To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.
Kaj urejajo? Ko avtor svoje delo prodaja, ponavadi proda samo del materialnih pravic nad delom, kamor spadajo: 1. pravica razmnoževanja, 2. pravica objavljanja/izvajanja, 3. pravica predelave in 4. pravica razširjanja/prodajanja. Avtorska dela postanejo javna last šele 70 let po avtorjevi smrti, torej z njimi večinoma ne razpolagajo avtorji, ampak njihovi dediči. Pri nas se zakon uradno imenuje Zakon o avtorski pravici in sorodnih pravicah in zajema vse udeležence v intelektualnem prometu: avtorje, izvajalce, glasbene in filmske snemalce, RTV, založnike in lastnike podatkovnih zbirk.
Ime svetovnega dneva, ki združuje knjige in avtorske pravice, kaže na to, da se je avtorska zakonodaja rodila skupaj s tiskano knjigo v 16. stoletju in se prilega knjižni produkciji.
Spremenjene razmere. Lepo je, če so stvari urejene tako, da red ustreza vsem, avtorjem knjig, založnikom in bralcem. Težava je v tem, da knjiga ni več ultimativni medij za artikulacijo intelektualnih vsebin. Ob njej in namesto nje se je pojavilo veliko drugih očarljivih novih medijev (zvočni, slikovni, računalniški), ki so tako drugačni, da zahtevajo svežo zakonsko regulacijo. Povrhu se je tudi vsebina knjig začela seliti v druge medije. Obstoječa avtorska zakonodaja povzroča danes same zadrege, spomnimo se samo nenehnih konfliktov med združenjem Sazas, ki živi od drastičnega uveljavljanja zakona na področju javnega predvajanja glasbe, in uporabniki ter izvajalci na drugi strani.
Za pokvarjeno atmosfero v svetu intelektualne produkcije z grožnjami in tožbami in nesimpatičnim obnašanjem skrbijo v prvi vrsti avtorske agencije in založbe. Poglejmo samo sovražni govor v knjižnem impresumu: "je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Vsa ta dejanja so kazniva." Kot da bi šlo za zdravju škodljiv proizvod! Če bi trgovina že na vratih žugala kupcem kot potencialnim tatovom s sodnim pregonom, bi bilo to nezaslišano, v trgovini s knjigami pa je postalo popolnoma običajno!
Kaj vse je narobe? Narobe je, da avtorske pogodbe sestavljajo založbe in v njih skrbijo najprej za svoj interes, ne pa za avtorjevega. Narobe je, da je avtorsko delo opredeljeno v prvi vrsti kot lastnina in je zanemarjen njegov status javnega dobra. Narobe je, da se poudarja obrambni značaj zakonodaje (zaščita, varstvo), kot da bi na avtorja povsod prežali sami sovražniki, namesto da bi ji šlo za promocijo znanja. Nekatere države so sprožile tožbo proti Googlovi digitalizaciji milijonov knjig, ki jo imam sam za fantastično in civilizacijsko vizionarsko odločitev. Spominjajo na reakcionarne ludite, to je tiste preproste delavce, ki so v začetku industrializacije v 19. stoletju v Angliji razbijali stroje, češ da jim odjedajo zaslužek.
Nekdanja izjema. Univerza je bila v tem svetu nekakšen rezervat oz. izjema. Akademsko okolje je predpostavljalo neprofitno rabo z upoštevanjem principa poštene ali korektne rabe (fair use). Nekaj te logike je zašlo pri nas v izdajanje učbenikov, saj založniku ni treba avtorja vprašati za dovoljenje, ali sme v učbeniku objaviti njegovo pesem ali odlomek. Danes se fakultete v novorojenem strahu pred zakonom obnašajo celo bolj papeško kot papež. Sam imam zaradi tega v lastni hiši, na Filozofski fakulteti, ki je bila včasih avantgarda alternativnega socialnega obnašanja, težave pri pripravi podatkovnih zbirk. Zaradi preverjanja, da slučajno ne kršim avtorske zakonodaje, se počutim skoraj kot diler z mamili, ne pa kot ponudnik navadnega seznama knjižnih naslovov.
V skladu z osnovno človekovo pravico biti informiran bi se morali zavzemati za kolikor mogoče lahek dostop do kulturne/intelektualne dediščine, do informacij in do znanja nasploh. Ker se je znanje svojčas nahajalo pretežno v knjigah, bi se morali zavzemati za enostaven dostop do knjig, za začetek vsaj tistih, ki so že v javni lasti. Enostaven dostop pa danes pomeni dostop preko domačega računalnika.
Nov koncept avtorstva. Internet postopoma briše uveljavljeni koncept avtorstva. Razkrajata ga lažja dostopnost informacij in kolektivno avtorstvo. V zavest prihaja, kako največji dosežki civilizacije niso plod posameznikov, ampak skupinskih prizadevanj. Za izumitelje so pogosto zapisani ljudje, ki so znali spretno strniti in promovirati znanje, ki so ga prispevali pred njimi ali ob njih že drugi. Romantično dojemanje kulturne zgodovine kot zaporedja vélikih tekstov genialnih avtorjev, ki se pojavijo v spletu srečnih okoliščin (se razume: "daleč pred svojim časom in v sporu z nevrednim družbenim okoljem"), se umika in s tem se umika tudi zahteva po občudujočem odnosu do avtorja. Kjer ni ekskluzivne avtoritete, tudi ni ene same, ekskluzivne resnice. Avtoriteto vedno bolj dojemamo kot nekaj, kar hromi kreativnost subjekta in omejuje svobodo. Ta dva pojma, kreativnost in svoboda, sta osnovni gesli sodobnega sveta.
Alternative. Kadar zakon zadev ne ureja, ampak namesto tega redno povzroča konflikte in občutke, da je ena stran prikrajšana, je to znak, da je z njim nekaj narobe in da ga je treba spremeniti ali zamenjati. Alternativa zloglasnemu copyrightu oz. tradicionalni avtorski zakonodaji je poznan pod imenom licenca Creative Commons, po slovensko licenca Ustvarjalne gmajne. Za razliko od copyrighta, ki ga simbolizira črka c v krogcu, je logo Ustvarjalne gmajne cc; vidimo ga na dnu spletnih strani, pa tudi na cedejkah in v knjigah. Kjer copyright že na začetku knjige žuga uporabniku, da ga bo spravil v keho, če si bo predrznil kakšno stran prekopirati, ga cc pomirja in spodbuja, naj kar kopira in razširja delo, samo če ne pozabi povedati, čigavo je. Nekatere variante te licence dovoljujejo razmnoževanje samo pod pogojem, da je nekomercialno, druge pa postavljajo še pogoj, da dela ne spreminjamo.
Sodobne licence razpuščajo avtorsko blagovno znamko. Cc še zahteva, da se pri uporabi intelektualnega produkta sklicujemo na avtorja in njegovo voljo, da ne posegamo v njegovo delo, licenca, pod katero so opremljeni članki v Wikipediji, ki je metafora sodobnega pisanja, pa ne streže več avtorskemu napuhu: ime avtorja ali avtorjev najdemo šele v historiatu redakcij članka, ne pa več na nekdaj običajnem mestu v glavi ali na dnu dokumenta, avtorji se podpisujejo s psevdonimi in se strinjajo, da njihov prispevek takoj postane javna last in predmet nadaljnjih predelav. Avtorstvo je do vejice natančno dokumentirano, vendar ima popolnoma spremenjen status. Ni več osrednji element v komunikaciji, ampak je v službi bralca.
V omrežju res še ni splošno delujočega mehanizma za kompenzacijo avtorskih pravic oz. ni uveljavljenega poslovnega modela, ki bi uspešno konkuriral knjižnemu trgu. Informacije na spletu so v vsakem primeru veliko cenejše kot tiste v knjigi, kar pomeni, da jih morajo njihovi ponudniki prodati ustrezno več, kot so jih prej na klasičnem nosilcu. Vzorce novih poslovnih modelov že imamo: zastonj časniki, ki se vzdržujejo z oglašanjem, zastonj radio, TV, telefon, internetne vsebine itd. Eno od simpatičnih rešitev predlaga Andrej Rozman Roza, to je odvod tistega denarja, ki gre sicer za davek, avtorjem. Možni vir je procentni delež pri prodaji praznih podatkovnih nosilcev oz. delež pri stroških kopiranja. Merilo bi bilo število spletnih ogledov, saj ni nobena tehnična težava računalnikom prepustiti beleženje, koliko ljudi je snelo besedilo z mreže, in avtorjem plačevati nekakšno spletno posojnino (podobno kot danes knjižnično nadomestilo). Za popularno glasbo in računalniške programe to ni problem, težave nastopijo pri izvirni slovenski knjigi, saj ta z izjemo obveznega berila, učbenikov in uspešnic ni množično blago. Sicer pa knjiga že nekaj časa ni več privilegiran prostor za kulturno artikulacijo. Na simbolni plati še, pač v skladu z mitom, da smo Slovenci nastali iz knjige, v praksi pa ne, saj statistični Slovenec knjig ne bere več oz. je tega branja zanemarljivo malo.
Postavljeno na http://lit.ijs.si/avtorstvo.html 26. aprila 2010.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco.