Miran Hladnik

(Literarno)zgodovinska statistična inventura

Tako kot trezen človek ne verjame pretirani hvali, tudi kritike, ki negoduje nad vsem počez, ne more vzeti prav resno. Bodisi zato, ker jo je podpisalo notorično nergalo, ki drugače ne zna, bodisi zaradi trivialnejših pobud, ki rade potisnejo pero v roke. Zapisu Nataše Bavec o mojem Slovenskem zgodovinskem romanu v Pogledih je botrovala prerano porojena avtorska nečimrnost. Kolegici, ki je doktorirala iz zgodovinskega romana in potem znanstveno utihnila, se je najbrž zamerilo, ker nisem omenil njenega prispevka. Prisežem, da sem se trudil, pa kaj ko ni bilo najti nič takega, česar ne bi že drugi povedali bolje. Zabeležil sem si: »Bavčeva verjetno citira iz druge roke, muči se z nesmiselnim razmejevanjem žanra, ima težave z ločevanjem modernističnega zgodovinskega romana od postmodernističnega, z lučjo pri belem dnevu išče »pravi zgodovinski roman«, za »novejšo literaturo« označuje 40–50 let stare Ingardnove razprave in uživa nad »pregnantnimi« distinkcijami, ki so prepričljive samo retorično, z literarno realnostjo pa nimajo stika, o sodobnih literarnozgodovinskih raziskavah ne ve veliko.« Mar naj bi jo takole vključil v knjigo?

Bavec vztrajno hoče brati v knjigi ravno to, do česar sem se že v uvodu kritično distanciral, to je prazno akademsko prežvekovanje tujih premislekov in definicij, ki so učinkovite le toliko časa, dokler se ne soočijo s svojim predmetom. Namesto tega sem posegel po kvantitativnih metodah, ki se v znanosti uporabljajo za obvladovanje večjih količin podatkov in so pomagale brez motečih ostankov zajeti domala vsa besedila z oznako zgodovinska povest ali roman ter odkriti o žanru marsikaj novega. Žal so te metode zunaj obzorja priložnostne piske, ki do številk in do empirije v literarni vedi, tako kot še kateri tradicionalni humanist, goji slabo prikrit odpor. Zgodovinski roman bi še naprej določala na podlagi prgišča izbranih »relevantnih« knjig, ki so relevantne pač zgolj zato, ker edine ilustrirajo iz tujih knjig prepisano in priučeno definicijo. In tako žal zgreši podatkovno in interpretativno težo monografije.

Med vrsticami je čutiti presenečenje kritičarke nad korpusom slovenskega zgodovinskega pripovedništva, ki ga prej očitno ni poznala. Ne moti se, ko pravi, da gre povečini za lahko književnost (v tem ni slovensko zgodovinsko pripovedništvo nobena izjema), v zablodi pa je, ko domneva, da se je kvalitetni slovenski zgodovinski roman izmaknil obdelavi in da še čaka pritajeno nekje na rahločutnega interpreta. Nejevernici zagotavljam, da je tristošestdeset in nekaj več dolgih pripovedi vse, kar so naši vrli rojaki do zdaj napisali pod to žanrsko firmo. Če pa slučajno namiguje na romane, v katerih se pripoveduje o prelomnih zgodovinskih dogodkih, ki so jim bili avtorji priča, gre za drug žanr, ki mu učeni ljudje po svetu pravijo Zeitroman, na Slovenskem pa prevajamo s časovnim romanom. Ampak časovni in zgodovinski roman znajo razlikovati študentje že od drugega letnika dalje.

Hudo mi je, ker ocenjevalke nisem mogel navdušiti za sodobne literarnozgodovinske pristope niti je potolažiti s svežimi interpretacijami klasikov ali vsaj z berljivostjo knjige. Bralca, ki mu je pozabila povedati, da je monografija prosto dostopna na spletu, vabim, da si vtis oblikuje sam, kolegici pa želim veliko ustvarjalne domišljije pri iskanju »pravega zgodovinskega romana«.

Objavljeno v Pogledi 20. okt. 2010. 30 kot odgovor na kritiko Nataše Bavec v istem časopisu 6. okt. 2010, str. 25. Postavil na http://www.ijs.si/lit/bavec.html 9. novembra 2010 Miran Hladnik.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco