorel od zadovoljstva. Presneto se ji mudi. Ve, koliko je vreden Breznikov Janez!

Micka je potiho legla na posteljo. Upala je, da je ne vidi, saj spušča okno v sobo le malo svetlobe. Čudno se ji je zdelo, da Janez ni ušel. Preplašiti se ni dal. Nič! je sklenila. Ostala bo tiho, če bo še tako glasno klical. Bolje je prva zamera kot zadnja. Naj pa pridejo oče in ga prepode, če bo preglasen.

Janez si ni mogel razložiti njenega početja. Pričakoval je, da se bo zdaj zdaj prikazal njen mili obrazek s svetlimi lasmi in dvema dolgima kitama. Tako jo bo poljubil, da bo videla vse zvezdice. Pokazati mora, kaj zna, saj ima dosti izkušenj. Predstavljal si je že, da stopata v nedeljo zjutraj skupaj k maši. Vse ju gleda, onadva pa se še ozreta ne. Ker Micke dolgo ni bilo k oknu, je njegova gorečnost počasi splahnela. Kaj pa, če bi jo še enkrat poklical. Če je še tako naglas klical, uspeha ni bilo. Soba je ostala nema in gluha za njegove prošnje. Kaj pa če jo le moti njegov štrceljček?

Medtem se je Černeličev Janez naveličal čakati Janeza. Fantje za mejo so v travi zaspali, le Štrukljev Janez je še budno pazil. "Moram domov. Jutri grem že s svitom pomagat k Dobravcu," mu je povedal Janez.

Štrukljevemu Janezu je čakanje tudi že presedalo, zato ni rekel nič. Z roko mu je pokazal, naj le gre. Fantov ob sebi ni hotel zbuditi, ker bi ga gotovo zmerjali, zakaj jih je pustil spati, potlej pa bi šli domov. Če jih prebudi, ko pride tisti mestni, se ne bodo jezili. Černeličev Janez je že premišljeval, če bi obšel Bolcmanovo hišo in bi šel čez sadovnjake, da ga ne bi kdo videl. Ljudje hitro raztrosijo kaj slabega o človeku. Micke ni mislil klicati. Dekle je ves dan garalo in se naj odpočije. Šel bo k njej v soboto ali v nedeljo zvečer. Toda prijela ga je misel, naj gre mimo Bolcmanove hiše. Presenečen je obstal. Pri oknu lestev, na njej fant, ki kliče Micko! Na ustnicah mu je zaigral nasmeh. Noče se oglasiti, kaj! Nato ga je obšla jeza, da kdo drug sploh sili v njegovo dekle. Izpodbil mu bo lestev, je sklenil. Iskal je boljšo rešitev, a je ni našel.

Tesno ob zidu se je splazil do lestve in jo izpodbil. Treskoma je lestev z Janezom vred pristala na tleh. Janez je hotel vasovalca počakati, toda premislil se je, ko ga je spoznal. Stekel je po vrtu in se skril za debelo hruško.

Janeza je bolela leva noga. Ko je zbral misli, jo je hitro pobral izpred Bolcmanove hiše. Kakšna sramota bi bila zanj, če bi ga dobili! Z nogo ni bilo nič hudega. Malo jo je zvil ali nategnil. Ko bi vedel, kdo mu je izpodbil lestev, bi že stekel za njim! Prav pošteno bi ga pobožal.

Lestev naj kar leži tam, si je mislil, da bodo Micko trdo prijeli! Čeprav ni bil prepričan, kaj je mislila narediti z njim, se mu je zdelo, da se je hotela ponorčevati iz njega. V glavo se mu je celo prikradla misel, da mu je ona sama izpodbila lestev. Če je res naredila to, se ji bo maščeval dvojno. "Invalidi smo radi maščevalni," je zadovoljno zamrmral sam pri sebi in odkrevsal.

X

V Bolcmanovih očeh je sto hudičkov. Ves ponosen je, da ima sina tako popolnoma pod sabo. In skrita želja ga ima, da bi mu umazal in razžalil dekle, mu onečistil in ponižal izvoljenko -- pred njegovimi očmi, pred vsem svetom... Ali mu je ne bi priskutil na ta način? Ali ne bi bil prisiljen, odvrniti se od nje?...

"Katra! Hej!" -- Bolcman stopi proti njej. "Ne zlezi z glavo v jerbas, s svojo lepo glavico! Ali pa raje sedi vanj, jaz te kar ponesem nekam. Šmentano dekle, kako bi človek ugriznil!" -- Pa se obrne in pomežikne nagajivo družbi: "Nič me ne glej, Martin! Ali se hočeš mene bati? Kako naj ugriznem, stara škrba? Mladega se boj, mladega hajduka!"

Hlapec, že precej starikav dedec, plane nenadoma pokonci in vrže žlico ob tla:

"Tega pa ne maram, Bolcman. Nekaj sem že slišal. Jaz si prepovem: za norca me ne boste imeli."

"Beži, beži, Martin, ti govedo pustno! Kdo pa vpraša zate? Kaj bi s tabo Katra? Je pa Bolcman vse drug fant! Kajneda, Katra? Katrica?" -- Zdajci stoji za njo, pa jo zagrabi krog pasu, surovo jo zagrabi za obilno joškovje in pritisne k sebi, da zavrešči kot poblaznela:

"Moj Bog, pustite me!"

"Saj si vajena prijemanja, Katra! Katrica!" -- Nenadoma mu izgine ljubeznivost iz oči; ves obraz mu je spačen in razjeden od strupenega sovraštva...

Dekle se mu izvije in zajoka. Še zdaj se trudi, da bi ne pokazala obupa, ki je v njej. Preponosna je, da bi priznala, kako je vsega konec... vsega konec...

Skloni se in pobere jerbas, pa ga vrže zopet proč in zbeži skoz zelnik.

Sin Francelj plane pred očeta, dvigne roki in se hoče vreči nanj; a pogled sovraštva, ki ga zadene iz očetovih oči, porogljivega sovraštva v spačenem obrazu, mu stisne prsi, da mu roki padeta kot nasekani... Obrne se za Katro:

"Morda vam bo še žal, oče!"

Obrne se s kalnimi očmi:

"Kaj imate z mano?"

Na drugem koncu dvorišča se je odvijala pa drama med Micko in ženinom, ki ji ga je pripravljal oče.

Micka poskoči vsa rdeča:

"Če ste pijan, dedec, se ne silite v pošten razgovor! Nič ni z nama, Rebec. Proč bi me radi spravili, da bi lahko nemoteno zapravljali. Jaz pa tu povem: Prej se ne ganem z doma, da mi vsega ne izplačajo! Na mizo mi morajo našteti, vse do krajcarja! Le pojdi, Rebec! Meni se je kar dozdevalo..."

S stisnjenimi ustnicami, roke križem v naročju, stopi sem in tja po cesti, prežec v temo, če bi spazila kaj prisluškovalcev. Pri Brinceljnu je okno razsvetljeno; zdi se ji, da je nekaj senc pred hišo. Srdito mrmrajoč se obrne v vežo:

"Martin, naprezat pojdeš! Kar takoj! Za Rebca!"

Ekspresionistična menjava scene, južni konec dvorišča:

Francelj je omamljen. S celo roko sloni na mizi, čelo nagubano, pol vprašujoč in pol grozeč mu je pogled:

"Kaj ste imeli z mano?"

"Mir daj, Francelj! Ti si pijan!" ga strogo zavrne oče.

Tudi mladež je skoraj omamljena. Z rokami se objemajo, prepevajoč pretrgano vsak zase, krohotajoč se brez povoda. Ta ali oni sune Franceljna pod rebra in ga podraži:

"Kje imaš punco, Francelj? Katra ti je ušla. Kaj boš zdaj? Še ni bil oženjen, pa je vdovec."

Francelj pa le bulji v očeta, pest se mu stiska, zobje mu škrtajo, nejasne misli se mu motajo po glavi...

Menjava scene:

Rebčev obraz je ves zverižen od zadrege. V mizo gleda, debeli prsti mu grabijo drobtinice po mokrem prtu. Časih pogleda okoli ogla po dvorišču, nestrpno čakajoč na svoj koleselj.

XI

Osmero neugnanih svatov je do jutra ostalo na Podreki. Ko je Janez prišel mednje, so si že pripravili terjatev za vino, ki ga po šegi mora ženin dati "na rožance". Izmislili so si zanko za Janeza. Nekdo se je namaškaral za inženirja, v hrib za hišo so imeli napeljano vrv, ob voglu hiše, kjer je bila Janezova spalnica, so pa stali s krampi.

"Kaj ugibate?" jih je vesel vprašal Janez.

"Pot za vzpenjačo merimo. Ti imaš mlado in lepo ženo, ki bo dobro kuhala in mnogo cvrla. Za cvrčo je treba drv. Torej ji bomo postregli in napravili iz gozda vzpenjačo, da bodo drva kar sama letela pred hišo. Ker nam je pa napoti tale vogel hiše, ga bodo možje podrli, da dobimo pot."

"Oho!" se je začel upirati Janez.

"Nič oho! Mera tako kaže."

"Kako kaže mera?"

"Osem štefanov vina na rožance!"

Burka se je razpletla, možje so grozili voglu s krampi, inženir je trdno gonil svojo, dokler se seveda ni Janez podal in za odkup vogla svoje spalnice odmeril vina, ki so ga moški odnesli k sosedu in tam ob harmoniki nadaljevali gostijo.

Micka je stala na podiču pred hišo. Tudi ona se je smejala trdemu, z dovtipi zabeljenemu pogajanju. Toda njen smeh ni bil iskren. Silila se je, z očmi pa neprestano nekaj iskala.

Ko so odšli paberkovači z vinom, je Micka vprašujoče uprla oči v Janeza, ki se je ves srečen vračal v hišo:

"Končano! Lepo je bilo, ali ne, Micka?"

Micka ga je še vedno gledala in, kakor da ni slišala vprašanja, rekla:

"Kje sta hlapec ena in hlapec dva?"

"Naj se odpočijeta," je brezskrbno zamahnil z roko Janez.

"Hlapec ena je bil neugnan. Truden je."

Vesela jasnina je oblila Mickino lice in hvaležno je stisnila roko možu, ki jo je vedel v hišo, kjer so strežajke in kuharice imele polne roke dela s pospravljanjem. Micka je smuknila takoj v sobico, se delavniški preoblekla in začela pomagati. Černelič je prišel iz hleva, ko je po dolgem času spet sam vardeval, obstal med vrati in ves zadovoljen gledal Micko, ki se je kakor vrtavka sukala in se ji je delo za čuda odsedalo.

Še pred poldnem je bila navlečena in zašarjena hiša taka, kakor bi ne bilo v njej svatovščine. Oče je poklical najemnice, jih plačal, Micka je pa za vsako pripravila potic in prigrizkov za na dom. Zdelo se ji je, da bi bilo prav, če bi ostale še pri obedu. Toda oče je tako odredil in Micka ni razmišljala, zakaj.

Opoldne je postavila obed na mizo že Micka.

"Tukajle boš ti, Micka," ji je oče odkazal sedež.

"Gospodinja smuka vedno ven in noter, zato bodi tu na kraju, kjer se lahko vsak hip snameš."

"Hlapca ena in dva še ni," je opomnila s strahom Micka, ko je razdeljevala žlice.

"Saj res," je pritrdil Janez in vstal izza mize. "Kaj bosta večnost zaležala? Stopim ju poklicat."

Oče je rahlo namrgodil čelo in ni pristavil ne bev ne mev.

"Štefa, kje boš pa ti sedela?" je držala Micka lično žličko v rokah in gledala, kam bi jo položila.

"Pri tebi!" je veselo rekla deklica, zlezla izza mize na klop in za očetovim hrbtom priplezala k Micki.

"Tako? Ali nisi več moja?" jo je oče podražil.

"Še," je Štefa zatrjevala. "Pa je Micka tudi moja, jeli?"

Štefa je pogledala z otroškimi očmi svakinjo in čakala odgovora. Micka se je sklonila do nje in jo pobožala.

Medtem je Janez trkal na vrata izbe. Nihče se ni odzval. Odprl je. Vse prazno. Pod mizo je ležal hlapca ena šopek, okno je bilo na stežaj odprto, po sobi je bilo vse v neredu. Janezu je zaprlo sapo. Samo za trenutek se ni zavedel, kaj se je zgodilo. Toda to je bilo kakor hipen mrak čez oči, potem pa se mu je vse posvetilo. Vzdihnil je: "Torej to sta mi napravila!"

Jezen se je obrnil in na pragu še enkrat pogledal po praznih kljukah, kjer je navadno visela obleka hlapov. Takrat je zopet opazil hlapca ena zmečkani šopek pod mizo. Vrnil se je, ga pobral in skril pred Micko v stensko omarico. Pod posteljo pa je žalostno zajavkal zajec.

Počasi je stopal z vrha v vežo in odprl duri v hišo. Micka je ravno odmolila pred jedjo. Janez je odmomljal za njo in ni vedel, kaj izrekuje. Micka se je ozrla in videla, kako je bled. Prebledela je še ona od temne slutnje.

"Ušla sta!" je hripavo razodel Janez. Maruši je obstala žlica sredi pota in izlila juho. Štefa je z odprtimi usti gledala hlapa, Micki so zaplavale oči v pridržanih solzah. Samo oče se ni ganil. Mirno je nesel grižljaj k ustom. Niti čelo se mu ni pomračilo.

"Oče, ušla sta od hiše," je ponovil Janez z glasom, ki je bila v njem že groza in jeza.

"To bi bil lahko že zjutraj vedel," je odvrnil oče malomarno in jedel. Vendar pa mu je ušel pogled kradoma na Micko, ki so ji brez joka začele kapati solze. Tedaj se je Černelič zganil. Stegnil je roko po Micki in si jo pritisnil na prsi s tako ljubeznivostjo, da se je Maruši zdelo kar greh.

"Ne, Micka! Ne, ne! Niti ene solze več. Nista je vredna."

"Oh, oče, zaradi mene sta šla." Sedaj je Micka zajokala na glas. Glava ji je omahnila na očetovo ramo. Stari jo je rahlo dvignil in se odmaknil od nje. Ves presunjen je bil. Toda naglo se je zbral, potrkal z nohtom po mizi in pribil:

"Ne zaradi tebe, zaradi napuha sta šla. Naj gresta! Povedal sem jima: na vse vetrove peljejo poti s Podreke. Šla sta -- grunt pa stoji! Niti grma nista odnesla s seboj. Naj gresta. Čim dlje pojdeta, dlje jima bodo kazali. Tako. Sedaj pa jejmo."

In segel je prvi po žlici. Tudi Micka je jedla, zakaj velel je oče Černelič. Toda vsak grižljaj ji je presedal.

***

Sredi tedna na Podreki o hrupni svatovščini ni bilo več sledu. Vse je teklo, ko da se ni nič zgodilo. Maruša je kuho z veseljem zamenila s hlevom. Oče se ni kar nič obiral krog peči. Ves prerojen se je razgibal in delal, da bi mu ne bil ne hlapec ena ne hlapec dva kos. Micka je gospodinjila. Toda ona ni bila Maruša, ki je vse opravila z burjo, povrhu in odrivala smeti le toliko po kotih, da so pač mogli čeznje, ki za šivanko ni prijela zlepa in ji je bila neslana in presoljena jed deveta briga. Micka je s čudovitim mirom in nepopisno skrbjo videla vsako malenkost. Zvečer je ni bilo spraviti k pokoju: šivala in krpala je perilo in obleko obema moškima, tudi Maruši je prikrojila marsikatero zaplato na krilo in kočemajko. Černelič je ogledoval vse to in z nekako otroško hvaležnostjo sprejemal od snahe izredno postrežbo in posebno dobre priboljške, ki jih niti sama niti Janez nista bila deležna.

Ljudje so seveda zagnali vrišč zaradi obeh fantov, ki sta šla od hiše, češ mlada ju je izpodrinila. Toda na gruntu ni nihče zinil o njiju, dasi so vsi vedeli, kje sta. Fanta se tudi nista oglasila ne s pisanjem ne z besedo. Oče je čisto dobro vedel, da ljudje pikajo Micko zaradi tega. Zato je naročil Janezu (samo tedaj je izpregovoril o hlapcih in tudi tedaj med štirimi očmi), naj Micka sama ne hodi okrog ljudi.

"Premehka je. Z jeziki opravim jaz."

In je tudi opravil. Ko se ga je nekdo lotil pri Štebucu, kako bodo zmogli grunt, ker sta dva ušla, mu je oče zaprl besedo:

"Kaj ti mar, ti oklešček suhi? Kaj nisem jaz za dva? In ali ni Janez tudi za toliko, če si pljune v roke? In Micka! Sakrabolsko, če bi bili dobili mlado, ki bi bila privlekla dote k hiši tolikanj, da bi hlev nastlal z bankovci, za primojstokrat da bi ne bila zatorej, kot je Micka. Štebuc, vina gor! Ti suhljač, si pa umij z njim svoj umazani jezik."

Suhljač je umolknil, piti se pa ni branil.

Micki je dobro dela očetova borba zanjo. Toda trn je tičal v njenem mehkem srcu. Ni si mogla izbiti iz glave, da je ona sama razbila Černeličevo družino; saj na tragedijo Breznikovega že dolgo ni mislila več. In z nikomer ni mogla o tem govoriti. Poskusila je z Janezom, ko sta bila sama v sobici, poskusila dvakrat, trikrat. Toda Janez je vselej umolknil in jo kratko zavrnil: "Kar pusti očetu. Bo že on." Zato je bila ta zaprta bolečina tem bolj pereča.

Zajedla se je vanjo nepokojna misel, da jo je Janez zasnubil kljub vsemu vendarle samo zato, ker jo je moral. Černelič ni bil vajen sramote. V drugačnih okoliščinah bi se bil vsak s Podreke kot snubec ognil Černeličeve hiše. Dasi ni imela prav najmanjšega dokaza, da bi mogla dvomiti o Janezovi ljubezni, o naklonjenosti očetovi celo ne, jo je skrbelo in skrbelo, da so jo včasih skrivaj oblile solze. Še pred možem je skrivala, kako hitro se bliža njen čas. In ta čas bo prišel ob hudem delu. Takrat utegnejo kar naenkrat vsi pogrešiti zdravo moč sinov in -- kaj bo tedaj?

***

Kmetje so poleti morali že s svitom iz postelje, če so hoteli vse pravočasno postoriti. Dela je bilo vedno veliko. Še sreča, da je poleti dolg dan.

Po kresnem večeru se je obetal lep dan. Kosci so pohiteli še pred zarjo na travnike. Janez je hodil redno v dnino k Bolcmanu. Tudi stari Anton je še vztrajno kosil, čeprav jih je štel že preko šestdeset in je šepal zaradi putike. Na pomoč jim je priskočil tudi bratranec Filip iz Smrečnice.

"Za lon mi boste dali nekaj voz mrve," je rekel Filip, ko so pokosili travnik v Lazeh.

"No, ne bodi tako neučakan," ga je miril oče Anton.

"Nič, samo povem vam, da ne bom hodil zastonj kosit."

"Kdaj pa si že?" ga je Bolcman ostro pogledal.

"Skoraj zmeraj."

"Če ti je hudo, lahko greš!"

"Še eno tako besedo, pa bom tudi šel," je vzkipel Filip.

"Le kaj ti je stopilo v glavo!" se je resno ustrašil oče, da bi izgubil dobrega kosca. "Brez skrbi bodi, da boš dobil dobro plačilo."

Filip je obmolknil. Med delom pa je že večkrat nergal, da to in ono ni dobro. Bolcman je premišljeval. Njegov stric Ahac, ki je poročen v Smrečnici, je deloven človek. Nobeno stvar mu ni bilo nikdar težko narediti. Čudno, da se sin kuja. Pozna se, da je iz drugega zakona. Ahac je bil namreč dvakrat poročen. Bil pa je zelo škrt. Morda je imel prav zato lepo vpeljano kmetijo. Pravijo, da ni take v Smrečnici. Toda če sin ne bo rad delal, iz prvega zakona ima le dve hčerki, bo kmetija šla pozlu. Vajeti je treba trdo držati.

Bolcman je premišljeval vse dotlej, ko je Micka, ki je tudi prišla pomagat, prinesla zajtrk, belo kašo z ocvrtimi jajci. Kosci so posedli na mejo in zajtrkovali.

"Prisedi no sem!" jo je poklical Filip. "Boš kaj lepega povedala."

"Moram travo spraviti iz redi. Naložiti moram tudi cizo in jo peljati domov," mu je odvrnila Micka in se s strahom ozirala po Janezu, če bo kaj hud zaradi tega nagovarjanja.

"Boš že pozneje."

"Ali si živini dala dovolj?" ju je prekinil oče.

"Sem!" je bila kratka Micka.

Bolcmanu se je zdelo čudno, da je Filip na lepem tako prijazen z Micko. Pa ne, da jo hoče zapeljati v prešuštvo? Eh, vraga, saj je vendar v žlahti. Pa še bratranec ji je, oziroma polbratranec, čeprav ga imajo vedno za pravega. Ali je njegov oče Ahac zakuhal tole? Da ga ni morda zaradi tega poslal tako rade volje na košnjo? Doma so sicer že veliko pospravili, a kljub temu je sumljivo. - Neumnosti! Če bi bil zaradi Micke tu, se ne bi prepiral zaradi plačila. Bratranec je miren kot ovčka.

Nekaj pa je očetov sum vseskozi potrjevalo. Filip sploh ni mogel videti Janeza.

"Tak kosi vendar malo hitreje," ga je vedno priganjal, čeprav Janez kot tretji ni zaostajal.

"Še nabrusiti ne znaš."

"Koso drži pokonci! Ne kot baba!"

"Kakšno sapo pa imaš! Le kako more imeti takega slabiča!" ga je ves čas zbadal.

Janez je pripombe prenašal mirno. Le tu in tam je Filipa grdo pogledal ali mu na kratko odvrnil, da tako že kosi, kot zna on. Bolcman ju je večkrat svareče pogledal, rekel pa ni nič, da se ne bi zameril ne enemu ne drugemu. Oba je potreboval.

Naslednje jutro niso šli kosit, ker je vreme kazalo na slabše. Bolcman je določil, da bodo prej pospravili mrvo v Lazeh.

"Če stoji," je dejal, "ji dež ne more škoditi."

Janez se je pogovoril z njim že na pragu, v hišo ni stopil. Ker se je svitalo, nihče pa še ni zvonil dan, je odšel k zvoniku.

Še predno je potegnil za vrv, je pritekla za njim Micka.

"Ali si že vstala?" se je začudil Janez; ta teden sta na misijonu obljubila vzdržnost in sta spala posebej, čeprav je Janez težko zdržal z napetim.

"Kaj pa misliš! Vsak dan vstajam takrat kot ti, samo ti ne veš."

Vstajala je spetelini, nakrmila prašiče in skuhala zajtrk. Če je šel oče takoj zdoma, je morala nakrmiti tudi živino v hlevu. Ni ji bilo težko, ker je rada delala. Posebno prašiče in krave je rada krmila. Žival je bila tako hvaležna, če ji je prinesla malo več. Vsako jutro in vsak večer je morala pomolsti tudi štiri krave. Še dobro, da jo je mati prej naučila. Kuha ji ni delala preglavic, saj je že včasih večkrat sama skuhala. Manjkalo ji je le izurjenosti. Delo ji ni šlo tako od rok kot materi. Da oče ne bi bil hud, je zato bolj hitela. Večkrat je bila že zgodaj zjutraj vsa prepotena, čeprav je bilo še hladno. In zdaj se je težavam pridružila še nosečnost s labostmi in bruhanjem.

"Si prišla zvonit?" jo je vprašal Janez mimogrede.

"Ne," se mu je zasmejala. "Tebe gledat."

"No, le naglej se me," se ji je nasmehnil, se sklonil, ji odpel bluzo in jo poljubil na napeti bradavički.

"Ampak, Janez," se mu je izvila, "ne tukaj!"

"Ko pa drugje ne utegneva," se je zagovarjal.

"Daj, potegni vsaj za vrv, da ne bodo oče mislili, kaj delava."

Janez jo je ubogal brez besed. Z eno roko je vlekel vrv, z drugo pa si ga je jemal iz hlač in ga zataknil Micki, ki mu je stokajoč nastavila zadek, v njeno vročo stvar. Po celem tednu abstinence mu je takoj prišlo. Otresel se je kot zajec, Micka pa je hotela smukniti mimo njega v cerkev, a jo je ujel za roko in jo spet pritisnil k sebi. Zdaj ji ga je zabadal od spredaj in v stoje. Z drugo pa je še vedno zvonil. Le takt je zmešal.

"Ti navihanec! - Pazi, bodo oče prišli sem."

"Naj le pridejo. Jaz tako in tako ne utegnem zvoniti."

Spustil je vrv in objel dekle z obema rokama.

"Janez!" se je ustrašila Micka, se mu izvila, spustila krila in stopila v cerkev.

Janez jo je počakal zunaj. Na strehe hiš se je izza obronkov gora razlila rdeča jutranja zarja. Z vseh koncev je bilo slišati petelinje petje. Prvi kmetje so že hiteli na delo. V krošnji kostanja so se oglašali ptički, ki so se veselili novega dne.

"Megle gredo za dež," je ugotovila Micka.

"Saj so oče tudi tako rekli. Zato pa nismo šli kosit."

Stopila sta na pot proti domu.

"Počakaj še malo," jo je ustavil Janez. "Nikar se ti naj tako ne mudi."

"Moram pripraviti zajtrk."

"Ti, kakšen pa je ta Filip?"

"Včasih malo čuden," je skomignila z rameni. "Sinoči je prišel v kamro, ko sem že spala."

"Pa?"

"Vprašal me je, če mi je kaj dolgčas."

"In kaj si mu odgovorila?"

"Da ne utegnem misliti na to. Rekel je, če ga bom kaj potrebovala, naj ga pokličem!"

"Kaj pa je mislil s tem?" se je začutila ljubosumnost v Janezovem obrazu.

"Ne vem. Morda ga samo skrbi tako zame."

"Mogoče pa si mu všeč," je bil zbadljiv Janez.

"Daj no mir! Saj je moj bratranec."

"Popol bratranec," jo je popravil.

"Saj veš, da mislim le nate," se ga je oprijela za laket in ga zaljubljeno pogledala.

"Upam."

"Si ljubosumen nanj?" jo je zanimalo.

"Malo. Tako čudno se obnaša proti meni," je priznal Janez.

"To se ti samo zdi," ga je mirila Micka.

Prijel jo je za roko in jo odvedel k potoku, ob katerem se je košatila široka lipa. Vsa je bila v cvetju. Prijetno je dišala.

"Kot nevesta je," je primerjal Janez.

"Mhm," je prikimala Micka. "V ponedeljek bo taka Dolinarjeva Ančka."

"In kmalu za njo ti," ji je spet potegnil lepo dojko izza bluze.

"Oho, kaj vidim," je stopil izza grmovja Filip. Micka in Janez sta obstala kot okamenela. Ali ju je že vseskozi opazoval?

Lahko pove očetu, se je zbala Micka, da sta se pod zvonikom kavsala. Oče bodo hudi. Le zakaj naju zalezuje, ni mogel razumeti Janez. Gotovo mu je Micka všeč.

"Kaj pa delaš tu?" ga je vprašala, ko je prišla k sapi.

"Ogledujem golobčka, kako se že ves čas kljunčkata," je dejal zafrkljivo.

"Kaj to tebi mar!" se ni mogla zadržati Micka.

"Pusti naju pri miru!" je rekel Janez, še vedno držeč Micko za prsi; nalašč je dražil Filipa in jo gnetel še naprej. Z drugo roko ji je pridvignil krilo in Filipu pokazal njeno češpljo. Filipa je kar odneslo stran.

"Povedal bom očetu. Boš že videla," je zapretil Filip Micki in izginil za grmovjem, voyeur.

Pri zajtrku, ko Janeza ni bilo zraven, je Filip brž sprožil:

"Oče, na Micko pa slabo pazite. Ali vam je vseeno, da se z Janezom goni kar v cerkvi in prav tedaj, ko je teden vzdržnosti?"

Bolcman se je v odgovor brezbrižno nasmehnil, misleč: Le kaj se to tebe tiče!

"Filip!" je ogorčeno vzkliknila Micka in odložila žlico.

"Jejta, dan je še dolg," ju je pomirjajoče pogledal oče. Zdelo se mu je, da se hoče Filip na vsak način prepirati. Če bo v jezi odšel, bodo prvič ostali brez kosca, drugič pa bo doma Ahacu natvezil kakšno neumnost. Bolcman pa se ne bi rad nikomur zameril.

"Mene so oče drugače naučili," je nadaljeval Filip v grobem tonu.

"No, saj Micka tudi ni razvajena," je pogrelo Bolcmana.

"Vi pa jo razvajate. Tisti..."

"Tiho! V svoji hiši sem sam gospodar," je vzkipel stari Anton.

"To je pa že od sile. Dosti! Če ti ni všeč, lahko greš," je zarobantil Bolcman. Vstal je in mu s prstom pokazal proti izhodu. "Tamle so vrata!"

Filip je pobesnel od jeze. Ni bil navajen, da bi mu ukazovali tako trdo. Poleg tega je imel košnje čez glavo. Doma so že skoraj vse pokosili, potem pa še pri Bolcmanovih pol. Kar prav mu je prišlo, da se je stric jezil. Bo vsaj lahko odšel. Pozneje jim bo še žal. Še ponj bodo poslali. Prav gotovo. Micka bo spoznala, da on lahko nadomesti Janeza. Kaj pa ima ta dolgin razen jajc, tako kot vsi drugi? Nič! Tako je razmislil Filip v trenutku in sunkovito vstal, da se je prevrnil stol.

"Če je pa tako, tudi prav. Še prosili me boste, da bom prestopil vaš prag," je jezno dejal, zagrabil klobuk s klina na steni in zaloputnil z vrati.

V sobi je nastala mučna tišina. Micka se je zbala, da jo bodo oče ošteli. Morda bodo zahtevali, da se loči od Janeza. Pred oči se ji je pripodila črna senca z velikimi očmi.

Stresla je z glavo, da bi se je znebila. Zamižala je. Ko je odprla oči, je senca še vedno lebdela pred njo. V srcu jo je stisnilo. Naenkrat se ji je močno zatemnilo. Z rokami se je oprijela za rob mize, da ne bi padla. Prikazal se ji je grob, množica črnih ljudi, venci, krsta. Po licu sta ji zdrseli dve debeli solzi.

Epilog. Naslednji teden je Micka znorela in šla ob prvi polni luni v vodo. Janez se je od žalosti obesil, Bolcman je umrl naravne smrti, tako da se je Francelj lahko poročil z deklo Katro, ampak v zakonu ni bil srečen. Mati je umrla takoj za njim, prav tako tudi družinski pes. Černelič je živel še nekaj let, pa se je hudo postaral, hlapca sta se vrnila in gospodarila, kakor sta vedela in znala. Filipa so zaradi nekaterih goljufij zaprli in ga je tam brez razloga zaklal neki zakrknjeni kriminalec, le Breznikovemu Janezu se je nasmehnila sreča: na oglas, v katerem je razložil svoje posebnosti, se mu je oglasilo pet negovalk, ki so uživale v takih stvareh. Prihajale so za en teden vsaka, začenšči s petkom. Z invalidnino in negovalkami, ki so mu kuhale in prale in mu skrbele za dobro počutje, je veselo živel in je dobre volje še danes, če ni medtem od starosti ali od preveč dobrega umrl tudi on.