Miran Hladnik

Alamut in slovenski literarni ponos

Knjiga je zelo berljiva in vredna poudarjene obravnave v šoli in novih ponatisov, tudi v slovenski romaneskni kanon je bila uvrščena po pravici. V študijskem programu slovenske književnosti na ljubljanski slovenistki je Alamut že dolgo, kot obvezno berilo skupaj s sodobniki (Bevkom, Prežihom, Pregljem itd.) pa nekako 10 let. Kdor je kot šolski obveznik že žvečil slovenske literarne klasike, se bo spomnil, da mu je bila marsikatera knjiga naštetih avtorjev dolgočasna in težko užitna, prijetna in presenetljiva izjema pa je bil Bartolov Alamut. Poenostavljeno rečeno: Alamut je priljubljen zato, ker se ne dogaja med Slovenci in ker je zato podoben drugemu tujemu berilu, ki ga ponavadi jemljemo na počitnice in prebiramo za razvedrilo. Programsko vztrajanje slovenske literature pri domačih temah, ki je nekdaj demonstriralo nacionalno samoniklost, enkratnost, kompletnost in tudi samozadostnost, je ljubiteljskim bralcem postalo naporno in dolgočasno, zato so se tako razveselili Alamutove zgodbene eksotike. Slovenci vsaj v romanih nočemo gledati samih sebe, ampak dojemamo ta medij kot prostor slikovitih podob oddaljenega, tujega in neznanega.

Alamut je izšel malo pred drugo svetovno vojno. Imamo ga v štirih slovenskih ponatisih in v kakih 30 prevodnih izdajah. Že takoj po drugi svetovni vojni so ga prevedli v češčino in srbščino, sledili so prevodi v francoščino, italijanščino, španščino, hrvaščino, nemščino, turščino, perzijščino in mogoče še kam. Škoda, da ga še ni v angleščini: roman se dogaja v Iranu in Američani bi se iz njega lahko kaj poučili o zgodovini in značaju te "malopridne države", namenjene bombardiranju. Lansko dopustno poletje je neka novinarka vzhičeno poročala, kako je odkrila angleški prevod Alamuta na policah knjigarne v Egiptu. Ker je potem bilo vse tiho, je očitno, da je bilo njeno veselje preuranjeno in da ni šlo za prevod Bartolovega Alamuta, ampak za enega od tujih romanov s tem naslovom. Angleški prevod Alamuta šele pripravljajo; izdal naj bi ga manjši ameriški založnik.

Kaj Slovencem bolj ugaja kot jadikovanje nad storjenimi krivicami, zato ni čudno, da se literat, ki se želi uveljaviti, predstavi kot nekdo, ki je bil po krivem spregledan in zamolčan. Ob prevodu romana v francoščino leta 1988 se je v časopisu pojavila takale tožba: "Vladimir Bartol! V slovenskih literarnih zgodovinah si se pojavljal le kot opomba pod črto. Ko je izšel Alamut, eden temeljnih slovenskih romanov, je prejel eno samo kritiko, in še ta te je zavrnila." Alamutova pot v literarno zgodovino je bila sicer res vijugava (prvi slovenski čitankar ga je sprva celo pozabil vključiti v šolski pregled slovenske književnosti), tako hudo pa vendarle ni bilo. Vse literarne zgodovine Alamuta omenjajo, zadnje že kar na dolgo. Med bralce ga je ob izidu pospremilo osem bolj pozitivnih in troje bolj negativnih ocen. Pokukajmo malo vanje, najprej v negativne.

Katoliški kritik Tine Debeljak je zapisal, da je roman mešanica filozofiranja in "erotičnih osladnosti, ki že prekašajo meje umetnostnega pripovedovanja in se bližajo kinematografski dražljivosti", in da ga Bartol "zaman skuša oživeti v ljudeh". Najbolj neizprosen, celo strupen je bil s tržaškim pisateljem Filip Kalan. Primerjal ga je s piscem feljtonskih kriminalk, odrekel pa mu je zmožnost psihološkega vživljanja v osebe, opazovalni dar in izpovedno strast. Za osrednje vprašanje si je Bartol izbral problem oblasti, kako doseči moč nad ljudmi, in odgovarjal nanj z miselnimi konstrukti. Kritika sta motila Bartolova nedozorelost in samovšečnost, avtorjevo občudovanje velikih zgodovinskih osebnosti in sla po veličini.

Lino Legiša je Alamuta primerjal z Bartolovo prvo knjigo, zbirko novel Al Araf, ki da je "nekam čudna, ne znanstvena psihologija in filozofiranje in tudi ne intuitivno ustvarjanje, na kratko, nekaj vmesnega, nepristnega", skonstruiranega. Alamut pa je držal kritika v napetosti od začetka do konca branja, "kakor malo katero večje slovensko pripovedno delo". Pozitivno sodbo o Alamutu je izrekal iz misli na žalostno slovensko zgodovinsko usodo, ki si jo Bartol v romanu prizadeva preobrniti na bolje. Imponiral mu je Bartolov nauk, kakor ga je ta v novelah položil v usta svojega vzornika filozofa Klementa Juga, ki je širil idejo tveganja: da je treba živeti nevarno in zaničevati strah pred smrtjo, da se je treba nehati sklicevati na dobroto, ker dobroti verjame svet samo tedaj, kadar izhaja iz moči, kadar pa se diči z njo šibki, pa čisto nič. Slovenci moramo postati močni in da bi to postali, moramo uriti voljo in izkusiti skrajni dvom in razočaranje.

Pozitivne ocene Alamuta niso tako zanimive. Govorijo o Bartolovem ničejanstvu, ki da je podrejeno "borbi zoper tuje gospodarje", kar daje glavni osebi, gospodarju Seiduni, simpatične poteze. Osrednje literarno glasilo Ljubljanski zvon romana ni ocenilo, ker je med njegovim uredništvom in uredništvom založbe Modra ptica, pri kateri je izšel roman, prišlo do nesoglasij in zamer in založba romana reviji ni poslala v oceno.

Presenetljivo je, da se pozitivne in negativne kritike ne ujemajo po črti, ki običajno ločuje duhove na Slovenskem, to je po črti liberalno-klerikalno: odpor proti Bartolu je združil vplivna kritiška peresa z desne in z leve, kakor je levico in desnico na drugi strani družilo občudovanje. Največja ovira na Alamutovi poti na parnas je bil prav gotovo Josip Vidmar. V svojih spominih ni le razložil, kako ga je Bartol prosil, naj mu odstopi Alamutovo zgodbo, ki jo je Vidmar našel pri Marcu Polu in jo pripovedoval v Parizu zbrani slovenski družbi, ampak je neženirano izjavljal, da Bartolovega pisanja "nikoli ni štel v pomembno literaturo". Če povzamemo: sodobniki so Bartolu očitali slab jezik, fašistoidnost sporočila, tujost idej, zlasti freudizem, in tujost lokacije. Bartol je roman v prvotni rokopisni varianti prostodušno posvetil "nekemu diktatorju" pa potem po nasvetu založnika posvetilo črtal. Čez desetletja je pozabil na svoje zgodnje občudovanje velikih trinogov in je roman distancirano označil kot "prispodobo dobe strašnih diktatorjev".

Zdi se, da je Alamuta še najbolje razumel avtorjev rojak Lino Legiša, ki je bleščavo tujinsko eksotiko romana pripel na izkušnjo domačega sveta, na borbeno prizadevanje Primorcev za osvoboditev izpod italijanskega fašizma: "Če torej tem postavam ne moreš verjeti ali jih ne moreš sprejeti, so pa njih misli o tveganju resničnost rodu, ki se je začel oglašati na Primorskem. Ta rod, ki mu je bil eden od učiteljev filozof Jug, je sicer doživel bazoviško tragedijo, pa je pokazal nam in svetu, da nismo ovce in da hočemo po svoje živeti." Mišljeni so bili pripadniki ilegalne slovenske in hrvaške vojaške organizacije TIGR, ki so z načrtovanjem atentatov na italijansko fašistično oblast nedvomna (tedaj in še danes seveda Slovencem simpatična!) vzporednica samomorilskim fedaijem v Alamutu in tudi današnjim muslimanskim teroristom. Da se je Bartol skozi eksotično zgodbo o Perziji 11. stoletja pravzaprav izrekal o Slovencih, je bilo Legiši jasno: "Domovina je tudi Bartolu osnovno doživetje, svet, v katerega se mora vrniti, pa najsi se je počutil v nji še tako utesnjenega. Čeprav meni, da je 'večina tako imenovanega človeštva zanikrna svojat, za katero ni vredno migniti niti z mezincem', mu je vendar delo za narod dolžnost."

Tigrovci, s katerimi je simpatiziral Bartol, so se rekrutirali iz Organizacije jugoslovanske nacionalistične mladine in se pozneje priključili ali četnikom ali komunistom. Kot tigrovec je bil npr. zaprt dijak in kasnejši pisatelj Ciril Kosmač. Delovali so v trojkah, pomagali pri ilegalnem prehajanju meje, proti koncu 30. let pa so sodelovali tudi v vojaških akcijah. Borili so se za osvoboditev Primorske izpod Italijanov in za združitev z Jugoslavijo, ki jih je finančno podpirala. Registrirano je skoraj sto terorističnih tigrovskih akcij, med njimi 18 požigov otroških vrtcev in telovadnic, ki so bili središče poitalijančevanja, 31 oboroženih napadov in poskusov uboja fašističnih miličnikov in karabinjerjev, 13 ubojev slovenskih ovaduhov in nasilnežev in 8 terorističnih napadov na objekte. Ker je tigrovski terorizem posvečala plemenita narodnoosvobodilna ideja, ki Slovencem narekuje usmrčene atentatorje sprejeti kot svete žrtve, smo z zadoščenjem sprejeli novico, da so bili leta 1997 tigrovci odlikovani s častnim znakom svobode Republike Slovenije.

Površni tuji kritik, ki romana očitno ni prebral, je zapisal, da je Alamut satira na terorizem. Bartolove sodobnike, ki so brali roman natančneje, pa je njegovo sporočilo zaskrbelo, saj so avtorja in njegov roman sumili, da propagirata terorizem in manipulacijo z ljudmi v imenu vzvišene ideje. Glavna oseba, vodja teroristov Hasan Ibn Saba namreč prepriča svojega učenca, bralcu ljubega Ibn Tahirja, da sprejme makiavelistično idejo in postane njegov politični dedič. Tako nekako, kot je sovražno tujo vero nazadnje sprejel tudi Prešernov Črtomir in nam pokazal, kako se je treba obnašati, da bi preživeli. Malo je verjetno, da bo Alamut ugajal gospodarjem današnjega sveta, ko ga vzamejo v roke. Roman namreč propagira vero v smiselnost predrznih nasilnih dejanj in simpatizira s tisto politiko in družbeno akcijo, ki jo označuje zlovešča beseda terorizem.

Pol stoletja po izidu so Bartola izpostavili kot zgled svetovljanskega pisanja za razliko od socialnorealističnih sodobnikov, ki so črpali večinoma iz popisovanja sočasnega domačega kmečkega in proletarskega življenja. Gotovo je bil Bartol zelo drugačen od Prežiha, Kranjca, Ingoliča in Potrča, bil pa je drugačen tudi od domačijskih Jožeta Dularja, Jožeta Krivca, Jana Plestenjaka, Narteja Velikonje in Matije Malešiča, vendar bi bilo pretirano trditi, da je Bartolovo pripovedništvo zgled literature, ki se je rešila peze nacionalnih in socialnih implikacij, da gre za najbolj neslovenski roman v slovenski literarni zgodovini. Ravno nasprotno je res: Bartola si že zato, ker je doma iz Trsta, ni mogoče zamišljati zunaj tiste osmislitve, ki jo literaturi podeljujeta slovenska nacionalna zavest in želja po emancipaciji. Poznamo sploh kakšnega primorskega avtorja, avtorja na meji z romanskim, kulturno dominantnim svetom, ki ne bi bil poudarjeno zavzet za obrambo slovensko nacionalnega?

Leto 1938 je bilo literarno zelo bogato leto. Poleg Alamuta so izšli še Janeza Jalna kmečka povest Cvetkova Cilka, Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac in Iva Šorlija "ljudska povest" Večne vezi. Vse štiri so dobile banovinsko nagrado, razpisano za to leto: Bevk je zasedel prvo mesto in zaslužil 7000 dinarjev, Jalen tretje, Bartol je bil z 2000 dinarji na četrtem mestu in Ivo Šorli z enako vsoto na petem; druga in četrta nagrada sta šli pesnikom. Razpis je klical zlasti po "večjih pripovednih in dramatskih delih", "ki obravnavajo katerokoli pomembno dobo slovenske zgodovine in narodnega življenja ter so važna za vzgojo narodne zavesti". Brez nagrad so ostali Jan Plestenjak s povestjo Potrebuježi, Miško Kranjec z romanom Kapitanovi in Anton Slodnjak, ki je posekal vse dolžinske rekorde z biografskim romanom o Prešernu z romanom Neiztrohnjeno srce in postavil v senco Kidričevo monografijo o Prešernu, ki je izšla istega leta. Literarno bero 1938 bogatijo še spomini političnega kaznjenca v Rusiji Albina Breznika z naslovom V plamenih rdečega pekla, "povest iz športnega življenja", natančneje povest o jadralnih pilotih Poletje šole in ljubezni Ivana Čampe, ki so ga med vojno Italijani ubili kot talca, znanstvenofantastična povest Izum Viktorja Hassla in Metoda Jenka, obsežna "ljudska povest" Dragarjevina Franca Kolenca, "povest kmečke žene" z naslovom Moč grunta Mimice Konič, pozneje poročene Malenšek, in prvo veliko mladinsko delo, skoraj 400 strani obsežni Šilihov mladinski roman Beli dvor. Med kapitalne tekste z letnico 1938 spada tudi 700 strani dolg generacijski roman Rudolfa Kresala Študent Štefan. V Gorici je izšel Bevkov bonton Lepo vedenje, Janez Kalan pa je klical na kulturne okope z alarmantno naslovljeno knjigo Rešimo slovenščino! s podnaslovom "Ne spakujte se!".

Alamutova zgodba je bolj ali manj znana. Poglavar verske ločine izmailcev v Iranu 11. stoletja Hasan Ibn Saba oz. Seiduna na gradu Alamut vzgaja v slepo pokorščino vojake fedaije, da bi kot "živa bodala" (kot današnji ljudje bombe) pripomogli k odrešitvi Irancev od seldžuškega jarma in k svobodi. V fanatizem jih pripravi s prevaro: s hašišem jim prikliče iluzijo raja, ki ga bodo deležni po smrti, in v njegovem imenu so se pripravljeni brez pomisleka pokončati. Najmodrejši med učenci, Ibn Tahir, se pritihotapi v tabor oblegovalcev in umori velikega vezirja Nizama al Mulka, on pa mu pred smrtjo razodene, kako jih je Hasan prevaral. Razočarani Ibn Tahir se sklene svojemu učitelju maščevati, vendar ga ta uspe prepričati o upravičenosti svojega ravnanja. Roman se ob vrsti osebnih tragedij, umorov in samomorov konča z zmago Hasanovega političnega načrta: lahko se umakne iz javnosti in prepusti krmilo naslednikom; Alamut okliče svojo samostojnost in neodvisnost od seldžuške dinastije, ki vlada Iranu. Ibn Tahir pripozna Hasanovo duhovno očetovstvo in postane dedič njegove manipulativne ideje.

Kakor že rečeno, so se kritiki obregnili ob tujo snov in tuje dogajališče, češ kaj je le treba slovenskemu romanu hoditi v daljni Iran in v odmaknjeno 11. stoletje. Res je slovenski zgodovinski roman preokupiran z domačimi zgodovinskimi temami in dogajališči, vendar Alamut ni preveč nenavadna izjema, saj se je ne prav droben del žanra že od samih začetkov ukvarjal s "tujimi" temami. Brez Slovencev sta bila Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem pa Prelesnikova nedokončana trilogija Naš stari greh o baltskih Slovanih. Brez njih je tudi "izvirni roman iz petega stoletja" Zadnji dnevi v Ogleju Alojzija Lukoviča-Carlija (1876), ki je sploh drugi slovenski zgodovinski roman. Brez Slovencev so tudi vsi atnični romani: slovaropisec Maks Pleteršnik je v mladih letih napisal povest iz rimske zgodovine Prvi dnevi drugega triumvirata in Joža Lovrenčič je med vojnama objavil kar dva taka romana, Publiusa in Hispalo in Anale izumrlega naroda; slednji govori o propadu starega plemena Karnov na robovih današnje Slovenije. Najdlje v preteklost si je drznil Radivoj Rehar z romanom Semisiris, ki govori o utopičnem kontinentu Atlantidi dobrih 9000 let pred našim štetjem. Ko naštetemu dodamo še vrsto misijonskih zgodovinskih povesti, se izkaže, da Alamut po izbiri snovi le ni bil tako zelo eksotična novost.

Pogosto se pozablja, da so Alamuta brali kot zgodovinski roman in da so torej na njegovo recepcijo vplivala pričakovanja, značilna za ta žanr. Eno izmed obveznih določil zgodovinskega romana je njegova vpetost v načrte vzpostavljanja in potrjevanja nacije. K politični tendenčnosti je prispevala jasna lokacija v prostor bralčevega nacionalnega interesa in tematizacija preteklih dogodkov, ki jih je bralec interpretiral kot anticipacijo lastne sočasne politične in nacionalne usode. Zgodovinski dogodki so bili bralcu, kritiki in literarni zgodovini vedno metafora sodobnega nacionalnega položaja in dilem. Zakaj bi bil Alamut izjema? Eksotično tuje dogajališče in personal so torej prevajali v poznane kategorije: utrdba Alamut je podoba Slovenije, ki jo ogrožajo sosedje, Hasan Ibn Saba pa je primer uspešnega voditelja, ki "naše" ubrani pred tujo grožnjo. Da bi mu ta nedvomno plemeniti, vendar tudi zahtevni, skorajda že fantastični načrt uspel, je prisiljen poseči po skrajnih metodah in se v imenu koristi nacije odreči privatnim interesom.

Seiduna ni človek, ki bi ga vodila oblastniška strast in zasebna želja po obvladovanju, ampak deluje iz predanosti višjemu smotru. Sam se namreč ne podreja vrhovnemu geslu izmailcev Nič ni resnično, vse je dovoljeno, ki stoji za moto romanu. Moti ga, da njegovo ljudstvo vse preveč ceni tuje (si ne očitamo tudi Slovenci nekaj podobnega!), in odloči se izpolniti mladostno obljubo, da bo osvobodil Irance izpod tuje turške oblasti, kar seveda ni noben nihilistični cilj in je v slovenskih očeh in z mislijo na lastno nacionalno usodo lahko samo simpatično. Junak prevzema na svoja ramena veliko tveganje, zato mora biti izjemno pogumen in pripravljen na vse, tudi na nemoralna dejanja v imenu visokega cilja. Plačilo za dosego stremljivega cilja, davek na uspeh akcije je visok: izguba moralne nedolžnosti in odpoved zasebni sreči.

Osrednji osebi romana sta dva moška. Starejši in izkušeni je učitelj, ki manipulira s tujimi življenji v skladu s svojim peklenskim načrtom, mlajši in nedolžni pa je v vlogi učenca. Tak par junakov nam je poznan še iz vrste Bartolovih krajših besedil, najbolj iz zgodbe z naslovom Al Araf. Naloga učitelja je prevarati zvestega zaupljivega učenca in ga pahniti v obupno razočaranje, maščevalni bes in nihilizem. Od tod dalje ima prevarani učenec dve možnosti: če pretresa ne prenese, konča s samomorom, če obstane, prisluhne vzornikovi razlagi krute prevare. V kratkih zgodbah Bartolov pripovedovalec razloži, v čem je bil smisel manipulacije. Odločitev zanjo izhaja iz spoznanja, da se nacija že stoletja napačno obnaša. Zato je njena eksistenca ogrožena, njen teritorij se krči, ostaja revna, nemočna in podrejena tujcem. Spoznanje vodi k sklepu, da se je treba odpovedati zmotnemu ravnanju in veri staršev v plemenite vrednote, kot so sprava, dobrota in usmiljenje. Bartolov junak nagovarja k tveganemu koraku, ki bo nacijo usmeril k svobodnejši eksistenci. Pogumnih dejanj so zmožni samo voditelji, ki imajo za sabo izkušnjo smrti, zato se smrti ne boje več. Šele ko perspektivni mladec izgubi nedolžnost, ko je šel skozi izkušnjo neznanskega razočaranja, šele zdaj je prekaljen in utrjen za prevzem odgovornih zgodovinskih nalog in učiteljevega mesta. Potem ko mu je "ojeklenelo srce", ko se mu je podrlo upanje sreče na zasebni ravni, je usposobljen za "voditelja množic" oziroma za nacionalnega voditelja. Nas ne spominja na Črtomirja?

Nerodna reč pri dojemanju Alamuta kot metafore slovenske družbe je, da ima Seidunov dokazano uspešni model obrambe Alamuta, to je nevprašljivo plemeniti cilj obrambe slovenske nacije v svetu hudo neugledno in spotakljivo ime: če kdo s plemenitim ciljem upravičuje uporabo vsakršnih sredstev, kakor počne Seiduna, rečemo temu namreč makiavelizem.

Odpoved zasebni sreči je bil pogoj za preživetje kolektiva. Glavni junak je vzel to spoznanje za svoje in ga ponudil tudi bralcem. Črtomir in Ibn Tahir sta ob koncu tekstov, v katerih živita, v podobnem položaju: njuna akcija raste iz razočaranja, iz deziluzije. Nista pa tipična slovenska junaka. Za razliko od množice šlevastih, pasivnih, cincavih in neodločnih figur, ki naseljujejo slovensko prozo, bo njuna vloga v družbi aktivna. Črtomir gre pokristjanjevat Slovence in druge narode daleč čez meje svoje domovine, naloga Ibn Tahirja pa bo ohranjati moč, ki jo je pridobila utrdba Alamut s spretnimi Seidunovimi političnimi in vojaškimi potezami.

Velik kos domače Alamutove slave gre na račun njegove popularnosti v tujini, češ da že mora biti dober, če ga berejo tujci. Sklepanje je tiste servilne sorte, ki je šlo Bartolu najbolj na živce in katerega izkoreninjenju je namenil svoj opus. Že zato spoštljivo omenjanje visokih naklad romana v tujini pri njegovi popularizaciji doma ni na mestu. V interpretacijo Alamuta se mednarodna kritiška peresa ne spuščajo. Literarnozgodovinsko mesto Alamuta jih preprosto ne zanima, ker pač ni v navadi, da bi uvrščali popularne tekste zabavne literature, kamor prištevajo Alamuta. Tuje spremne besede prinašajo poenostavljene in napačne sodbe z vrhom v izjavi, da je to knjiga, ki je napovedala islamski samomorilski terorizem. Kako visoko tujci cenijo to slovensko delo, izkazuje dejstvo, da se jim ga niti ne zdi vredno prevajati iz izvirnika. Čeprav v poročilih o slovenskih delih v tujini skoraj ne najdemo besede založba, ki bi je ne spremljal pridevnik "ugleden", tega praznega izraza ob izdajah Alamuta slovenski publicisti ne morejo zapisati: tiskajo ga namreč založbe pogrošne literature.

Seveda ni nič narobe, če množični Francoz ali Nemec bereta Alamuta na enak način, kot sta pravkar prebrala pustolovski roman, moti le, kadar v svoji šentflorjanski omejenosti takemu slovenskemu prodoru v svet pripisujemo večji kulturni pomen, kot ga dejansko ima, iz želje, da bi poleg oprijemljivih ekonomskih posledic izvoza slovenskega avtorja na tuje zaslišali cingljati tudi kakšen simbolni kulturni kapital. Simbolna vrednost Alamuta se meri v nekonvertibilni valuti in neprijetno pritrjuje znani žalostni izkušnji, da je za povprečnega Slovenca dobro samo to, kar pride od zunaj, in da zna ceniti Alamuta toliko, kolikor njegovim izdajateljem uspe prepričati, kako zelo ga cenijo tam zunaj.